Privid Aleksandra Wolfa zagrabi bralstvo predvsem s svojim »hitrim« ritmom, z nenehnim »privlačnim dogajanjem«, s čistim in elokventnim jezikom.

Letošnje Prepišno uredništvo je teoretično podkovano, vendar pomembneje, s pestrostjo, šaljivostjo, dobro voljo in naklonjenostjo bralcu uspešno odgovorilo na vsa žgoča vprašanja oboževalcev žanra. Še kako potreben diskurz o žanru, ki mu je dal nastavek festival, pa ostaja odprt za vse nas, ki se radi srečujemo ob knjigah.

Ko v roke vzamemo knjigo Človek za nobeno rabo, nas na platnici preseneti zapis, naj knjigo pred začetkom branja obrnemo ter začnemo brati od zadaj naprej in od desne proti levi. Takšen zapis je vsekakor na mestu, saj je kultno delo Yoshiharuja Tsugeja, ki je nedavno izšlo pri založbi VigeVageKnjige, ena redkih mang, ki jih lahko beremo v slovenskem jeziku.

Včasih je vztrajnost poplačana, a pri Tarasu Birsi žal ne. Peta knjiga v seriji o primerih inšpektorja Tarasa Birse, ki jih je udarno in noirovsko odprlo Jezero, nosi naslov Koma.

Povedano čim bolj preprosto: odlika Bajerja je predvsem njegova konkretnost. Gre za konkretnost pripetljajev, pravzaprav nekako epizodnih poglavij, ki pa jih v večjo enoto veže tudi bralčevo zavedanje glede njihove zgodovinske umeščenosti, glede neke zgodovinske linije, ki te epizode med sabo povezuje.

Odkritost in distanca, ki ne zanikuje, ne ponižuje ali povzdiguje niti ne omalovažuje, temveč je pesniška spretnost in očitno prigarana (izpovedovalčeva) zrelost – v sprejemanju samega sebe in sveta, kot je. Hkrati dober in zel, odkrit in zakrit, hetero in homo, resen in humoren, zatiralski in podporen, urban in podeželski, opit/nor in trezen, duhoven in mesen ... Predvsem pa je svet Trgetanja širok, tako prostran, da je v njem več kot dovolj prostora za rojstvo intrigantnega in polnokrvnega izpovedovalca, ki ga (ne le med pesniškimi prvenci) srečamo le redko.

Zgodbe o koncu sveta že tisočletja fascinirajo bralce_ke. Najdemo jih v različnih mitologijah, v Stari in Novi zavezi, pojavljajo se v romanopisju 19. stoletja. Še posebej popularne pa so postale v času hladne vojne in grožnje atomske katastrofe. Če v Google Ngram Viewer, iskalnik, s katerim lahko raziskujemo pojavnost besednih zvez v ogromni zbirki digitaliziranih knjig, vpišemo »apocalypse«, dobimo krivuljo, ki se začne občutno vzpenjati okoli leta 1960. In se nikoli ne neha. Danes, ko ravno izstopamo iz smrtonosne pandemije in se hkrati soočamo z okoljsko katastrofo, vedno bolj prekarno geopolitično situacijo ter nestabilno ekonomijo, so apokaliptične pripovedi morda bolj aktualne kot kadarkoli prej.

Drama na lovu je doživeto branje, ki z domiselnimi literarnimi prijemi stopnjuje napetost. Kljub temu da bralci že od začetka slutimo, da preiskovalec ne govori resnice, nas končni zasuk vseeno preseneti, saj zaključek kljub odkritju pravega morilca deluje antiklimaktično in nič kaj katarzično – zločinec mirno odkoraka, urednik pa nehote ostane obtežen z njegovo strašno skrivnostjo, od katere mu postane zadušljivo.

Vsak kaj zna je torej na neki način motivacijska knjiga, a v prvi vrsti vendarle predvsem živalska pripoved, malo razmišljujoča in malo akcijska, ki lepo teče.

Vprašanje, kako poteka kroženje med besedo in vizualnim ter kakšni so njegovi sinergični rezultati, je bilo eno izmed ključnih med razpravo 7. 3. 2023 ob izidu tematske številke revije Literatura, ki se je ponašala z novo grafično preobleko. Na uredništvu so o umeščenosti oblikovanja knjig v (slovenski) umetniški prostor in spreminjanju tovrstnega dizajna skozi čas razpravljali avtorji esejev tematske številke Zoran Pungerčar, Lucija Stepančič, Andrej Hočevar, Petra Černe Oven in odgovorna urednica revije Maja Šučur.