Rojstvo iz smrti

Prvenec Maruše Mugerli Lavrenčič je v kontekstu prvencev zadnjih let precej neznačilen, ne le zaradi avtoričinega razmeroma poznega knjižnega vstopa na literarno polje, temveč tudi zaradi razpoloženj in tem, ki jih obravnava. Te namreč niso vezane na vzpostavljanje subjekta v svetu, na faze osamosvajanja, odraščanja, diferenciranja od okolja, raziskovanje življenjskih poti, ljubezni, vzpostavljanje identitete, torej odkrivanje sveta in sebe v vseh odtenkih, kot smo vajeni pri zgodnejših pesniških nastopih, temveč je to zbirka soočanja s smrtjo, knjiga, ki se protislovno poraja iz umiranja. Smrt je vsekakor eden stebrov poezije, vendar njena tako vseprežemajoča prisotnost v prvencu vendarle nekoliko preseneti.

Na površini lahko zbirko zaradi ponavljajočih se avtopoetoloških pesmi in motivov beremo kot zgolj pesniško deklaracijo, iniciacijo v pesnjenje, dokončno predajo poeziji in tudi kot tiho hvalnico literaturi, ki ima posebno moč na novo vzpostavljati svet: »če si na dlan položiš besede / narediš pest / in malo potreseš / se ti lahko iz nje / usuje cel svet.« Toda tako naivno branje preprečita že kar uvodni pesmi zbirke. Prva, z zgovornim naslovom »Rojstvo«, pripoveduje o (dobesednem) rojstvu poezije iz prerezanega trebuha avtorice, s čimer se pesem že v izhodišču vzpostavi kot samostojen subjekt – paranoid android. V njem lahko beremo tako referenco na istoimensko pesem skupine Radiohead kot prepoznamo neustavljivo (paranoično) silo, s pomočjo katere se iz razparanega (!) človeka rodi nekaj novega, samostojnega. Ne nujno človek, nujno pa novo življenje (poezije). Brezkompromisni začetek s carskim rezom (ki ni harakiri) je že takoj v naslednji pesmi »Črni ptič« dopolnjen z docela treznim spoznanjem o minljivosti vsega, pesem se zaključi s poetično (skoraj malo zajčevsko) nadrealno podobo ptiča, ki »kljuva zvezde z neba / eno po eno / eno po eno / zoba oči sveta«. Metafizični raztežaj, ki ga tako neposredno zakoličita uvodni pesmi zbirke, se v nadaljevanju utrjuje, v nekaterih pesmih nekoliko skrči, obe skrajnosti približa, v spet drugih pa raztegne v nedosežno. Bistvo pa ostaja ves čas skrito v vmesnem prostoru med nebom in zemljo, torej v življenju in znotraj njega v (pesniškem) ustvarjanju. 

Pesmi Maruše Mugerli Lavrenčič so tihe, natančno odmerjene, tako da lahko delujejo lahkotno, a le če spregledamo njihovo zamolklost, če ne slišimo odmevov tišine. V njih je namreč toliko obrtniške discipline, da čustveni naboj, s katerim so bile nedvomno napisane, bralca ali bralko doseže šele z zamikom, prikrade se tiho in neopazno. Iz pesmi v pesem se namreč počasi nalagajo ponavljajoči se (zlovešči) motivi rojstva pesmi skozi rez (»primeš nož in z njim odrežeš košček neba«), noči, zahoda, konca poletja, (zvezdnega) neba, odprtih oken, predvsem pa vztrajajo motivi črne ptice, jate črnih ptic. 

Čeprav to niso pesmi, ki bi očitno stavile na simboliko, namreč tudi po pesniškem načinu vztrajajo na tanki meji med intimno izpovedjo in občo (mitološko) pripovedjo, podrobnejša razčlemba, lahko pa tudi naše nezavedno odzivanje, razkrije, da so pesemske sestavine premišljene, izbrane z nezmotljivo ustvarjalno intuicijo. Ptica, ki postane osrednji simbol, je denimo zaradi letenja že vnaprej določena za simboliko razmerij med nebom in zemljo. Hkrati pa je to tudi podoba duše, torej nečesa nevidnega in neslišnega, pa vendar navzočega in živega. Prav o tej polni tišini in praznini pravzaprav pripoveduje domala sleherna pesem: »čeprav se ne vidiva / se redno srečujeva / v mislih / in sanjah / po zvokih / besedah / premolkih / dotikih neba / kapljah dežja / okusu poletja / in knjigah / knjigah!«

Razmerje med smrtjo in pisanjem, pesmijo, knjigo je torej v tej zbirki osrednje, tematizirano na najrazličnejše načine, skozi avtopoetološke razmisleke znotraj pesmi ali skozi dialog med pesmimi, še najbolj nazorno pa ga obravnava pesem »Polž«. Po docela proznem zastavku se nekoliko razlikuje od prevladujočega načina, izpisana je tako, da preraste v pravo pravcato mini mitološko zgodbo o nastanku sveta/pesmi oziroma rojstvu pesnice. Izpovedovalka v njej pohodi polža, za katerega se izkaže, da so to v resnici vlažna in mesnata usta z zobmi in jezikom, ki ga izpovedovalki z velikim naporom naposled le uspe vtakniti v svoja usta: »Tako topel je, tako vlažen in mesnat. Živ je, utripa kakor srce. Potem napišem pesem. O polžu.« Tudi ta pesem »deluje« brez posebne razlage simbolike polža, vendar z razširjenim branjem dobi še posebno globino, kajti tudi polž s svojo spiralno hišico (četudi zdaj zdrobljeno) simbolizira prerojevanje in sploh pomeni stalnost v gibanju, regeneracijo, v Afriki pa je celo, če gre verjeti Slovarju simbolov, »simbol plodnosti, ki jo dajejo mrtvi«.

Rojstvo torej v tej zbirki nikakor ni samo vesel dogodek niti ni prežeto z zanosom, vzvišenostjo – povezano je z veliko tipanja v temi in tišini, z rezanjem, s soočenjem s koncem poti, koncem sveta in navsezadnje z zamolčano ali že presnovljeno bolečino. V pesmih tako ne bomo našli nobene vzhičenosti, zaklinjanja, velikopoteznosti, vnaprejšnje (transcendentalne) prepričanosti, velikih besed ali dejanj, nasprotno, verzi zasledujejo najmanjše, najbolj tihe, skrite enote življenja, bit(ja), »drobtinice obstoja«, četudi je to »nekje daleč«, »na drugi strani«, četudi so to samo slutnje, navsezadnje: »življenje je majhna stvar«. V soočenju s tišino, zimo, zatonom, nočjo, praznino, daljavo skušajo pesmi poiskati vsaj sled polnosti, živosti, topline, bližine, svetlobe, zvezde, pri čemer so neskončno vztrajne in prepričljive v ponižnosti in nekakšni milini sprejemanja (protislovnega) večnega izginjanja: »povsod smo / tudi ko nas nekoč / ni več nikjer / naši prstni odtisi in naše želje / ostanejo na kljukah vrat / na kovancih v globokih vodnjakih / na drugih telesih / ki prav tako vsak dan / po malem izginjajo«. Osnovi princip zbirke je tako nekakšna tehtnica – kolikor razblinjanja, toliko vztrajnega iskanja in prizemljevanja – tako da pesmi kljub vzletanju v nebo ves čas stojijo z nogami na tleh. Tudi formalno jih ne zakoliči nobeno končno ločilo, verzi so zloženi v pesem brez velikih začetnic in brez pik ali klicajev, vprašajev. Spraševanje kakor da bi bilo že predelano v odgovore, v pot iskanja in razpiranja, ki jo torej nakazuje tako odprta oblika kot umirjen ritem. Nekako v skladu s številnimi prizori krajine, letnih časov, delov dneva, praznih prostorov … 

Pred nami je zrel prvenec, edinstven v tem, da se rojeva neposredno iz smrti (»za poezijo so večeri«) – smrti kot izkušnje, v kateri so težka čustva izpovedovalke toliko umaknjena, da lahko pesem tu in zdaj prosto vzpostavlja stik z (večno) živostjo, išče prisotnost v odsotnosti in zlasti pravi kot, pod katerim pada svetloba »za pričvrstitev sonca / na modro nebo«. Da se torej pesmi (res kot samostojni subjekti) dokopavajo nazaj do upanja, da nekoč bo, do nevidnih kril, nemara celo občutkov razigranosti v ustih polnih sreče. Zaupanje v življenje/pesem je v tem primeru prigarano, poiskano in pozorno izpisano v razliki med šumenjem krošenj in dihanjem tistih tam spodaj. 

Težko bi rekli, da je Maruša Mugerli Lavrenčič napisala zbirko duhovne poezije, vendar bi tudi težko trdili, da v njej ni duha oziroma suverene pesniške duše, ki »pleza / po struni navzgor«. Ostaja le vprašanje, kam bo ta tiha pesem mravlje splezala v nadaljevanju, ko ne bo več osupla nad lastnim rojstvom, ko se bo pomirila sama s sabo, se dokončno sprejela, prepoznala in jo bodo ob bolečini in žalosti zaradi izgube nagovarjala tudi druga čustva in izkušnje.  

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS