Imaginarni svetovi odraščanja

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, mladinski fantazijski roman, ki je konec lanskega leta izšel pri založbi Sanje, je romaneskni prvenec mlade avtorice Julije Lukovnjak. Že samo to je precej impresivno: knjiga ima namreč slabih 550 strani, avtorica pa je, kot pravi sama v kratki predstavitvi, njeno objavo dočakala, ko je imela 21 let, napisala pa jo je že malo prej. Ni pa roman zanimiv samo zaradi mladosti avtorice; Imaginarni svetovi namreč predstavljajo suveren poskus v pisanju fantazijskega žanra, ki je v slovenskem literarnem prostoru še precej neraziskan. 

Po vsebinski zasnovi Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa precej spominjajo na žanrske klasike, kot so Gospodar prstanov, Harry Potter in Zgodbe iz Narnije. Dogajanje romana je podobno kot v teh delih postavljeno v svet, ki je na robu katastrofe ali celo propada, rešil pa naj bi ga protagonist, outsider, običajno otrok ali mladostnik, ki je po spletu naključij vržen v to situacijo in soočen z domnevno nemogočo nalogo. V pričujočem romanu je to naslovni Edgar Kaos, ki naj bi svet Inkrematere rešil pred štirimi razduševalci, zlobnimi čarovniki, ki so se s prakticiranjem črne magije naučili bitja ločevati od njihovih duš in jih tako spreminjati v prazneže, nekakšne zombije, ki zdaj tavajo po svetu in brezdušnost širijo kot bolezen. Edgarju ta naloga pritiče kot varuhu, bitju, ki ga je Nimfa življenja povezala s prabitjem – v njegovem primeru simpatičnim zmajem Nočno moro –, ki naj bi bilo dovolj mogočno, da premaga zlobne čarovnike. Poleg zmaja kot varuh Edgar tudi sam dobi posebne moči, zato se njegova naloga na prvi pogled niti ne zdi tako zahtevna. A je situacija malo bolj kompleksna. Najprej, prebivalci Inkrematere, združeni v nekakšni veliki koaliciji, imenovani Obrambni vod, vse svoje upe polagajo v varuha, zato od Edgarja dobesedno pričakujejo, da reši svet. Poleg tega je Edgar nekje v procesu postajanja varuh izgubil večino svojih spominov in se mora o usodi sveta in o svojih močeh ponovno poučiti. In morda najpomembnejše: Edgar je človek.

Mesto ljudi v rasni klasifikaciji bitji Inkrematere – rasni esencializem na žalost kljub problematičnosti ostaja stalnica fantastičnega žanra – je verjetno eden najbolj zanimivih in presenetljivih vidikov romana. Ljudje so namreč »čarovniki z napako«, torej posameznice_ki, ki v nasprotju z ostalimi čarovniki in drugimi bitji (vilini, elementali zemlje, ognja, vetra in zraka, multipodobniki in nimfami) nimajo duše. Zato tudi ne morejo uporabljati magije in so, vsaj tako je v romanu večkrat implicirano, »rasno« diskriminirani. Ker nimajo duše, naj bi bili sicer varni pred razduševanjem, a se kasneje tudi to izkaže za zmotno. Edgar tako ne zna zares uporabljati običajne magije, ničesar ne ve niti o sebi niti o svetu, ostala bitja ga obravnavajo z nezaupanjem in skorajda studom, hkrati pa naj bi rešil svet. Ta položaj ga dela precej obupanega in jeznega, njegovo nezaupanje do drugih pripadnikov Obrambnega voda, ali »ovejevcev«, kot si pravijo sami, pa pogosto meji na sovraštvo, kar ima, ko Edgar ugotovi, da lahko uporablja črno magijo, za nekatere tudi precej žalostne posledice.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa so na trenutke tako tudi precej temačni. Zato jih lahko razumemo kot nekakšno radikalnejšo verzijo zgoraj omenjenega narativa »mladega rešitelja«, v kateri protagonist zavrača zadano mu nalogo, saj se počuti nezadostnega zanjo, hkrati pa se zaradi vsega zunanjega pritiska sooča s hudimi občutki krivde. Poleg tega je Edgar delno v oblasti sil, ki jih ne razume dobro, imajo pa običajno uničevalne, negativne posledice, s katerimi se mora nato soočati. Pri tem se ne more zanašati niti na svoje nove domnevne prijatelje: čeprav mu večino časa pomagajo, tudi oni kot člani Obrambnega voda Edgarja vidijo predvsem kot varuha, torej nosilca vloge, ki jo sam zavrača. Če standardni narativ fantazijskih pripovedi razumemo kot način opomenjanja izkušnje odraščanja, potem Imaginarni svetovi predstavljajo verzijo, ki ne olepšuje tega, kako psihološko in čustveno zahteven je lahko ta proces. Čeprav pripovedujejo o človeku, ki mora reševati imaginarni svet Inkrematere, tako kot vse dobro žanrsko pisanje nagovarjajo tudi vprašanje, kako je biti človek na tem svetu tukaj.

Avtorica je v intervjuju, ki je bil v okviru projekta Mlado pero objavljen v Delu, povedala, da se pri pisanju osredotoča predvsem na vsebinske poteze, na slog pa je malo manj občutljiva. To je v romanu tudi vidno. Stavčne strukture so večinoma preproste, prevladujejo opisi, k jezikovni izraznosti pa prispevajo predvsem idiomi in skupna mesta vsakdanje govorice. »S tribun priplava zbadljiv fantovski glas. ›Lep strel, vaša milost!‹ Ne zmenim se zanj, a Rubin Rigsten še zdaleč ni končal z opletanjem dolgega jezika,« je recimo značilen odlomek iz romana. To z vidika dostopnosti romana za mlajše bralke_ce niti ni problematično oziroma je celo zaželeno, a s tem sicer dobro zastavljeni pripovedni svet izgubi nekaj barvitosti in globine. Bolj izvirna so poimenovanja, tako bitij in stvari, ki obstajajo samo v svetu romana (nekaj sem jih omenil že zgoraj), kot tudi alternativna poimenovanja za stvari, ki so nam znane z našega sveta, kot so recimo žilopik, magonaprave ali kapsulumi.

Ima pa roman bolj ambiciozno pripovedno strukturo. Dogajanje v njem je namreč predstavljeno iz perspektiv več prvoosebnih pripovedovalcev, ki se med poglavji, pa tudi znotraj njih, pogosto izmenjujejo. Vsaj na začetku avtorica tako vzporedno razvija več pripovednih linij, eno z Edgarjem, drugo z njegovimi sovrstniki in kasneje prijatelji Arabelo, Florio in Kvintom ter tretjo z razduševalci. A ta prijem tekom knjige opusti, tako da večino osrednjega dela spremljamo Edgarja in dogajanje okoli njega. To me je med branjem malce zmotilo – zdelo se mi je, da s tem pripoved izgubi svojo dinamičnost in se razvija s precej monotonim ritmom nizanja Edgarjevih zgod in nezgod. Problem je tudi v tem, da Edgar, ki je nagnjen k izbruhom jeze, k zamerljivosti in rahli paranoidnosti, pogosto ni ravno prijetna družba. Njegovo vedenje je sicer povsem razumljiv odziv na situacijo, v kateri se je znašel, a to ne spremeni dejstva, da je precej naporno. 

Hkrati pa je avtorica s tem izgubila tudi priložnost, da bi v kakšni digresiji razkrila še kaj zanimivega o drugih likih ali pa o svetu Inkrematere. Veliko namreč ostane še nerazjasnjenega: v romanu se sicer zgodi več, kot sem najprej pričakoval, a Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, ki naj bi bili prvi del večdelne serije, pustijo odprtih še mnogo vprašanj. Predvsem bo zanimivo izvedeti, kakšno vlogo ima pri vsem skupaj Smrt, ki se veliko omenja v odlomkih, vstavljenih na začetek vsakega od sedmih delov romana, v samem dogajanju pa se ne pojavlja. Kljub temu da niso izkoristili vsega svojega pripovednega potenciala, so Imaginarni svetovi tako zagotovo zbudili moje zanimanje in željo po branju nadaljevanja. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS