»Vsako življenje ima pridih molitve«

Hugo Mujica - Zvezdam neizmernost. Prevod: Andrej Lokar. KUD KDO, 2021

Aljaž Krivec

Po Pesmih (KUD Logos, 2008) in kratkoprozni zbirki Od vsega dežja sveta (LUD Literatura, 2020) je Zvezdam neizmernost tretja v slovenščino prevedena knjiga pesnika, pisatelja in esejista argentinskega rodu. In tudi to delo, ki je v izvirniku izšlo leta 2019, odraža avtorjevo dvojno provenienco, za katero je po eni strani pomemben študij filozofije, po drugi pa duhovniška (in nekdanja meniška) praksa.

Po eni strani se gotovo zdi, da eno in drugo kulminira v kontemplaciji (oziroma bivanju) duhovnega, kot se ta izpisuje skozi besedila, a obenem Zvezdam neizmernost preseže tovrsten vidik, ki bi zasledoval rezultate zgolj enega tipa mišljenja – namesto tega se zdi, da delo pred nami nenehno sega k samemu začetku, bistvu. Česa? Bivanja? Morda, pogojno rečeno, same narave stvari? Predvsem se zdi, da Mujicovo pisanje tu postaja čista poezija ali, raje, čista beseda, (povsem zasebno) vprašanje denimo duhovne prakse pa ostaja odprto.

Petdeset pesmi (čeravno besedila dopuščajo tudi kakšno drugo oznako), razporejenih v tri razdelke, naslovljene »ENA«, »DVA« in »TRI«, zaznamujejo izrazita izčiščenost izraza, jasna poantiranost in ne nazadnje ekonomičnost (besedila ne presežejo več kot nekaj vrstic). Mujicove poezije ne zaznamuje izrazita umetelnost, pravzaprav je v jedru vselej težnja po posredovanju sporočila. Nabora podob ni mogoče umestiti v zamejeno časovno obdobje, geografsko območje ali ne nazadnje kulturni prostor – Mujica je tu vestno na sledi občega in znotraj tega tudi njegovih najsplošnejših razsežnosti oziroma značilnosti, zaradi česar imamo opravka skoraj izključno s podobjem iz narave (tudi izjeme so kar se da rudimentarne: vesla, kruh …), pogosto vodnimi telesi, soncem, nočjo, zvezdami … Pridružijo se jim živali, ki jih tu zavestno izvzemam iz narave, ne zgolj zaradi lastnega prepričanja, temveč ker se zdi, da tudi Mujica implicira zmožnost živali, da postanejo agensi, kot se vidi denimo v enaintrideseti pesmi razdelka »DVA«: »Visoko, / kjer vse zastane, / ptica ne krili s perutmi, / visoko, je njena predanost tista, / ki leti.« Navedeni verzi se morda zdijo preveč splošni za tovrstno sodbo, a vanje bi bil lahko v logiki Mujicove poezije vpisan tudi človek. Gre za metaforo? Mogoče, a po drugi strani nas izrazita neposrednost pričujoče poezije vendarle navaja k misli, da ni tako.

S tem je implicirana tudi svojevrstna nemetaforičnost avtorjevega izraza (možnost branja z zasledovanjem simbolov je vselej mogoča že zaradi rabe izrazito občih, z življenjem tesno zvezanih podob). To je morda korak v napačno smer, a vseeno še ne korak predaleč: »Veter in s španskega bezga / letijo in padajo / plodovi: / vsako seme / slepo izpolni svojo usodo, / vsak človek, korak za korakom, / riše / svoj slučaj.« Začetni verzi še ne zaplavajo v metaforo sami na sebi, narekuje jih čudenje, opazovanje, beleženje (naravnega) sveta okoli sebe. Le v odnosu do druge polovice pesmi se lahko razberejo kot metaforizirana poanta človekovega odnosa med njegovim korakom in slučajem. A po drugi strani je mogoče trditi, da Mujica povratno prav to naravo stvari pripiše tudi kombinaciji vetra in španskega bezga. In še pomembneje: zaradi nežne sopostavitve prvega in drugega dela pesmi je eno in drugo v sozvočju, deluje po enaki logiki (bližina človeka in španskega bezga v redu stvari), a vendarle tudi z razliko, ki jo zaznamuje, če nič drugega, povsem fizična umeščenost v pesem.

Iz navedenih verzov je že razbrati neke Mujicove osnovne filozofske in morda duhovne postulate, v okviru katerih je nemalo (družbeno pogojenih) razmejitev mogoče videti kot ovire do spoznanja, po domače rečeno celo navlako. Pri tem pa gre še korak dlje, saj ne gre zgolj za naravo otipljivega, temveč tudi (vsaj v naši kulturni paradigmi) neotipljivo. To morda najbolje izražajo verzi druge polovice pesmi iz drugega razdelka: »Če nečesa ni, / ne pomeni, da ne obstaja: / je dar, da bi lahko bilo.« Izrazito odprta trditev, na katero je mogoče aplicirati najrazličnejša (že znana) filozofska spoznanja (četudi morda posebej kliče po Platonovi filozofiji idej(e)) se za Zvezdam neizmernost zdi izrazito reprezentativna. Zdi se, da je za Mujicovo pisanje izrazito značilno kontinuirano impliciranje tistega kar-še-ni (in s tem paradoksalno tudi že je), kar si je po drugi strani mogoče razlagati ne zgolj skozi kronološko prizmo (torej meditacije o tistem, kar šele bo), temveč tudi skozi prizmo priznavanja različnih ontoloških ravni: torej, to že je, a drugje, in poezija je tista, ki je to zmožna inkarnirati ter izraziti.

Pri tem pri Mujici ne gre vedno zgolj za odkrivanje prisotnosti navidezno odsotnega (te besede zapisujem na tej točki pogojno, za lažje razumevanje, saj v osnovi bržkone niso skladne z Mujicovo poezijo/filozofijo), temveč tudi za odkrivanje odsotnosti navidezno prisotnega: »[I]n v kvakanju / žab / domuje tišina.« Tišina, ki materialistično gledano ne more biti tišina vzlic kvakanju: a po drugi strani je prav tišina tista, ki sploh lahko definira katerikoli zvok, če tega razumemo kot njeno odsotnost (ki je tako vsaj idejno tudi prisotnost). In tudi te verze je mogoče razumeti drugače: če na neki ontološki ravni kvakanje žab živi kot kvakanje žab, zvok, na neki drugi živi kot tišina.

In to se zdi delež nekaterih osnovnih raziskovanj, ki jim gre slediti v Mujicovi poeziji: opravka imamo s paradoksi, ki to niso, z zasledovanjem izrazito temeljnih vprašanj (preko občih podob). Zvezdam neizmernost se tako (z bralskega ali tudi avtorjevega vidika?) zdi privajanje na neko drugo prizmo, in kljub izrazito jasni pisavi, neposrednemu zatrjevanju, je med vrsticami vselej zaznati tudi sled nezmožnosti ubesedovanja – a tudi to je del te poezije.

In če se po eni strani zdi, da lahko težava recepcije leži v nevajenem bralstvu (meni), po drugi strani bržkone ni pretirano reči, da je težava recepcije preprosto ena od umetniških razsežnosti pričujoče knjige, ki jo predpostavi že citat Charlesa Wrighta, postavljen na začetek knjige: »Temu se nikoli ne privadimo: / na neizmernost in na njen absolut.«

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vse te drobne apokalipse sveta

    Silvija Žnidar

    Za T. S. Eliota se v Votlih ljudeh konec sveta ni zgodil s pokom, temveč s hlipanjem. Tudi v najnovejši zbirki kratkih zgodb Toma Podstenška s pomenljivim naslovom Zgodbe za lažji konec sveta smo – razen zaključnega teksta – daleč stran od velikega, apokaliptičnega poka, srečujemo se predvsem s posamičnimi, individualnimi kataklizmami, z besedili, ki svojih likov ne spodnesejo v veliki eksploziji, ampak deluje, kot da so posrkani v neki kaotičen, nenaden trzljaj, ali jih morda pokosi banalna rutina (lastnega življenja) ali pa jih izniči bizarna situacija.

  • Kako utripa ptičje srce med selitvijo

    Veronika Šoster

    Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom.

  • Ta, ki ga hočemo

    Marin Justin

    Nezakonita melanholija je tretja zbirka za objavo v slovenščini napisanih tekstov Carlosa Pascuala, »počasnega turista« iz Mehike, ki je, kot pravi sam, Ljubljano najprej želel uporabiti kot izhodišče za raziskovanje Vzhodne Evrope in Balkana, potem pa se je tu ustalil, začel pisati za slovenske časopise in ustanovil svoje neodvisno gledališče. Njegove tekste smo v prevodih Mojce Medvedšek tako lahko najprej brali v Delu, Dnevniku, Literaturi, Sodobnosti in drugih revijah, nato pa so bili izdani še v samostojnih zbirkah: pred Nezakonito melanholijo sta izšli še zbirki O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) in Debeli zidovi, majhna okna (Cankarjeva založba, 2017).

Izdelava: Pika vejica