Daleč od vseh, ne pa od sebe

Nikoli pozabljeno ukradeno otroštvo in spomini na trdo visokogorsko kmetovanje v divjem primežu narave kljub poklicnim uspehom in prizadevanju za vzpostavitev medčloveških odnosov nenehno vznikajo na površje, dokler junaka vendarle ne uspejo iztrgati nezadovoljstvom sodobne nečimrnosti in ga vrnejo v samotni svet lesa in skalovja.

Prvo od dveh v slovenščino prevedenih del italijanskega pisatelja Maura Corone (1950) pred bralcem razpne spomine, priklicujoče razmišljanje o življenju nekega nesrečneža. Protagonist je že od rojstva zaznamovan z alkoholizmom in nasiljem nedostopnega očeta, kar ga pri petih letih privede do materinega poskusa, da bi se s tremi sinovi vrgla v prepad. Nazadnje otroci ostanejo v materialni in duhovni revščini zgaranih, pijanih in/ali ostarelih sorodnikov, mati pa namesto v smrt odide v novo življenje brez njih; »splavila je svoje že rojene sinove«, česar ji niso nikdar odpustili.

Družinske zdrahe in za preživetje nujno težaško delo, naloženo dostikrat tepenim, a nikoli dovolj oblečenim ali sitim dečkom, prekine katastrofalni plaz, za katerega so bili krivi eni, plačali pa seveda drugi. Fizično, materialno in socialno uničenje doline in njenih prebivalcev preživele brate iztrga iz dotlej znanega sveta, ki zaradi uničenja preide v ideal preprostega sobivanja z naravo, med gorami in vodami, na z lastnimi rokami, s krvjo in potom obdelani zemlji. Najstarejši od bratov pomni največ; otroško rezbarjenje lesa prelije v kariero kiparja, deško ljubezen do literature v poklic pisatelja. Kljub neprijetnemu značaju najde sorodno dušo, kljub nenehnemu odporu do po njegovem zablodelega, materialističnega in sebičnega sveta daje vtis, da se je v njem znašel in vendarle splaval na površje. Toda sam se ima za kamen, ki tega ne zmore in ki lahko rani, četudi mu reka obrusi ostre robove; otrok v njem bolečine ne pozabi. Čeprav junak z leti razume več in vidi širše, to zadanega gorja vseeno ne izbriše. Travma ga nikoli ne zapusti zares; karkoli počne, je zagrenjeno ob vselej vznikajočih nehotenih spominih, in z grozo ga spet in spet stresajo lastna dejanja, besede iz njegovih ust, ko v njih prepozna tiste, ki so mu prizadejali hudo. In vendar še naprej oblikuje les, in vendar piše dalje – le delo je tisto, ki človeka ohranja, da obstane; kar mu gre dobro, ga žene dalje – ostati torej, in obenem iti naprej, iti v begu pred tistim, kar pač vsakogar od nas preganja bodisi stran od kaosa že pogubljenega sveta bodisi v iskanje novega, replike tistega, ki smo ga izgubili. Globoka brazgotina preteklosti je vzrok in izgovor hkrati, a vendar sopotnica, nostalgija po za vedno minulem obdobju, v katerem se je junak bolj kot kdajkoli čutil kot on sam – bolj kot v svetu, ki ga je sprejel in cenil, mu odpustil ali preprosto spregledal napol divjo, nemirno eksistenco, vselej prezaposleno s pridušenim objokovanjem izgubljenih let na odru lastnega slovesa.

Četudi se roman osredinja predvsem na zgodbo junakovega bolj ali manj minulega življenja, tretjeosebni pripovedovalec vsaj na začetku odpre le pogled njegove ljubljene ženske, ki se, zdaj že postarana, ob vnuku med opisi izsekov iz protagonistovega otroštva spominja, kako zelo ga je to zaznamovalo in vplivalo na njun viharni odnos. To razmerje je nemara delovalo in obstalo zaradi podobne ranjenosti od preživelih preizkušenj, toda o starki izvemo bore malo – »vse jo je spominjalo nanj, kajti on je bil vse« – on je tisti glavni v njenih mislih, edinole niti njegovega življenja jo še vežejo na njeno lastno in nazadnje so spomini nanj edini, ki kljubujejo teminam demence. Skozi roman se njene reminiscence bolj in bolj umikajo njemu in njegovi zgodbi, ki niha in preraste skorajda v melanholično izpoved o nezadostnosti vsega, kar je prineslo življenje, v klic k nujni, prepotrebni vrnitvi k izvoru, k lastnemu bistvu, k vrhovom gora, ki vsa ta leta kljubovalno zrejo na objestno razdejanje, ki ga niže doli povzroča po vsemogočnosti hlepeči človek. »Življenje je [junaku] marsikaj dolgovalo, vsaj mislil je tako, zato je vztrajno terjal plačilo«, dokler ni več zmogel ostati del takšnega sveta – niti ljubezen ni bila dovolj, da bi ostal, in je (kot njegova mati) samega sebe odkupil z zapustitvijo drugega. Vseeno pa sta tako protagonist kot starka vsak v svoji osami nazadnje ponovno združena, saj drug drugega prepoznata v naravnem, v živalih – ona vsa dementna poslednje dni preživlja z ježem, domnevno za rakom zboleli protagonist pa s srno; ko par premine, tudi živali kot nosilki njunih duš premineta sočasno z njima. Protagonist morda na prvi pogled klavrno konča na dnu komaj dostopne jame, vendar mu nazadnje uspe doseči mir s seboj, s svojo žensko in s svetom. Narava je tako tista, ki nazadnje združuje; je nadomestnica vsakršne druge bližine, a obenem premagavka zapustitve – narava je presegla protagonistovo samoodstranitev iz civilizacije, zapolnila praznino v njem in ga nazadnje posrkala vase.

Junak romana sicer ni edini kipar, alpinist in pisatelj v eni osebi – vse to velja tudi za avtorja pričujoče zgodbe. Kot navaja tudi njen prevajalec in avtor spremne besede Jernej Šček, avtorja v mladosti prav tako zadene katastrofa človeškega koristoljubja v obliki plazu leta 1963 v severnofurlanski dolini Vajont; prav tako tudi Corona zagovarja pomen dela, fizičnega napora in dostojanstva samote, ki nazadnje odrešijo protagonista romana. Vprašanje avtobiografskosti bi bilo torej morda na mestu, a pisatelj že na samem začetku opozarja, da gre za fikcijo oziroma »plod avtorjeve domišljije«, v pripisu po koncu romana pa celo izrazi nezadovoljstvo nad končnim izdelkom (in tudi vsemi ostalimi). Neresničnost pripovedi še dodatno poudari Protti Maurizio, šele v epilogu vznikli prvoosebni pripovedovalec okvirne zgodbe, ki se delno prekriva z do tedaj povedanim: vse skupaj je le vsebina enega od zvezkov v gorah preminulega samotarja, ki jih je pred smrtjo prinesel njemu, prijatelju Mauriziu, naj jih z redkimi (za objavo primernimi) izjemami uniči; lahko gre torej za dnevnik ali blodnje, za roman ali naključne krace bolnega človeka, ki je požgal sledove svojega obstoja in odšel umret v jamo – pa vendar je za njim ostalo njegovo pisanje, njegovo neizmerno prizadevanje za naravno življenje, kjer je trdo delo za preživetje telesa dovolj tudi za preživetje duše.

Četudi rečni tok neusmiljeno obrusi in oklesti obličje kamna, bo ta v sebi še vedno enak; morda še toliko bolj on sam, zaobljen in zloščen do bistva in, živ ali ne, za vedno del venomer deroče struge življenja. Narava, naj bo še tako neizprosna do v njej še tako drobnega in krhkega človeka, temu povrne človečnost, ki jo je izgubil obkrožen z ljudmi. »Samo naivneži in bebci so zadovoljni s tem, kar počnejo,« pravi Corona – in tudi on, kot vsi ostali, še posebej pa njegov junak, vseeno dela dalje, bolj in bolj znova vpet v mikrokozmos poluničenega in polminulega, ki ga je zgradil na novo, po svoje.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS