Stripovska metafikcija

Richard McGuire, Tukaj. Prevod: Boštjan Gorenc - Pižama. Zavod VigeVageKnjige, 2021

Katja Štesl

Težko bi našli stripovski ustvarjalnosti bolj domačo tematiko od neločljivosti prostora in časa; vsebine, ki temeljno določa formo, katere meje pa so v iskanju novih izraznih možnosti podvržene nenehnemu preizkušanju. V dobrodošlem prevodu čezlužne uspešnice osnovni gradniki stripa tako niso razporeditve okvirčkov na straneh, temveč dvostranske postavitve ponavljajočega se kadra – nekakšna kronika naslovnega »tukaj« –, ki se stekajo v živi rob in so hkrati v funkciji ozadij. Na te podobe so s prostorsko koherentnostjo prilepljeni manjši, z rahlo sivo obrobljeni okvirčki, ki sporočajo, kaj se je na mestu, kjer se zdaj dogaja to, pripetilo v nekem drugem časovnem obdobju. 

Strip tako nima standardiziranih mrež okvirčkov in s tem sugeriranega vrstnega reda branja; nelinearna pripoved se razodeva v fragmentih – okvirčkih, kot da poljubno razporejenih po straneh. Ob tem gre ponekod za tematske nad- in sopostavitve, kakor denimo pri podobi matere, ki pestuje dojenčka – tu postane dnevna soba polna takih mater, katerih časovnost ni določena le z letnico v zgornjem levem kotu okvirčka, pač pa tudi z detajli interierja, zgodovinskih modnih trendov ipd.

Digitalna risba je skladna z vsebinsko rekonstrukcijo zgodovine določenih zemeljskih koordinat, segajoč v obdobja, ko je imel planet precej drugačno obliko. Dogajanje, postavljeno v prejšnje stoletje, je v primerjavi z drugimi, od sedanjosti bolj oddaljenimi podobami pripovedovano precej nadrobneje (v smislu dogajalne zgoščenosti). Da so slike zelo daljne preteklosti in prihodnosti prikazane v bolj abstrahiranih podobah, je skladno z omejeno človeško predstavljivostjo, kakor jo pač sooblikujejo dognanja sodobne kozmologije in znanstvena fantastika, bliže ko pa smo sedanjosti, bolj natančna postaja simulacija.

Vizualna raznolikost upodobitve 20. stoletja se kaže denimo v kolažiranju enobarvnih silhuetnih ploskev, npr. obleke in frizure, ki jo nosi upodobljena ženska, z bolj realističnimi črno-belimi risbami glave in udov, ki delujejo kakor časopisni izrezki. Tako se bralec, ki bere tukaj in zdaj, pa je vsaj del 20. stoletja sam doživel ali o njem vsaj veliko ve, zlahka poistoveti s podrobnejšimi »spomini« nanj, a je hkrati nenehno opominjan na njihovo potvorjenost, oblikovanost z gledišča sedanjosti. Podobe minulega stoletja dodatno likovno zaznamuje tudi raba omejenih barvnih palet za posamična desetletja: modre, turkizne in rjave za trideseta in štirideseta leta, vijoličnih in roza nians za petdeseta, rumenih in zelenih odtenkov za šestdeseta, devetdeseta pa so v zadržanih bež, rjavih in sivih tonih, a ostaja potencial rabe omenjene tehnike tukaj neizkoriščen, vsaj denimo s prizadevanjem za ustvarjanje kakšne posebej sugestivne čustvene sfere bi jo težko povezali.

Delo odlikuje izpiljen smisel za humor, pa tudi to, da avtor z njim ne razsipava in da je ta bolj igrive kot zbadljive narave. Kaže se v besednih igrah, ko recimo vodička iz prihodnosti razlaga svoji skupini, da smo ljudje uri rekli ura, ker smo ob pogledu nanjo postali urnejši, pogosteje pa z rabo prekrivnih okvirčkov. Tako podoba z letnico 1609 pripoveduje o strahu pred divjo zverjo, ki biva v gozdu, k njej pristavljena podoba iz leta 1975 pa prikazuje ljubkega otroka v medvedjem kostumu. Učinek je še bolj izrazit v primeru, ko ta prestrašeni domorodec »misli, da je nekaj slišal«, ravno ko je na sopostavljeni podobi dnevne sobe slišati zvonjenje. Ena dvostranska podoba tako ni le kulisa za druge podobe v okvirčkih, saj ti zaradi načrtno specifičnih medsebojnih relacij omogočajo branje večnivojske komunikacije. 

Utemeljenost bralčevega dvoma o povezavi med zunajstripovsko resničnostjo in dogajanjem v stripu je nemudoma potrjena že z obravnavanim časovnim intervalom, podkrepljena pa je tudi z duhovitostmi, ki pripoved prekinjajo in s tem opozarjajo na njeno fiktivnost. Težko bi rekli, da gre v stripu za kakšno resnejšo problematizacijo statusa resničnosti – pod navidezno dokumentarnostjo se skriva kvečjemu vsebinsko in formalno smešenje takih prizadevanj. Strip je tako izrazito samonanašalen, postopek pa evocira literarno tradicijo ameriške metafikcije, kakor je prišla do izraza predvsem v proznih delih postmodernizma.

Pripovedovalec je v stripu popolnoma nepersonificiran: verbalno nas obvešča le o letnici dogajanja v posamičnem okvirčku in ne posreduje nikakršnih komentarjev ali dodatnih informacij o prikazanem delcu prostora-časa. Jezik, ki sestavlja dialoge v konvencionalnih govornih oblačkih, je živ in takega je pretanjeno ohranil tudi prevajalec Boštjan Gorenc – Pižama. Za vizualni del pripovedi se zaradi te odsotnosti pripovedovalčevega glasu zdi, da nam jo kot kolažiran time-lapse razkriva mehanski opazovalec na nekakšnem brezčasovnem stativu, zapičenem v »tukaj«. Pripovedovalec tako hkrati je in ni del sveta, ki nam ga kaže, saj ob vseh spremembah materialnosti upodobljene zunanje resničnosti sam ostaja nespremenjen, o čemer sklepamo na podlagi slogovne koherentnosti (opazovalec se vpisuje v opazovano). Na videz pričevanjska pripoved, potrjena z vizualnimi »dokazi«, je tako dober primer nezanesljivega stripovskega pripovedovalca. 

Stripu prevpraševanje statusa resničnosti z rabo specifičnih vizualnih in verbalnih pripovednih tehnik ni tuje, je pa opaznejše v alternativni produkciji. Tukaj se od te razlikuje, saj že z materialnim nosilcem in vizualno dodelanostjo, pa tudi svojo obsežnostjo, kaže na ambicije po širitvi publike dlje od zgolj fenov stripa. Toda 6-stranski idejni osnutek stripovskega romana je McGuire objavil že konec stripovsko divjih osemdesetih v Raw, kultni reviji ameriškega undergrounda druge generacije, ki je spodbujala inovativne vsebinske in formalne pristope k stripu. Cehovske pohvale formalne eksperimentalnosti dela morajo to seveda upoštevati, saj je v primerjavi z izpostavljanjem inovativnosti koherentna in celostna izpeljava v romanesknem obsegu, kakor je v originalu izšla leta 2014, prepričljivejši kazalnik kulturne vrednosti knjige.

O avtorju. Katja Štesl je magistrica primerjalne književnosti, ki jo zanima sodobna, predvsem alternativna stripovska ustvarjalnost.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kratka zgodovina slovenskega stripa v stripu

    Izar Lunaček

    Pred kakšnim mesecem so me organizatorji razstave stripa s področja bivše Juge, ki bo to pomlad štartala v Berlinu in se nato selila po prestolnicah … →

  • Junaški ep za telebane

    Katja Štesl

    Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti.
    Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.

  • Vezenine po iransko

    Iztok Sitar

    Leta 2000 je v Franciji izšel prvi zvezek Perzepolisa iranske avtorice Marjane Satrapi (1969), ki je tako v stripovski kot v širši umetniški in kulturni srenji pritegnil nemajhno pozornost in do leta 2004, ko je izšel zadnji, četrti del, postal prava evropska stripovska uspešnica.

Izdelava: Pika vejica