LUD Literatura

Samozakrivanje kot samoizražanje

Yoshiharu Tsuge: Človek za nobeno rabo Prevod: Iztok Ilc Založba: Zavod VigeVageKnjige, 2022

Eva Ule

Ko v roke vzamemo knjigo Človek za nobeno rabo, nas na platnici preseneti zapis, naj knjigo pred začetkom branja obrnemo ter začnemo brati od zadaj naprej in od desne proti levi. Takšen zapis je vsekakor na mestu, saj je kultno delo Yoshiharuja Tsugeja, ki je nedavno izšlo pri založbi VigeVageKnjige, ena redkih mang, ki jih lahko beremo v slovenskem jeziku.

Kaj pravzaprav sploh je manga? Odgovor je v resnici precej preprost: Manga (漫画) je krovni termin za japonske stripe raznih žanrov in risarskih stilov. Od drugih stripov se najbolj opazno razlikujejo po načinu branja – berejo se namreč od desne proti levi in od zgoraj navzdol, kar odraža tradicionalni način branja in pisanja v japonščini, imenovan tategaki (縦書き). Običajno so črno-bele in izhajajo v nadaljevanjih v posebnih revijah (denimo Weekly Shonen Jump, CoroCoro Comic, Big Comic Original, Nakayoshi) ali v knjižnih izdajah, imenovanih tankōbon (単行本), ki združujejo več delov oziroma poglavij stripa. Mange so na Japonskem svojevrsten kulturni fenomen, berejo jih ljudje vseh starosti, zato se ne delijo le žanrsko, ampak tudi glede na starostno skupino in spol pričakovanega bralstva: shōnen (najstniki), shōjo (najstnice), seinen (odrasli moški) in josei (odrasle ženske). Razcvet mange se je kljub cenzuri, ki so jo uvedle države zaveznice, zgodil po drugi svetovni vojni. Pomembne mejnike predstavljajo Mighty Atom (Tetsuwan Atomu / 鉄腕アトム) in New Treasure Island (Shin Takarajima / 新宝島) Osamuja Tezuke ter Sazae-san (サザエさん) Machiko Hasegawa, prodajni hiti, po katerih so bili posneti tudi odmevni animeji. Tezuka je pod vplivom animiranih filmov z Zahoda (zlasti Betty Boop in Disneyjeve produkcije) vzpostavil model umetniških konvencij, ki jih še danes povezujemo z mango in animejem: velike oči, odbite pričeske, značilne poze telesa in vtis mehkobe, ki ga povezujemo z junaki risank. Kot nasprotje sloga, ki ga je uveljavil Tezuka, pa se po sprostitvi cenzure konec petdesetih let 20. stoletja pojavi gekiga (劇画), kar v dobesednem prevodu pomeni »dramatične slike«. Odraža stanje Japonske po koncu druge svetovne vojne, zaznamovano s hitro urbanizacijo, industrializacijo, modernizacijo, migracijami, in je namenjen starejšim bralcem. To se kaže zlasti v upodabljanju resnejših tem, temačni atmosferi, družbeni kritiki, občutku odtujenosti in nihilizma ter prikazovanju surove realnosti, antijunakov, nasilja in seksa. Na ravni risbe pa so značilni ostri robovi, močni kontrasti in temna šrafura. Umetniki tega sloga so se zbirali okoli mesečnika Garo (ガロ), ki je izhajal med letoma 1964 in 2002 in je bil ključen za razvoj alternativne in avantgardne mange.

Z objavami v avantgardni reviji Garo se je uveljavil tudi Yoshiharu Tsuge, kultni japonski mangaka in esejist, ki je mange ustvarjal med letoma 1955 in 1987. Njegovo najbolj znano temačno in surrealistično delo V slogu vijaka (ねじ式) je bilo objavljeno leta 1967 v reviji Garo, po njem pa sta bila ustvarjena tudi film in video igra. Od sedemdesetih let dalje pa so njegova dela postajala čedalje bolj avtobiografska in prežeta z erotičnimi fantazijami. Ta premik je nakazal že leta 1966 z avtobiografskima zgodbama Močvirje (Numa) in Živahnež (Chiiko), ki skupaj z mango V slogu vijaka predstavljata pomemben premik znotraj alternativne scene, saj veljata za začetek »čiste literature« v mangi. Zasuk v intimno, avtobiografsko in izpovedno se odraža tudi v delu Človek za nobeno rabo (Muno no hito / 無能の人), ki je (trenutno) njegova zadnja manga, saj se je zaradi bolezni po izidu upokojil. Izhajala je med letoma 1985 in 1986 v četrtletni reviji Comic Baku, leta 1988 pa je izšla v knjižni izdaji, ki je doživela veliko ponatisov. Ryan Homberg v izčrpni spremni besedi, ki je v prevodu Iztoka Ilca vključena v slovensko izdajo, delo opredeli kot shishōsetsu oziroma »roman jaza« (私小説), ki je popularen žanr japonske literature. Gre za delno avtobiografsko delo, osredinjeno na protagonistovo oziroma avtorjevo izkustvo vsakodnevnega življenja, ki je pogosto zaznamovano z umetniškim ustvarjanjem in (posledično) revščino.

Tako je tudi Človek za nobeno rabo zgodba nekdanjega mangake v srednjih letih Sukezoja Sukegawe, ki se, naveličan, utrujen in razočaran nad stripovsko industrijo, odloči poiskati nov, donosen poklic in poslanstvo. Mango, ki obsega šest poglavij, gradijo različni dogodki iz protagonistovega življenja, ki so povezani z njegovim neutrudnim iskanjem novega smisla, ki bi mu lahko prinesel dobiček. Sprva se loti prodaje kamnov, ki jih nabere v reki, a mu posel ne gre najbolje, saj njegovi kamni za poznavalce in zbiratelje niso zanimivi, kasneje pa se spozna tudi s svetom bolšjih sejmov, prodajanja ptic in obnavljanja fotoaparatov. 

Klub prvemu vtisu, da je Sukezo zguba, nebodigatreba, ki ne ve, kaj bi sam s sabo, pa se vseeno izkaže, da je inteligenten in se dobro zaveda teže svojih dejanj. Njegovo vedoželjnost ponazori predanost vsaki novi dejavnosti, ki se je loti – prebira priročnike o okrasnih kamnih, opazuje delovanje bolšjih sejmov in dražb ter različne fotoaparate preuči do te mere, da zna sam popraviti pokvarjene mehanizme. Torej ni človek brez talenta, na kar namiguje angleški prevod naslova (The Man Without Talent), temveč človek, ujet v kolesju novega družbenega sistema, v katerem njegovi talenti niso več cenjeni, zato se mi zdi prevod Iztoka Ilca Človek za nobeno rabo vsebinsko veliko ustreznejši. Sukezo preprosto išče svoje mesto v svetu in poskuša shajati v novem sistemu naprednega kapitalizma, a ker njegovi karierni poskusi drug za drugim propadajo in ne zmore preživljati svoje družine, v očeh večine izpade naiven, trmast, rahlo ošaben in »za nobeno rabo«. Kljub neprestanim neuspehom in deziluzijam pa smo priča tudi drobnim trenutkom sreče, uspeha in vznesenosti, ko se mu kaj vendarle posreči. Gre torej za nenehno nihanje med upom in obupom – lik pa, kljub temu da se z njim težko identificiramo, občudujemo, saj vsemu navkljub še vedno vztraja in se trudi po svojih najboljših močeh.

Znotraj zgodbe lahko, kakor je značilno za »roman jaza«, razpoznamo avtobiografske elemente, saj obstaja veliko gradiva in biografskih podatkov iz let, ko je manga nastajala. Tsuge se je spopadal z revščino, ustvarjalno krizo, nevrozami, težkimi duševnimi stanji, napetimi družinskimi odnosi in nekoliko bizarnimi idejami, kako hitro zaslužiti čim več denarja. Kamnov sicer nikoli ni prodajal, a Homberg poudarja, da je dogajanje poglavja Prodajanje fotoaparatov še kako resnično in dokumentirano. Torej: če avtorja iščemo, ga lahko najdemo. Sicer pa je realno in fikcijsko prepleteno do te mere, da ju ne moremo zares razločevati, gre zgolj za (literarni) konstrukt, ki vsebuje elemente resničnega. Ali kakor je povedal avtor sam: »Uporaba samozakrivanja kot sredstvo samoizražanja se lahko zdi kot potvarjanje, vendar me izražanje samega sebe kaj dosti ne zanima in vedno sem se raje skrival. Obstaja pa en sam način, kako lahko to zares storim, in ta je, da popolnoma neham risati.«

In res. Tako Tsuge kot Sukezo sta kljub uspešni stripovski karieri prenehala risati zaradi razočaranja ob spreminjanju stripovske industrije. Protagonist svojo črnogledost večkrat izrazi zelo neposredno: »V svetu stripov umetnost nikogar ne briga.« Ali: »Ne mislim zapraviti življenja za tako škrt posel, kot so stripi.« Toda stripi so vseeno predstavljali njegovo kariero in reden dohodek, česar se najbolj jasno zaveda njegova žena. Njen obup raste z vsakim novim propadlim podvigom, vrh pa doseže, ko njen mož zavrne naročilo novega stripa in se njeno počutje začne slabšati. Sličice njunih sporov so tako med bolj pretresljivimi, saj zaradi močnejšega senčenja zares začutimo ženin prezir in resignacijo ter moževo nihanje med samozaverovanostjo in sramom zaradi neprestanih neuspehov in posledičnega razočaranja. Ženin prezir se izraža tudi prek telesne govorice, pogosto si namreč obraz zakriva z rokami in se obrača stran od bralca. Doživljanje in introspekcija likov sta skozi celotno mango, a najbolj izrazito v zadnjih dveh poglavjih, zaznamovana s konceptom negativnega prostora oziroma ma (間), torej z umetniško interpretacijo praznega prostora, ki je enako pomembna kot preostanek umetniškega dela. Liki se v času stiske ali globokega razmisleka znajdejo v popolni črnini ali belini, v nekakšnem izoliranem medprostoru brezčasja, ali pa celo postanejo zgolj sence samih sebe. Tako je tudi v prepirih velik poudarek na senčenju, močnih kontrastih, kar bralca prisili, da je pozoren na izgovorjene besede ter telesno in obrazno mimiko. Toda kljub napetim družinskim odnosom je vseeno jasno, da protagonistu družina predstavlja trden temelj. Astmatični sin, ki čuti (in se odziva na) trenja med staršema, očeta spremlja ves čas in mu kljub neuspehom zaupa, v tretjem poglavju celo prepreči njegov samomor in očeta opominja na življenje, ki ga čaka za domačimi stenami. Da je Sukezoju za ženo in sina še kako mar, pa verjetno najbolje ponazorita nadrealistična sličica vizije družine v vesoljskem, brezčasnem prostoru in naslednja misel: »Kot da smo ločeni od preostalega sveta … čisto sami trije v tem širnem vesolju. Všeč mi je. Čisto sami trije.« Kljub osredinjenosti na doživljanje glavnega lika manga torej prikaže tudi trpljenje družine ob tako skrajnem protestu zoper družbeno ureditev.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat je Japonska doživela gospodarski boom, ki ga marsikdo poimenuje kar z besedo »čudež«. Omogočili sta ga izredno hitri industrializacija in modernizacija, povojna pridobitev najnovejših strojev ter neomajna delavnost prebivalstva, predanega skupnosti in izgradnji lepše prihodnosti. Toda Tsuge se ne posveča zgodbam uspeha, temveč osvetli življenja tistih, ki se nočejo ali ne zmorejo prilagoditi novi realnosti – tistim, ki »[v] tej visoko razviti kapitalistični družbi mirno živijo svoja nekoristna življenja brez funkcije«, kakor pove Sukezo. Svet Človeka za nobeno rabo je surov, poln je prekarnega dela, revščine, beraštva in životarjenja. To se odraža tudi v stilu risbe: ozadje oziroma dogajalni prostor je izrisan realistično, z mnogimi nadrobnostmi, kot močno izrazno sredstvo pa je uporabljeno senčenje. V kontrastu z realističnim svetom so liki, zlasti prodajalci na bolšjakih, karikirani. S tem avtor poudari njihove specifične karakteristike – nekateri delujejo pretirano priliznjeni, drugi obupani, tretji pa strašno napihnjeni. Vsem likom pa je skupna nekakšna neurejenost, grobost, ki jo lahko opazimo v zanemarjenih brkih, neobritih obrazih, slini, ki se cedi iz ust ipd. Tako te karikature v bralcu vzbujajo hkrati gnus in sočutje, so dovolj individualizirane, da ne predstavljajo točke identifikacije. Ne nazadnje je do ljudi sočuten tudi Sukezo, ki vsem slepilom navkljub spregleda njihovo finančno-bivanjsko stisko: »V starinarstvu je veliko prevarantov, namazanih z vsemi žavbami. Ti uborni trgovčiči, ki komaj shajajo, pa so neškodljivi.« Sukezo se zaveda realnega stanja, in čeprav so njegova razmišljanja pogosto zgolj samopomilovalna, je v njih vendarle tudi nekaj resnice. Manga pa postane cinična na mestih, ko se jasno pokaže avtorjevo razumevanje, da želja po izstopu iz sistema preprosto ni uresničljiva in da je početje, kot je prodajanje kamnov, popolnoma nesmiselno. Zato se manga tudi zaključi s prizorom, ko Sukezo, zleknjen ob svoji stojnici za prodajo kamnov, izreče: »Sejgecu in Jamai, dva bedaka,« s čimer (namerno ali nenamerno) reflektira tudi svoje vedenje. Manga je torej nedvomno kritika kapitalizma in vsesplošne družbene atmosfere, ki teži k čim večji produktivnosti. Kot taka je veliko večji krog bralstva kot ob izidu nagovorila po letu 1991, ko se je začelo obdobje ekonomske stagnacije, t. i. japonsko izgubljeno desetletje.

Popoln izstop iz sistema, ki tako zelo utesnjuje protagonista, pa prikazuje zadnje poglavje, naslovljeno »Izginitev«. Naslov je povezan s pojmom jouhatsu (蒸発), kar bi dobesedno prevedli z besedo »izhlapevanje«. Tako je Tsuge imenoval svoje nenapovedane odhode od doma, pohajkovanja po naravi in skrivanje v hotelih, ko je želel preprosto izginiti z obličja Zemlje. Takšna izginotja se na Japonskem dogajajo še danes, omogočajo pa jih izredno strogi zakoni o varovanju osebnih podatkov (do njih nima dostopa niti policija, razen ko gre za preiskovanje zločina). Ljudje, ki želijo iz tega ali onega razloga življenje začeti znova, lahko to storijo s pomočjo agencij, imenovanih yonige-ya (夜逃げ屋), in tako čez noč izginejo brez sledu. Podobno je v poznem 19. stoletju storil tudi skrivnostni pesnik haikuja Sejgecu Inoue. Edini vir o njegovem življenju, ki ga grobo obnovi zadnje poglavje Tsugejeve mange, je zbirka zbranih pesmi, ki je bila izdana šele leta 1930. Razlika med protagonistom ter Tsugejem in Inouejem pa je, da njegova fizična izginitev ostane zgolj v hrepenenju. Ne izgine zares, ob koncu mange še vedno vztraja pri svoji stojnici s kamni, kjer se je zgodba pravzaprav tudi začela. Ampak kot izpostavi Jamai, bolehni lastnik antikvariata, s katerim se Sukezo pogovarja v zadnjem poglavju: »Ko te družba odvrže, kot da si nekoristen in nepotreben … Kaj ni to enako izginitvi?« Vsem je torej skupna odrinjenost na rob, pozabljenost in izobčenost. Sopostavljanje usode »človeka za nobeno rabo«, avtorja mange in klateškega pesnika tako priča o univerzalnosti izkustva (hotene ali nehotene) izločenosti. Kakor protagonist ugotavlja že v predhodnih poglavjih: »Spoštujmo individualnost! A če samo malo izstopaš, si takoj izobčen,« kar spominja na japonski rek, da bo »štrleči žebelj zabit nazaj« (出る釘は打たれる), ki aludira na zavračanje vsega drugačnega in konformizem, na kakršnega Sukezo (pa verjetno tudi avtor) ne pristaja. Kot tak pa je seveda obsojen na samohodstvo. Zadnje poglavje tako prevevajo melanholija in prvinski gon po preživetju, iskanju smisla in mirnega kotička na svetu, kjer lahko zgolj obstajamo, ter protagonistova želja, da bi pobegnil hitremu tempu življenja, ki ga narekuje nenasitna potreba po dobičku, ter ugajanju pričakovanjem družbe in družine. Je nekakšna meditacija o (ne)smislu življenja in smotrnosti našega početja, kar odslika tudi risba. Ob branju haikujev se Sukezo potopi v svet pesnika, zato mnogo sličic prikazuje zgolj naravo, kar ustvarja občutek mirovanja. Premori med sekvencami so tu znatno večji, vsak bežen trenutek se gradi iz fragmentarnih in sinestetičnih vtisov, bralec pa ima zato veliko več prostora za (samo)refleksijo in zapolnjevanje interpretacijskih vrzeli. Manga nas tako pusti v meglici, v ušesih pa nam odzvanjajo verzi Inouejevega zadnjega haikuja: »Od nekod / slišim žerjava peti / Meglice. Meglice.«

In ti verzi zares ostanejo z nami. Kljub temu da je manga nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, odseva družbene problematike, nevroze, dvome ter bivanjske in identitetne stiske, ki so aktualne še danes. Morda danes še bolj kot kadarkoli prej. Ob večkratnem branju sem zares začela ceniti unikatnost Tsugejevega stila, premišljenost odnosa med risbo in besedo ter večplastnost na prvi pogled preproste zgodbe – uvidela sem, zakaj velja za enega največjih ustvarjalcev mange in zakaj si je prislužil vzdevek Mojster Tsuge. Kakor je v radijski oddaji Kulturomat povedala urednica Anja Zag Golob: prevod Človeka za nobeno rabo je zgolj en začetni kamenček velikega mozaika, ki ga predstavlja svet mange. Vsekakor pa mislim, da je bil ta kamenček skrbno izbran, preveden in urejen, in tako s svojim bogatim načinom pripovedi ponuja zares vrhunsko bralsko izkušnjo, ki vabi vse – tudi tiste, ki jih bo zapis na platnici, naj knjigo pred začetkom branja obrnejo naokoli, sprva presenetil. 

O avtorju. Eva Ule (2001) je študentka slovenistike in primerjalne književnosti, pesnica, literarna kritičarka in urednica na spletni platformi Koridor – križišča umetnosti. Ko ne bere in ne tipka, sedi v kinu, gledališču, muzeju ali pa na travniku s kakšno pesniško zbirko v naročju. 

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Popotovanje ljudi žanra

    Matevž Rems

    Poglabljanje in problematiziranje pojma »resnice«.

  • V plohi udarcev (p)ostati plamen

    Eva Ule

    September kot celota je bralska brca v trebuh.

  • Pogum za pank

    Katja Štesl

    Med polji poezije in abstrakcije, igranja in raziskovanja.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.