Zborovanje živali
Branislava Vičar (ur.), Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS, 2020.
Aljaž Krivec
Zbornik, ki ga je pod uredniško taktirko Branislave Vičar izdalo Znanstveno-raziskovalno središče Koper, je prispevek k v našem prostoru še ne zares uveljavljenim kritičnim animalističnim študijam (oziroma KAŠ). Pojem, ki mu lahko korenine najdemo v letu 2001, ko sta ameriška teoretika Anthony Nocella in Steve Best ustanovila Center za osvoboditev živali, kasneje preimenovan v Inštitut za kritične animalistične študije, predstavlja raziskovalno področje izrazito interdisciplinarnega in intersekcionalnega1 pristopa, ki se obenem ne omejuje izključno na teoretsko delo, temveč vključuje tudi prakso. Izhodišč kritičnih animalističnih študij tako ne najdemo izključno v znanstvenih monografijah in zbornikih, kot je obravnavani, temveč so lahko inkarnirane v obliki protestov, političnega lobiranja, ne nazadnje celo v (seveda veganskih) kuharskih knjigah, vse dokler se tovrstni pristopi držijo osnovnih izhodišč.
Omenjeni intersekcijskost (tudi medpresečnost) in praktična razsežnost KAŠ se zrcalita tudi v zborniku Pojmovanja živalskih smrti, kar je v grobem razvidno že iz tega, da besedila (tako rekoč brez izjeme) nastopijo ne samo kritično, temveč tudi odklonilno do ključnih problematičnih ideologij, ki stojijo naproti osnovnim predpostavkam KAŠ – v osnovi govorimo predvsem o specizmu oziroma speciesizmu ter antropocentrizmu (kritika karnizma je implicirana, a ne omenjana). Podobno je mogoče razbrati kritično ost, uperjeno proti drugim sistemom zatiranj (najpogosteje proti kapitalizmu in različnim seksizmom), morda še posebej v besedilih Branislave Vičar, Alenke Jovanovski ter Tanje Badalič, a tudi v navodilu piskam_cem prispevkov, naj pri svojem delu na takšen ali drugačen način rabijo spolno vključujoč jezik (doktrina, ki je, roko na srce, naposled ni najti v vseh prispevkih). Tudi interdisciplinarnost zbornika nam ne more uiti, saj je razvidna že iz razdelitve štirinajstih samostojnih prispevkov (+ uvoda) v štiri razdelke, pri čemer se prvi ukvarja z živalsko smrtjo kot filozofskim problemom, drugi in najobširnejši z imaginarijem živalske smrti v neantropocentrični perspektivi (za tem skoraj pretirano enigmatičnim naslovom se skrivajo predvsem kritičnoanimalistično obarvane literarne študije z dvema umetnostno-zgodovinskima izjemama), tretji s filmsko reprezentacijo živalske smrti, zadnji pa z jezikovnim antropocentrizmom.
Tako obravnavana knjiga zaorje v razmeroma široko (a še vedno bolj ali manj s humanistiko zamejeno) polje, ki se po drugi strani kaže tudi kot eden možnih načinov kompleksne naslovitve vprašanja nečloveških živali: če filozofsko ozadje predstavlja idejna izhodišča, jedro reprezentacije nečloveških živali ter tudi naš odnos do njih, zaključek pa osvetli še vprašanje jezika, komunikacijskega koda s potencialom dekonstrukcije le-tega, se zazdi, da zbornik vsaj približno prikaže vseobsežnost vprašanja, ki ga naslavlja. Knjiga se ne omejuje niti na lokalni akademski prostor, temveč pokuka tudi čez mejo, kar ima naposled za posledico dve besedili v angleščini in dve v hrvaščini, kar samo po sebi ni problem, gotovo pa je zaradi siceršnje neuveljavljenosti KAŠ v našem prostoru mogoče obžalovati vsaj izostanek izrazja, ki bi ga sicer prinesel prevod teh besedil. V skladu z idejo performativnosti jezika, ki je v zasnovi zbornika jasno nakazana, pa na ta način morda izgubimo tudi del praktičnega (aktivističnega) dela za neko konkretno jezikovno okolje.
Zbornik se skoraj brez izjeme drži osnovne zastavitve sledenja določilom KAŠ, kar sicer ni nujno pričakovano, saj se prepogosto zgodi, da naposled v roki držimo kvečjemu animalistične študije, ki lahko v najradodarnejši definiciji pomenijo kakršnokoli besedilo, ki se kvalificira kot študija in se kakorkoli ukvarja z živalmi, ne glede na odnos do vprašanja. Nekaj zadržkov v tem oziru velja zadnjemu (jezikoslovnemu) razdelku, ki vključuje dvoje besedil. Tako se zdi, da Irena Stramljič Breznik v besedilu o rabi glagolov s pomenom »prenehati živeti« predvsem ugotovi, da se taki s pejorativnimi konotacijami, kot je denimo »crkniti«, uporabljajo pretežno za nečloveške živali, tisti z nevtralnimi pa pretežno za ljudi, iz česar zaključi, da se na takšen način v našem jeziku izraža antropocentrizem oziroma specizem , medtem ko v besedilu umanjka nekaj širšega konteksta in globlje refleksije. Podobno je mogoče reči o tekstu Mihaele Koletnik, ki jo zanima, kako se v dveh izbranih slovenskih narečjih (zagorskem in gornjeseniškem) zrcalijo »značilnosti živali in njihove vloge«, vendar to besedilo naposled ne sledi niti naslovnemu vprašanju »pojmovanja živalskih smrti«.
Preostala besedila se od naslova zbornika ne odmikajo, prav tako brez izjeme ponujajo poglobljeno refleksijo naslovnega vprašanja in lastnega predmeta preučevanja, pri čemer prehajajo med bolj svobodno zastavljenimi izvajanji (denimo v prispevku Miklavža Komelja) in takimi, ki se držijo strožje metodologije (denimo tekst Marjetke Golež Kaučič).
Študije obenem za »mesta smrti« živali vzamejo različne prakse, ki segajo od (industrijske) živinoreje preko ribolova do smrti v umetniških delih, bikoborbah, lovu … Predvsem slednji je v zborniku naslovljen večkrat, kot je morda v kritični animalistiki običajno, saj lov predstavlja relativno majhen delež človeškega izkoriščanja drugih živali in je zato denimo v aktivistični praksi, ki ima za osnovni fokus navadno uporabo živali v kmetijskem prehranskem sektorju, redkeje center zanimanja. Da v tem primeru izkušnje iz prakse niso preslikane tudi v zbornik, je mogoče razumeti kot še vedno prisotno sled splošnejše percepcije pravic živali. Temu navkljub pa je mogoče reči, da so ugotovitve besedil (ki vendarle pretežno vsaj implicirajo spoštovanje pravic nečloveških živali, da niso podvržene uporabi ne glede na namen) vendarle dovolj splošne in odvezane od specifičnih praks, s čimer zbornik nedvoumno prebije okvire statusa quo.
Eno takih besedil, ki se ukvarja s sicer v splošni javnosti pretežno obsojano prakso bikoborb in pod katerega se je podpisal Josip Guć, tako predstavlja dobrodošel pretres argumenta tradicije, ki ga avtor postavlja pod vprašaj, saj ga razume kot (v grobem rečeno) selektivno izdelan narativ, ki je obenem razumljen kot nespremenljiv in odvezan od denimo vprašanj etike. Še nekaj besedil je, ki skušajo eksplicitno najti protislovja in zdrse speciesistične logike. Tak je denimo prispevek Tanje Badalič v katerem avtorica s primerjalno analizo izbranih del Mateta Dolenca, Ernesta Hemingwaya ter Bernharda Kellermanna odkriva neskladje med tem, kako so v »ribiški« literaturi reprezentirane ribe, in tem, kako so v njej po drugi strani tematizirani psi. Če so prve razumljene pretežno kot sredstvo (maskulinega) užitka ob ribolovu oziroma pobijanju, je pozitiven odnos nastopajočih do psov prav narobe znak njihove moralne razsodnosti, ali drugače: (ne)vrednost nekega bitja je določena preko ključa njegove koristnosti za določeno človeško dejavnost. Na tem mestu velja omeniti še prvo od razprav zbornika, besedilo Tomaža Grušovnika, ki si zastavi vprašanje o »nelagodni bližini« med človekom in drugimi živalmi – gre za dejstvo, ki naj bi po Grušovniku človekovo podjarmljenje in razpolaganje z življenji drugih čutečih živih bitij narekovalo preprosto zaradi lastnega obračuna s smrtnostjo, ki jo lahko tako s prenosom na druge živali – pogojno rečeno – »kontroliramo«. Argumentacija, ki ji je Grušovnik odmeril veliko prostora v svoji knjigi Etika živali iz leta 2017 (morda v zborniku zaradi omejenega prostora daje vtis še vedno »vznemirljive«, a obenem nekoliko rokohitrske teze), predstavlja ob besedilu Alenke Jovanovski, ki to vprašanje (pravic) nečloveških živali razlaga s pomočjo Agambenove teorije o antropološkem stroju, dobro izhodišče za zbornik, ki tako že v prvi etapi skuša vsaj zarisati odgovor na splošnejše vprašanje našega (travmatičnega in problematičnega) odnosa do drugih živali.
Mogoče bi bilo reči, da odgovor na to vprašanje v svojem prispevku o artivističnem (torej umetniško (art) aktivističnem) filmu Green Patricka Rouxela išče tudi urednica zbornika, Branislava Vičar. Besedilo, za katerega se zdi, da vključuje najširši spekter pristopov in tematik, značilnih za KAŠ, raziskuje vprašanje živali med prehransko politiko, (sodobnim) kapitalizmom, zelenim zavajanjem in umetnostjo, s čimer že samo na sebi prikaže kompleksen sistem in tem odslikava podobo sveta, ki pušča nečloveške živali v milosti oziroma nemilosti.
Do neke mere lahko v taisto skupino umestimo tudi besedilo Miklavža Komelja, v katerem ta pod drobnogled vzame vprašanje smrti živali skozi prizmo kritike metafore, kot jo poznamo iz misli Jureta Detele. Komelj v besedilu demantira dejansko ubijanje živali v umetniškem procesu (in posledično tudi drugje) – pozicija, ki jo je mogoče povzeti z besedami, da »Nikoli ne ubijemo tistega bitja, ki ga hočemo ubiti, vedno ga abstrahiramo, vedno ga z nečim zamenjamo, substituiramo« (str. 86). To izhodišče Komelj uporabi za kritiko nekaterih znanih umetniških dejanj, kot jih je (bilo) denimo najti pri Francu Purgu, Hermannu Nitschu, a tudi Maji Smrekar, kjer ni šlo za »ubijanje živali«, temveč sporno dojenje (ki to niti ni bilo) psa.
Zdi se, da je pozicija, ki skuša na problematiko vprašanja (smrti) živali pogledati dovolj od daleč, da lahko vidi notranja neskladja našega odnosa do različnih živali oziroma različnih živalskih vrst v odnosih do različnih praks, skoraj garant za prebojno besedilo v pričujočem zborniku. Po drugi strani se zdi, da ta razsežnost nekoliko umanjka besedilom, ki pretendirajo po tem, da »iščejo primere iz nekega korpusa« in ga skušajo ovrednotiti izključno skozi prizmo osnovne etiške pozicije KAŠ. Tovrsten proces je zaznati denimo v besedilih Marjetke Golež Kaučič, ki preučuje izbrana besedila (domače) folklore in literature, ali pa pri Kalini Zahovi, ki se poloti vprašanja lova v bolgarski literaturi (a tudi pri bolgarskih literatih in politični eliti). A če vidimo, da obe avtorici sicer dobro izbrane primere spravita v nekakšen sistem (Golež Kaučič s tem, ko išče sledi morebitne etične zagate v besedilih in jih po tem ključu tudi razvršča, Zahova pa s tem, ko obravnavana literarna besedila razvrsti po detekciji osnovnega razloga, zaradi katerega se je literat ali njegov lik odločil za lov) in obenem dragoceno prispevata k mapiranju naših kulturnih izhodišč na preseku z vprašanjem živali, se zdi, da v besedilu Dragice Haramija, ki se posveča vprašanju smrti živali v mladinski književnosti, tudi sistematizacija (po, v grobem rečeno, tipu smrti) ne nudi vstopa v globljo logiko specizma, temveč ga predvsem pripoznava kot (sicer negativno) obstoječo ideologijo.
Tovrstno specializirano branje nekega predmeta preučevanja je značilno še za besedili Jelke Kernev Štrajn in Dajane Vlaisavljević. Prva se v svojem prispevku osredotoča na v literarni zgodovini pogosto spregledan Cankarjev cikel črtic »Iz tujega življenja«, ki pa je v zadnjem času deležen precejšnjega zanimanja in velja konec koncev tudi za skorajda stalno referenco KAŠ v našem prostoru. Za ta novi vidik, kot velja tudi za tekst Kernev Štrajn, je značilno predvsem razumevanje »Cankarjevih živali« kot realnih živali (in ne metafor ali simbolov za človeško), oziroma še pomembneje: novi pristopi Cankarjev cikel berejo z zavestjo o nastopajočih živalih kot dejanskih živalih. Kljub nekaterim zadržkom Kernev Štrajn svojo osnovno poanto zgradi okoli dejstva, da je cikel »Iz tujega življenja« predvsem literarno delo, ki je primerno bralstvo še čakalo – kot implicira tudi pripovedovalec črtice »Istrski osel«. Podoben pristop lahko pripišemo Vlaisavljević, ki pa namesto literarne vzame likovno temo, konkretno gre za zgodovino upodobitev (pretežno mrtvih oziroma umirajočih) nečloveških živali v hrvaški likovni umetnosti. Natančna analiza konkretnih primerov (opremljena tudi s slikovnim, a žal črno-belim gradivom) se naslanja na logiko razvoja hrvaške likovne umetnosti z vpeljavo analize vplivov in tudi razvoja likovnega izraza pri posamičnih imenih.
Za obe analizi je značilno, da operirata s poglobljenim branjem (oziroma gledanjem) predmeta preučevanja, v okviru katerega še izdatno prebijeta okvir KAŠ in se že umestita v nekakšno specifično, skoraj fringe literarnozgodovinsko oziroma umetnostnozgodovinsko analizo na način, ki lahko zaobrne ustaljeno razumevanje določenih literarnih oziroma likovnih pojavov in, kar je morda najpomembnejše, ponudita ključ k razumevanju nekega pojava, ki brez vpeljave KAŠ ne bi mogel biti razumljen v polnosti in morda celo najočitnejših razsežnostih.
Podoben pristop je zaznati tudi v besedilu Suzane Marjanić, ki se poloti primerjalne analize filmov Zemljani (režija: Shaun Monson) ter Le sang des bêtes (režija: Georges Franju) dveh dokumentarnih (?) splatterjev, ki sta pogosta referenčna točka KAŠ skupnosti. Njuno logiko vprašanja problema reprezentacije zla in igre s pojmom holokavsta pa razlaga skozi še eno pogosto referenco: Coetzeejev roman (?) Elizabeth Costello, ki eksplicitno obravnava vprašanje pravic/življenj živali. Vsa tri (umetniška) dela poveže na, enostavno rečeno, točki, ki jih povezuje v poskusu »destabilizacije racionalnosti skozi imaginacijo«, kar ima potencialno moč za spreminjanje našega odnosa do (trpljenja) živali.
Poglobljena obravnava vsakega od besedil zbornika Pojmovanja živalskih smrti bi seveda zahtevala dodaten prostor, še posebej pri besedilih, za katera se zdi, da predstavljajo kulminacijo in morda le del izrazito široke refleksije predmeta preučevanja (denimo Guć ter Grušovnik) in bi bilo posledično do njih zavoljo dodatne razjasnitve mogoče pristopiti polemično. Po drugi strani pa bi bil dodaten prostor dobrodošel za nekatera od besedil zbornika, ki se morda ustavijo pred jasno umestitvijo svoje teme v širši okvir (denimo Stramljič Breznik ter Koletnik) in ki morda tudi ne sledijo povsem idejni liniji zbirke besedil pred nami, vsaj ne v takšnem smislu, kot si je mogoče predstavljati po naslovu in uvodu.
A tu gre za izjeme, pod črto so Pojmovanja živalskih smrti izredno kompleksen, heterogen in notranje dobro utemeljen zbornik, ki ne ponuja samo novega s KAŠ obarvanega pogleda v našem prostoru, temveč preseže golo oranje ledine in ponuja vznemirljivo branje tudi za tiste, ki to področje vsaj do neke mere že poznajo, obenem pa odsevajo interdisciplinarno, intersekcijsko in tudi praktično plat, ki je tako značilna za KAŠ.
1 Tu pojem intersekcionalnosti rabim ločeno od zgodovinskega izvora, ki ga je ponudila ameriška teoretičarka Kimberlé Crenshaw in ki je označeval družbeno mesto temnopolte ženske v ZDA, (denimo) v pravnem sistemu prezrte/zatirane tako po liniji rasne pripadnosti kakor tudi po liniji spola. Od takrat je pojem privzel nove (a ne povsem ločene) pomene, ki označujejo kritiko prepleta različnih mehanizmov zatiranja, zaradi česar je raba pojma potencialno vprašljiva, a ker za zdaj še ni uveljavljenega alternativnega izraza, se obračam k intersekcionalnosti (tudi: medpresečnosti).
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.