Junaški ep za telebane

Tik je miroljuben humanoid, po imenu in vedenju sodeč gozdni domačin, ki ga med vestnim opravljanjem jesenskih dolžnosti spremljamo na terenu. Je uniformiran pustolovec, opremljen je z ogrinjalom in popotno torbo, ki slučajno nosi vse, kar takemu junaku na poti pride prav, le da je namesto viteškega meča podaljšek njegovega snežno belega telesa čisto pravi rep. Seveda ima tudi pribočnika, svojo alpako, ki pa je tam bolj kot prikupna družba in nosač, ni karakterno označena in ne posega v dogajanje, kot bi v primerljivih dvojicah recimo Sančo Pansa ali Robin. 

Naslov stripa je nastavek pripovedi, kjer že točno izvemo, kdo, kaj, kje in zakaj, ves njen preostali del so odgovori na vprašanje: in kaj se je zgodilo potem? Avanturistični žanr v obliki zbirke dogodivščin je preverjeno priljubljen pri vseh, ki negujejo svojo domišljijo, radovednost in igrivost; prežet je z akcijo, nadnaravnim dogajanjem, pastmi in ugankami, ki jih protagonist srečuje na poti do svojega cilja. Kot tak je s svojimi raznorodnimi vrstami tudi že zelo v letih, nemara gre s človeštvom celo vštric, pa naj bo pet, govorjen ali bran.

Pari soležnih strani so kot nenaslovljena poglavja v vlogi zgodbenega in likovnega členjenja. Za vsak tak odsek natrpanega itinerarja, pripravljenega za Tika, je značilen en dogodek v obliki spremembe. Ponekod gre za srečanje, Tiku pot prečijo denimo starec s kozo, divja svinja z mladički, ščuka in stražarji morske ceste, drugod pa za spremembo v okolju, recimo ko junak naleti na reko s pretrganim mostom in se pot spusti pod vodno gladilno ali pa ko se znajde na burnem bojišču kiberkonjev in zombivampirjev, kjer je zmeda še dodatno podprta z vizualnim kaosom v obliki specifične, svobodnejše razporeditve elementov na straneh. 

Zunanja struktura dela s svojo okvirno zgodbo in n pripetljaji, nanizanimi med začetkom in koncem, predstavlja tip neskončne pripovedi, kot je denimo Šeherezadina. Zanje je značilno, da bolj ko se pripovedovalec trudi zavlačevati, bolj hlastaje obračamo liste. Posamezne vložene zgodbe sledijo preprosti logiki zaplet–vrh–razplet, med seboj niso prepletene v smislu vzročno-posledičnega prenašanja in bi lahko njihov vrstni red načeloma zamenjali, kot smo tega vajeni pri risankah, so pa povezane tako, da se posamezne dvostranske epizode v funkciji »in potem« zaključijo z vsebinskim »ampak«, ki mu na naslednji strani sledi nov »in potem«, kar je skladno s konvencijami linearnega pripovedovanja, obenem pa v bralsko izkušnjo prinese dobrodošel predah. 

Zgodi se tudi, da se svet obrne na glavo ali da se čas kar naenkrat ustavi. No, tisti, ki se tukaj za en hiter spread-page zares ustavi in počiva, je risar, ki razprostre več kopij istega okvirčka in jih med seboj poveže z dodatkom polža. Ta s spreminjanjem svoje pozicije v sopostavljenih okvirčkih nakazuje, da se je čas ustavil samo za Tika, ne pa tudi za naravo, v kateri listje še naprej poplesuje v vetru. Si predstavljate, da svet nenadoma izgubi barve in postane ves siv? Otroci so zadovoljni z odgovorom, da je razlog za to strjena zelena barva, ki je zamašila barvno pipo sveta, vsaj dokler še niso obremenjeni s tem, da bi bilo sploh mogoče odgovoriti narobe. Če nečesa ne veš, si pa lahko vsaj kaj smešnega izmisliš, kajne? Lahko bi na takih mestih našli tudi kakšno resno, na primer ekološko temo, če bi jo iskali, a nas k sreči prav nič ne spodbuja k takšnim zastranitvam od polja domišljije. V tem primeru gre hkrati za primer uporabe osnovne členitve za vključitev likovne dinamičnosti, ki seže do metaravni, v smislu, da opozori na lastno fiktivnost, na vlogo striparja in procese njegovega dela, s čimer prav nič didaktično ne prekinja toka pripovedi, temveč kvečjemu skrbi, da ta temelji na večravninski duhovitosti. Humor je vsekakor ključna beseda prebranega in se na aktualni zunanji svet tako likovno kot verbalno navezuje v ravno pravšnji meri. Primer dobro delujoče komične vključitve sodobne virtualne realnosti v razmeroma analogen prostor-čas je, kadar v eni izmed epizod pričakovani ritem pripovedi prekine zamegljen okvirček z vsem dobro znanim znakom v krogu plešočih pikic, ki pomenijo, da se vsebina šele nalaga. Da je groza še večja, naš »ekran« izgublja ostrino, vse dokler nam ne sporoči »napake 404« in moramo sistem ponovno zagnati. 

Strip ima poleg premišljene barvne palete tudi bogato zvočno podobo, ki v funkciji oživljanja pripovednega kronotopa dobro sodeluje s prvo. Medmeti in onomatopeje so smiselno vizualno vkomponirani v celoto, nekateri se navezujejo predvsem na zgovornost favne gozdnega okolja (čiv čiv čiv, tok tok tok, grrrrr, ojnk, hro hro, kvak), drugi spremljajo posrečene in nekoliko nerodnejše akcije (bonk, tink, tonk, klonk, ta ta ta, bum bum, pof plof, plenk, čof, pljoc, krc krc), ki so sicer prikazane z raznolikimi tehnikami – ne le s pomožnimi črtami, temveč denimo kot poliptih (»premikanje« figure po konstantnem ozadju) ali kot tlorisna skica poteka akcije. Nasploh je za prvi okvirček kot uvod v novo epizodo značilen viden rob in totalen uvid v sceno, kadar pa je potreben fokus na dogajanje oziroma spremembo, se prej izrisano ozadje umakne belini, pa tudi okvirček ostane brez robov, kar je učinkovit likovni pristop za vodenje bralčevega očesa po stripovski strani in ohranjanje njegove pozornosti. 

Besedilni deli pripovedi so brez posebnega vizualnega zamejevanja vključeni direktno v podobo v okvirčkih in so izpisani z nekoliko dolgočasnejšo standardizirano pisavo z velikimi tiskanimi črkami, ki pa vabijo tudi bralce začetnike. Sicer redki dialogi so umeščeni v klasične govorne oblačke, večinoma je delež teksta na straneh umerjen, le ponekod se pojavijo večje gmote, a večidel le na mestih, kjer je to utemeljeno z ekonomičnostjo zgoščevanja obstranskih podrobnosti. 

Pripovedno realnost avtorja raztegujeta v vse dimenzije. Neproblematizirano vključevanje čud(ež)nega je značilno tudi za pravljice in primarne epe z dogajanjem, postavljenim v svetove, ki jih po Lukácsevi razlagi »bogovi še niso zapustili«. Pri obravnavanem stripu lahko občudujemo preigravanje referenc iz pretresene malhe motivov iz zgodovine, klasične in sodobne fantazijske umetnosti v razponu od literature, filma, animacije do stripa, računalniških iger in popularne kulture, kar je dokaz, da so lahko sestavi že poznanega prav tako zabavni in prepričljivi, če se iznajdljivo spreminjajo njihove kombinacije in konteksti.
Epski (s)trip nacionalnega pomena, skratka.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS