Bralec bi še

Po pesniškem prvencu za otroke Hiša norčij je pred nami druga knjiga klasične filologinje in prevajalke Jelene Isak Kres. Če je v prvi knjigi moči združila z Jelko Reichman oziroma – bolj natančno povedano – je verze ustvarjala na podlagi že obstoječih ilustratorkinih podob, ji tokrat družbo dela Maša Kozjek. Iz Zbirke Velikih slikanic se je preselila v legendarno Čebelico, njene pesmi pa so se iz večkitičnih z manjšim formatom pomanjšale na štirivrstičnice, ki so se jim pridružile tudi uganke. Naslov Sonce na dlani tako na notranji naslovnici dobi tudi nekakšen podnaslov – Hitro ugani. 

S sončne, rumene naslovnice, ki asociira na toploto, brezskrbnost, poletne igre in vragolije, se na notranji naslovnici z dekliškim likom podamo na izlet, morda še vedno v času počitnic, od tam pa v vrtec, kamor zakoraka deklica v družbi plišastih živalic. V igralnici nas pričakata dve uganki, nato pa se že odpravimo spet ven, v naravo, ki je tokrat že odeta v jesenske barve. Vsak spread sestavljata ena enostranska in ena manjša ilustracija, ki v sicer realistične pesemske ali ugankarske prizore in podobe vnesejo tudi malo domišljijskega, denimo škrata, bučo z nogami in rokami ali sneženega moža, ki se znajde kar v sobi. Po nabiranju gob nas čaka noč čarovnic, po njej pa zima, v kateri zadiši tudi po praznikih. Zimskemu športnemu veselju sledita praznovanje pusta in prihod pomladi, slednji pa čisto na koncu spet poletno vzdušje, vsaj sodeč po ilustraciji – na zadnji nas namreč pričaka bosonog deček z naslovnice s kanglico, lopatko in grabljicami v rokah, kar zbirko lepo zaokroži. Osnovno vodilo pri komponiranju Sonca na dlani je bilo torej sledenje letnim časom oziroma obratu enega leta, od poletja do poletja, morda od počitnic do počitnic. Kompozicija zbirke, ki je namenjena vrtčevskim otrokom, je torej smiselna, uganke so ravno prav zahtevne oziroma enostavne, tudi pesmim ni kaj očitati; no, razen dvojega. Da so skorajda malo prekratke in da jih je premalo (v manj formalnem zapisu bi bil ob tole trditev postavljen nasmejani emotikon). K prvemu – nekatere so v štirih vrsticah simpatično zaokrožene, kakšna pa vendarle pusti vtis, da bi se z lahkoto nadaljevala in da so (prve) štiri vrstice bolj nastavek za nadaljevanje, ki bi morda lahko vključevalo kakšen zasuk, poudarek itd. (denimo tale: »Miha se podi po trati, / Bor s hoduljami štorklja, / Teja se zabava s škrati, / Rok pa z vlakcem se igra«). K drugemu – ker so pesmi drobne, kar letimo od ene do druge (le kakšna uganka nas, ko beremo skupaj z otrokom, nemara malo zaustavi) in čisto prehitro pridemo do konca, z občutkom, da je morda knjiga kar malo prebogato ilustrirana. Česar ne gre razumeti, kot da je prijaznih barvitih podob preveč (!), pač pa ob njih ne bi bil odveč še kakšen dodaten verz. Skratka, bralec bi rad še malo bral!

V primerjavi s Hišo norčij, ki nas je z zvečine štiri- ali šestkitičnimi pesmimi ob vsaki dlje časa in bolj temeljito zadržala v svetu raznolikih živalskih junakov, je poezija Sonca na dlani bolj frfotava in bežna – simpatični utrinki iz otrokovega vsakdana in bolj ali manj znanega okolja so mu prijetno blizu, a gredo tudi hitreje mimo. Kar pomeni, da ob naslednji priložnosti navijam spet za večji format in vsaj za kakšno kitico ali dve bolj na dolgo stkane pesmi. 

Objavo je omogočila