Za koliko deklic in koliko medvedov je prostora v Puhljevem gozdu?

Stefan Boonen in Tom Schoonooghe: Najdenka iz Puhljevega gozda. Prevedla Stana Anželj, KUD Sodobnost International, 2021

Gaja Kos

Podnaslov knjige, ki ne skopari z besedami (»O naplavljeni deklici, enajstih sinovih, sakramejnski strejli, Matildi, medvedu, superovačih, teti Idalik, grompoku, duhovih in vasici«), vsekakor zbudi bralčevo radovednost, saj nakazuje v smer celega kupa možnih zapletov in razpletov, skratka super živahnega dogajanja. In slednje tudi res dobimo. Nekaj besed o vsebini najdemo tudi na ovitku, med drugim jih je posebej izpostavljenih pet (v rdeči): »Ganljiva, zabavna in napeta zgodba.« In tudi to drži, rezultat vsega tega pa je kajpada zadovoljen bralec. Saj vemo, da ni slabšega, kot če knjiga obljublja humor ali kaj drugače mamljivega, kar potem zaman iščemo … pa je lahko v resnici povsem spodobna ali celo zelo dobra, ampak ker nismo dobili tega, kar nam je bilo obljubljeno, se pač počutimo nekoliko ogoljufane. No, kakorkoli, Najdenka iz Puhljevega gozda se v branje ponuja povsem pošteno, Puhljev gozd pa se (povsem pošteno) ponuja Najdenki. Tako namreč deklico, ki jo nekega dne skupaj z rdečim kovčkom naplavi na njihovo obrežje, poimenujejo prebivalci Puhljevega gozda, ki je pravzaprav vasica, in ne gozd (no, vasica z gozdom, seveda), kot bi morda utegnili napačno sklepati. 

Najdenka se hitro znajde in si na obali uredi domovanje z visečo mrežo in gumaguncem, s katerim je povsem zadovoljna, malo manj zadovoljni pa so s takšno ureditvijo odrasli prebivalci, saj vendar ne gre, da bi deklica živela kar takole sama. Čeprav policist Vili (ki, mimogrede, močno narečno zavija) meni, da je tuj otrok v vasi samo za zgago, mnogi v Najdenki prepoznajo prijazno, iznajdljivo in delavno deklico. Potem ko staknejo glave, se odločijo, da bi bilo najbolje, ko bi jo kdo vzel pod streho. Takoj se javijo trije kandidati; pek in njegova žena, ki imata enajst sinov, doktor Hendrik in njegova žena, ki jima je pred leti umrla hčerka, in Veliki Juš, avtomehanik, ki mu Najdenka nekajkrat na teden pomaga. Koga bo Najdenka izbrala? Odločitev je težka, a še preden je pretuhtana in sprejeta, pridejo na vrsto še težje reči. No, veliki dogodki, ki prinesejo nove težke odločitve. Dogodek številka ena je ulov medveda, ki je prebival v Temi, najstrašljivejšem kraju v gozdu, in je vsem naganjal strah v kosti; no, pravzaprav so to počele govorice o njem, srečala ga je bolj kot ne samo Najdenka. In, jo je požrl? Ne! Medtem ko vaščani veseljačijo okoli kletke s kapitalnim ulovom, Najdenka torej mrzlično razmišlja, kako bi nedolžnega medveda rešila. Major, ki razbere njene nakane, ji da sicer štiri nasvete, a ker jih Najdenka ne upošteva v celoti, se stvari zakomplicirajo. Dogodek številka dve – izginotje Najdenke. Oziroma iskalna akcija. Dogodek številka tri – obisk črnega avtomobila, zaradi velikosti domiselno poimenovanega cestna križarka, ki v vas pripelje novico, zaradi katere so nekateri v veselem pričakovanju, drugi pa zadržani ali sumničavi. Novica, da naj bi v Puhljevem gozdu zgradili zabaviščni park, majhno, sicer povezano skupnost razdeli na ZA in PROTI, in ravno (spet najdena) Najdenka bo očitno tista, ki bo prevesila jeziček na tehtnici. Uf, še ena težka odločitev! In da je vse še bolj napeto, se v vasici znajde teta Idalik; tista teta, od katere je Najdenko na srečo odplavilo. Na srečo pa zato, ker je ženska nad ubogo deklico izvajala hudo nasilje, ki je omenjeno tu in tam, po drobcih; ne sili v ospredje, a bralca udari tudi iz ozadja, morda še bolj, vsekakor pa mu še bolj prikupi glavno junakinjo, ki je ob vsem tem ostala vedra, prijazna, radovedna (»In če bi lahko pogledala Najdenki v glavo, bi v njej našla le radovednost. Tiste vrste radovednost, ki te pripelje nekam in še malo dlje. In še malce. In še pet metrov in mogoče tjale ali …«), dobrosrčna, pogumna in, kadar je treba, tudi odločna. Brez skrbi, teta Idalik ni prišla po Najdenko, ker se ji niti sanja ne, da je ta v Puhljevem gozdu. Prišla je zaradi novice o zabaviščnem parku in s svojo odvratno prisotnostjo marsikoga, ki je bil sprava ZA, opomnila, da bi bilo morda bolj modro, ko bi glasoval PROTI atrakciji, ki bi utegnila v prikupni Puhljev gozd privabiti še več takšnih zgag – milo rečeno. No, in potem je tu še večer po dogodku številka štiri, ki tako kot večer po dogodku številka ena vključuje nekaj veseljačenja, ki tokrat vključuje tudi Najdenko … 

Najdenka iz Puhljevega gozda, knjiga, ki bi jo morda najbolje opredelila kot (skopo) ilustriran otroški roman, je torej po eni strani lahkotno, akcijsko, napeto branje, po drugi pa na takšni kulisi (učinkovito) tematizira družinsko nasilje in je torej deloma tudi problemsko zastavljen. Gre za knjigo, ki po eni strani temelji na unikatni naslovni junakinji in njenih značajskih lastnostih iz katerih izhaja tudi večji del akcije, po drugi strani pa na vaški skupnosti, ki zna v ključnih trenutkih stopiti skupaj. Vsi za enega, eden za vse! Gre torej za knjigo, ki jo lahko v prvi vrsti beremo kot poklon srčnosti; kot zelo prisrčen in spretno preveden (iz nizozemščine) poklon srčnosti. Po odgovor na drugi del naslovnega vprašanja se boste morali pa kar lepo sami odpraviti v Puhljev gozd, verjetno kar v središče Teme …

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čebelje lekcije

    Gaja Kos

    Roman Leto, ko so prišle čebele je torej poleg najbolj očitnega – torej tega, da je roman o čebelah – tudi roman o odraščanju, iskanju lastnih poti, odkrivanju strasti, navezovanju in še čem. Če so dedka Ottmarja čebele naučile živeti, ni presenetljivo, da dajo vsak kakšno lekcijo tudi Josy. Kdor je pomislil, da roman o čebelah ne more biti drugega kot brenčeč dolgčas, se je pač zmotil.

  • Zakaj Zakaj?

    Gaja Kos

    Kdo bi si mislil, da sta od izida slikanice Zakaj? minili že dve desetletji! Knjiga je nedvomno legendarna – za redkokatero slovensko knjigo namreč lahko rečemo, da je osvojila svet. Zakaj? je bila prevedena v kar osemintrideset jezikov, avtorici Lili Prap je prinesla hudo mednarodno prepoznavnost, na čisto drugem koncu sveta, na Japonskem, pa je po njej nastala celo serija animiranih filmov. Originalnemu Zakaj? je kasneje sledilo še nekaj bolj specializiranih Zakajev za ljubitelje posameznih živalskih vrst: Pasji zakaji, Mačji zakaji in Žuželčji zakaji. Letos, v jubilejnem letu enega naših najbolj uspešnih izvoznih knjižnih artiklov (rečeno brutalno materialistično, seveda), smo Zakaj? dobili v razširjeni izdaji.

  • Mestna srečanja in dogodivščine

    Gaja Kos

    Zadnja leta nas razveseljujejo dobre letine stripov za otroke in mulce, med katere lahko nedvomno štejemo tudi prevode stripov o deklici Hildi britanskega striparja Luka … →

Izdelava: Pika vejica