Toliko neizrečenega, a morda je tako prav

Med glasbo in tišino, očetom in hčerjo ter Prago in Meziříči Alena Mornštajnová odvije zgodbo vzponov in padcev češke družine skozi povojna desetletja družbenih sprememb; usodne odločitve posameznikov zaznamujejo več kot le njih same, na videz preprostejši časi pa ne izbrišejo bolečin, vzkaljenih v zdaj zamolčani preteklosti.

Protagonista romana, katerih zgodbi se odvijata izmenično iz poglavja v poglavje, sta oče in hči družine Žák; tretjeosebno spoznamo življenje prvega med vojno in po vojni vse do osemdesetih let, prvoosebno pa se srečamo z odraščajočim dekletom, ki o svoji družini ne ve skoraj ničesar. Svatopluk in Bogdana, ki se v zgodbi ne pogovarjata, si tekom romana podajata besedo – odebeljene zadnje besede enega se nadaljujejo v prve drugega, četudi njihova vsebina preskakuje naprej in nazaj po času. Svatoplukova poglavja so polna nemira in napetosti ter prepredena z glasbo, Bogdanina tečejo počasneje, tiho in brez večjih pretresov; njemu gre kljub vzponu iz revščine, poklicnim uspehom in prisrčni družini sčasoma vse narobe, njej pa se vse nekako izide, četudi družino zdaj sestavljajo tiha deklica, njena vzgojiteljica iz vrtca in zamorjen, vase zaprt oče, ki se je vnovič poročil predvsem zato, da se bo vsaj eden ukvarjal z otrokom in gospodinjstvom.

Družina se izkaže za nujno potrebno oporo in pristan, četudi ni takšna, kot bi si protagonist želel (torej takšna, kot je bila prejšnja). Svatopluk kljub nenehni slabi volji v drugem zakonu vseeno prepozna stanje, ki uspešno deluje praktično brez njega – stanje miru, s katerim bi se lahko sprijaznil kljub bolečini, ki jo je pustila izguba prejšnje družine. Že v izvorni je kot četrti otrok skorajda odveč; zgarana mati in s komunističnimi idejami prežeti oče se nenehno borita, eden za preživetje in drugi za dobro vseh ljudi. Sestra Hedvika je »bolj kratke pameti«, brat Rostislav iz vojske odide samo še v gostilno in najstarejšo Doubrovko med vojno pusti izbranec, upanje na lastno družino pa odplavi splav. Svatopluk je tako edini, ki zares zapusti svoj dom in si s pianistko Evo ustvari nekaj čisto svojega v prepričanju, »da ve, kako je treba živeti, in da razume, kaj je za človeštvo najboljše«. Kljub pritoževanju, zlasti nad materjo in Doubrovko, ki hodita pomagat pospravljati in pazit hčerkico Blanko, Svatopluk obe še vedno potrebuje. Čemerna mati vseeno misli dobro, kot v »naslednjem življenju«, življenju brez Blanke in Eve, tudi sam, zdaj čemeren, želi Bogdani le dobro in je v resnici ne sovraži. To čustvo prihrani večinoma zase, ker se je izkazalo, da vendarle ni vedel, kaj je najboljše – ne za človeštvo, saj se v pasti komunističnega režima vendarle ujame tudi sam, še manj pa za njegovo družino, saj denimo prijatelju zavoljo družbenega položaja svetuje odpoved lastnemu otroku in ga tako privede v samomor, hčerki pa pomaga pri prikrivanju umora in emigraciji, kar postopno vodi v njegov lastni družbeni propad, okronan z ženino neozdravljivo boleznijo. Spet mu ostaneta sestra in mati – in druga hčerka, ki jo imata raje, kot jo ima on. Družina se na koncu vselej izkaže za najpomembnejšo, kakršnakoli že je, ker pa v teku življenja človek mnogokrat ne misli tako, sčasoma postane tudi glavni vir obžalovanj in neizrečenih opravičil za že davno odpuščeno. Usoda tako sicer kdaj vzame, a vendarle kdaj ponudi tudi drugo priložnost: kot do svojih otrok brezčutna Svatoplukova mati Blanko razvaja in ima neizmerno rada tudi po njenem izginotju, on sam prav tako šele ob vnukinji Petri začne premišljevati, koliko Bogdaninega otroštva je v resnici zamudil le zato, ker ji je zameril, da ni fant, da ni Blanka, da ni podobna Evi, da je Eva umrla, da je ostal brez vsega in da mala dojenčica pač ni nadomestila tega »vsega«.

»Če bi Svatopluka kdo vprašal, kaj mu je na njem samem najbolj všeč, bi za trenutek hlinil, da premišlja, potem pa bi odgovoril – glas.« Človek karizmatičnih govorov o kolektivizmu in razrednem boju, mož pianistke in oče perspektivne glasbenice je popolno nasprotje drugi hčerki, ki bralcu sicer dá vedeti o svoji tihi naravi, šele kasneje pa se izkaže, da je vse od materine smrti dejansko nema. Turbulentna, glasna leta Svatoplukovih poglavij so že tako drugačna od Bogdaninega, z izjemo zamolčane družinske zgodovine »normalnega« življenja, in vendar se ti vsakdanji dogodki tkanja prijateljstev, šolanja, dela in ustvarjanja lastne družine nenadoma zazdijo izjemnejši, kot o njih pripoveduje Bogdana, privajena tako svoje tišine kot očeta, ki z njo ne govori več – očeta, ki zdaj trdi, da naj bi v življenju že izgovoril »preveč besed, ki nikoli ne bi smele biti izgovorjene«. Njegovim glasnim letom tako sledijo tiha leta; hčerki, ki je od matere prejela dar za glasbo, je sledila hči, ki jo je oče utišal za zmeraj. Bogdana je s svojim obstojem potolažila mater, žalujočo za neznano kje pristalo Blanko, in ji polepšala zadnje dneve, njemu, Svatopluku, pa jo je s tem kot da ukradla, potem pa mu ukradla še vso pozornost nove žene Běle, ki je z Bogdano prav tako zacelila za nesojenimi otroki žalujoče srce. Bogdana glasu ne potrebuje; uspeva ji brez njega in po desetletjih le najde svojo novoodkrito sestro, doseže pa tudi očeta, ki mu po letih namerne molčečnosti dar govora odvzame možganska kap – ravno ko mu prihod vnukinje začne taliti zvočne zidove, ki jih je zgradil okrog svojega srca.

Bogdana se ne spominja krutosti očeta, ki jo je v nemoči besnega žalovanja odrinil od sebe, v nadaljnjem zapiranju vase in iskanju samote pa kvečjemu vidi, da mu je podobna, in dolgo ne odkrije, da je nekoč živel neko popolnoma drugo življenje – z drugo ženo, drugo hčerko, v drugem mestu in z drugimi težavami. Ne ve, da v nekem drugem času Svatopluka otroško občudovanje očetovih prizadevanj za komunistične cilje vodi na čelo podjetja in v Partijo, kar za seboj potegne številne ugodnosti, a tudi omejitve. Malce ambiciozen, malce pa zgolj poln samega sebe, vijuga med kariero in družino, kar Evi ne uspe; za materinstvo mora žrtvovati prihodnost vrhunske pianistke (ali pa si to le želi verjeti, saj njena kasnejša vrnitev v orkestrske vode ni preveč uspešna). Ljubezen do glasbe, ki jo kljub pomanjkanju talenta že od malega goji tudi Svatopluk, preneseta na Blanko, ki pa od njiju podeduje tudi vihravo in samovoljno naravo; bolj od klasične jo zanima popularna glasba in raje kot z orkestrom večere in noči preživlja s svojim bendom.

Blankina mladostna objestnost se izkaže za usodno; najprej za kolesarja, ki ga povozi in s prijatelji še živega skrije v grmovje, da umre, potem za njo samo, ki se mora posledično odpovedati družini in domovini, nazadnje pa še za njene starše, zlasti Svatopluka, ki nenadoma izgubi ves ugled in ni nič več cenjen tovariš na položaju, zaradi katerega so vsi ljubeznivi in uslužni ter so mu odprta vsa vrata. Neizbežno sledi tudi umik iz družbe v mestece Meziříčí, kjer jih nihče ne pozna – pozna pa bralec Meziříče. Mornštajnová je namreč tja postavila že dogajanje svojega prvega v slovenščino prevedenega romana Hana (2019), ki ga je iz češčine prav tako prevedla Nives Vidrih. V njem se kolektivna travma vojne prepreda z intimno tragedijo protagonistke, Tiha leta pa v podobnem slogu mestece pospremijo še naprej, skozi komunistično in žametno revolucijo, skozi retrospektivo novih prebivalcev z lastnimi osebnimi tragedijami in njihovimi večgeneracijskimi posledicami.

Travma prejšnje generacije je neizogibno tudi travma sedanje. Zgodovina je še vedno zgolj polpretekla, obenem pa na svojevrsten način boli tudi tisto húdo, ki ga ne zmoremo popolnoma razumeti in o njem vemo le, da zatiska grlo tem, ki jih tako in tako ne bi mogli potolažiti. Zaradi izgub in krivde grenki spomini na boljše čase Svatopluka preganjajo dlje, kot so ti časi dejansko trajali, toda drobci teh časov so mu bili vrnjeni preko hčera – prej zamolčano je postalo tisto, česar ni več treba izreči.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS