Kjer je volja, tam je pot

Četrta iz serije slikanic o levu Rogiju, ki uporablja invalidski voziček (Lev Rogi najde srečo, Rogi in Edi na paraolimpijskih igrah, Lev Rogi v Afriki), se dogaja v Sloveniji. Rogi svoja prijatelja povabi na izlet presenečenja (namig: šli bodo v višave, od koder bodo naenkrat videli štiri različne dežele), vendar spotoma naleti na nekaj ovir: zatakne se mu že pri presedanju iz vozička v avto, a se iz zagatnega položaja uspešno reši, ko prispejo do razglednega stolpa v Prekmurju, kamor so namenjeni, jih pričaka novica, da zaradi težav z elektriko ne deluje dvigalo, ko se namenijo v gostilno, težko najdejo prosto parkirišče za invalide. Pločniki so brez ustreznih znižanj, pred gostilno druščino pričakajo stopnice, ko se vrnejo k avtu, ugotovijo, da je nekdo parkiral tako, da Rogi ne more v avto … Z nekaj potrpljenja in sodelovanja so slednjič vse ovire premagane in vrh stolpa, kjer so poplačani z imenitnim razgledom, osvojen. A lev Rogi si vseeno zaželi, da bi obstajal kak mojster, ki bi svet prenovil po meri njegovih koles. 

Igor Plohl torej bralca popelje po delu Slovenije – omeni značilno hrano, opiše razgled s stolpa Vinarium na Madžarsko, Avstrijo in Hrvaško ter na del naše države (razgledni stolp v knjigi sicer ni poimenovan) … –, hkrati pa tudi v svet arhitektonskih ovir, ki se ga večina sploh ne zaveda oziroma ga ne opazi, za gibalno ovirane osebe pa je lahko vir vsakodnevnih težav in frustracij. O tem avtor piše tudi v poučnem dodatku na koncu knjige, kjer opozarja na številne tovrstne ovire: pločnike brez znižanj ali z znižanji, ki so neuporabna, podlage iz granitnih kock, prestrme klančine, stopnice (zame je bil zanimiv podatek, da lahko električni vozički z gosenicami premagujejo tudi stopnice, a si jih le redkokdo lahko privošči), preozka vrata, neprilagojena stranišča, invalidska parkirišča na neustreznih terenih itd. V letu, v katerem smo, predvsem zaradi nacionalnega meseca skupnega branja, ki je bil posvečen povezavi med branjem in gibanjem, veliko govorili o knjigah, ki nas lahko na različne načine spravijo v (različna) gibanja, se mi zdi pomembno izpostaviti in otrokom predstaviti tudi knjige, ki se posvečajo gibalni oviranosti. V tem oziru ima tudi slikanica Lev Rogi premaguje ovire izrazito in dragoceno spoznavno funkcijo – opozarja na probleme, bralcu skozi živahno zgodbo in ob barvitih, vedrih ilustracijah približa življenje z invalidskim vozičkom ter tako doda kamenček v mozaik pestrega, raznolikega, samosvojega življenja, ki je toliko bogatejše, kolikor več njegovih plati poznamo. 

Slikanice o levu Rogiju, ki so vsaj deloma avtobiografske, so torej kombinacija leposlovnega in poučnega; k slednjemu prispevajo tudi QR kode, ki so vključene v knjigo in nas odpeljejo onkraj platnic, do video vsebin o gibanju z vozičkom, avtor pa otroke v kratki uvodni besedi povabi tudi na YouTube, na videokanal Lev Rogi. Spoznavno funkcijo sem že omenila; dragoceno pa je v zvezi s slikanico Lev Rogi premaguje ovire še nekaj – avtorjeva vedrina in optimizem ter univerzalno sporočilo, ki ga lahko razberemo iz zgodbe: kjer je volja, tam je pot. In tudi če so na njej ovire, ne smemo dopustiti, da bi nas ustavile in nam prekrižale načrte.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS