O prividih in predestinaciji

»Naslov je polovica uspeha. Zagrabi bralca«: to so besede nekega novinarskega urednika v delu Privid Aleksandra Wolfa (1947) ruskega emigrantskega pisatelja Gajta Gazdanova (1903–1971). Seveda lahko rečemo, da gre pri tej izjavi za neko žurnalistično krilatico, »napihnjeno« trditev, a naslov tukaj obravnavanega romana ima v sebi nekaj intrigantnega, povednega, nekaj, kar skorajda enigmatično napotuje na njegovo vsebino. Samo ime romana pri bralstvu postavlja vprašanja: ali gre za žanr, zapis neke blaznosti, je morda srhljivka ali celo vse skupaj? V romanu je namreč na delu več prividov, pojavov: prividi vojne, eksistence, metafizike, ljubezni, groze, smrti. Njihove epizode se hitro menjujejo in nizajo, a puščajo močan vtis. Znotraj same sredice pa je privid junaka Aleksandra, ki je gonilo celotne fabule, naracije. V kvantitativno ne ravno obsežni knjigi je sicer zaobjeta napeta, z raznolikimi in nenavadnimi epizodami napolnjena zgodba, ki se pne od državljanske vojne na ruskih tleh do protagonistovega življenja v pariškem eksilu (s krajšim postankom v Angliji).

Začetek dela je udaren, neposreden: »Od vseh mojih spominov, od vseh neštetih občutkov v mojem življenju je bil najbolj mučen spomin na edini umor, ki sem ga naredil.« Roman se tako prične z dogodkom, ki skoz celoten tekst določa prvoosebnega pripovedovalca (»Velikokrat – ne glede na to, ali se je to dogajalo poleti ali pozimi, na morskem bregu ali v osrčju evropske celine – sem brez vsakih misli zapiral oči in nenadoma je iz globine spomina spet priplaval tisti vroči dan na jugu Rusije, vsi tedanji občutki pa so se s prejšnjo močjo vračali k meni«). Postavljeni smo direktno v njegov spomin, v čas ruske državljanske vojne, ko pride iz oči v oči z neznanim nasprotnikom, ki ga v strahu za svoje življenje (in po tem, ko mu ta ubije konja) ustreli. Misleč, da dotični posameznik umira, vzame njegovega belega konja in pobegne pred bližajočimi se glasovi. Kasneje ga »prikazen« jezdeca, ki naj bi ga umoril, preganja skozi življenje, še posebej ko odkrije zbirko kratkih zgodb, ki jih je napisal Aleksander Wolf, kjer je v eni izmed pripovedi do potankosti popisana izkušnja tega davnega »strelskega« soočenja, zaradi česar seveda (pravilno) sklepa, da je Wolf ta, ki ga »preganja« v spominu. Ko se kratek čas (kot novinar) mudi v Angliji, skuša najti avtorja te knjige, a brez sreče. Nanj – po naključju – naleti šele v Parizu, preko skupnega znanca Voznesenskega. Med likoma nastane nenavadna, napeta vez, ki vodi do skorajda kataklizmičnega zaključka. Svojo vlogo odigra vmes tudi protagonistovo ljubezensko razmerje z Jeleno Nikolajevno, zanj se izkaže, da ima pomembno mesto v grajenju napetosti, v prepletu usode več junakov.

Zasnova in zaplet tako nista pretirano kompleksna, sta pa razgibana, k celotni pestrosti pa pripomore še avtorjeva raba, mešanje različnih žanrov, epizodično podajanje zgodbe. Takoj na začetku najprej pomislimo, da beremo vojni roman oziroma povest, ki s svojim slogom spominja na zgodbe Isaaka Bablja (Rdeča konjenica), nato se začne nekakšna svojevrstna detektivka, iskanje skrivnostnega »avtorja«, zatem se razvije ljubezenska zgodba, manjkata pa ne niti (športna) reportaža in skorajda triler v zaključku. S takšnim romanesknim strukturiranjem se nam kaže nekoliko drugačen Gazdanov kot tisti iz zgodnejših del (na primer Večer pri Claire in razna kratka proza), kjer je dogajanje večidel na stranskem tiru, prevladujejo pa lirični opisi, refleksivne sentence, izpisi notranjih čustvenih panoram v stilu Prousta itd. Tako kot pri Vrnitvi Bude pisatelj tudi tukaj stavi na večje »senzacije«, presenetljive obrate. Privid Aleksandra Wolfa zagrabi bralstvo predvsem s svojim »hitrim« ritmom, z nenehnim »privlačnim dogajanjem«, s čistim in elokventnim jezikom, ki nas prikuje k svojim stranem vse do zadnje besede.

Slogovna in strukturna »povrhnjica« dela pa nista edino, kar očara in pritegne, vsebina ima odrejen prostor za odpiranje metafizičnih, filozofskih vprašanj. Zdi se, da dogajanje po svoje služi tudi temu, da bralstvu odpira miselne svetove oziroma da skozi mišljenje likov sestavlja analizo duha, časa, prostora, indviduuma, življenja in smrti. V ospredje celotnega dela morda najbolj očitno spada vprašanje človeške usode, njene determiniranosti. Kljub raznim polemikam in dinamičnim debatam iz romana veje duh determinizma, ki je utelešen predvsem v liku Aleksandra Wolfa, v subjektu, ki je prepričan, da je zaznamovan s smrtjo (čeprav je ušel smrti izpod roke protagonista, ga nenehno lovi občutek specifičnega, določenega konca življenja), s točno določeno usodo: »Tisto noč sem dobil vtis, da je pravzaprav ravnodušen do vsega na svetu: o vsem je govoril tako, kot da ga to ne bi moglo osebno zadevati. V njegovi filozofiji ni bilo iluzij: osebna usoda ni pomembna, s sabo zmeraj nosimo svojo smrt, torej ustavitev običajnega ritma, najpogosteje hipno; vsak dan se rojeva na desetine enih svetov in umira na desetine drugih, mi pa gremo skoz te nevidne vesoljne katastrofe in zmotno mislimo, da je mali košček prostora, ki ga vidimo, nekakšna poustvaritev celotnega sveta. Vseeno je verjel v neki težko opredeljiv sistem splošnih zakonov, ki pa je daleč od vsake idilične harmonije: to, v čemer vidimo slepo naključje, je najpogosteje nujnost.« Za Wolfa se tako zdi, da živi zgolj še neko imitacijo življenja, vezano na končno smrt, ki je en in edini, naddoločujoč faktor v njegovi eksistenci (ob tem se morda celo spomnimo na Célinovo misel iz Potovanja na konec noči: »Večina ljudi umre v zadnjem trenutku, ostali začno dvajset let prej in včasih še več. To so nesrečniki sveta«). Nekje v podstati romana tako teče misel, da je življenje skupek naključij in nujnosti, vnaprejšnje določenosti, brezizhodnosti iz zapisane usode. Svet teh likov deluje tudi, kot da je brez boga (sicer ne eksplicitno izraženo): zdi se, da se okoli njih pne tesnobnost te metafizične praznine, da vročično preizkušajo svojo usodo, razočaranost nad njo, da doživljajo nekakšne nevroze zaradi predestinacije ali jalovosti življenja.

Tako – čeprav morda ne očitno – pa Privid Aleksandra Wolfa razstira tudi neka psihična razdejanja, bolezni »svojega časa«. Nekakšna razklanost, razcepljena osebnost oziroma neki manko (pod okriljem soočenja s smrtjo) se morda še najbolje izraža v navezi protagonista in Aleksandra Wolfa, ki sta z usodnim strelom postala skorajda neizbežno prepletena drug z drugim. Čeprav sta uporabljena kontrastno (en na belem, drug na črnem konju itd.), se zdi, da jima po tragičnem dogodku vselej nekaj manjka, da težita drug k drugemu in nosita žalost drug drugega, da se mir ne vzpostavi, dokler ne pride do nekakšne anihilacije na katerikoli strani. Vselej ju nekaj preganja, nad njima visi grožnja, bolj ali manj izražena. Sta kot kakšen par (Freudovih) Doppelgängerjev, vselej s slutnjo, simetrijo drug drugega (delila sta si celo isto ljubimko). Pri Wolfu se to manifestira v gonu k smrti, pri pripovedovalcu pa se da razbrati prej neko senco nenehnega nemira, »odvečno tragično sestavino«. Zdi se, kot da mu »koža« lastnega življenja ne ustreza, ne pristaja, kot da je znotraj njega razdražen: »Včasih sem čutil, tudi to noč, ko sem se vračal domov, izjemno razdraženost, ker se ne morem znebiti tega sveta stvari, misli in spominov, katerega kaotično in neslišno gibanje je spremljalo vse moje življenje.« Iz teh relacij in dinamik bi lahko razbirali psihološke rane »modernega« človeka ali pa takratnega časa nasploh.

Svetla točka romana (čeprav ne bi mogli ravno reči, da gre za temačno delo, prej podkrepljeno z nekakšnim psiholoških srhom, tesnobo) je protagonistovo ljubezensko razmerje z Jeleno Nikolajevno, ki sredi dela ustvarja svojstven ekvilibrij med dvema ključnima, »eksplozivnima« dogodkoma. Čeprav je tudi to razmerje po svoje zasenčeno in prepredeno s slutnjo razkritja, ki bo še prišlo, je vseeno vir nekega upanja, trenutne pomiritve. Kot pravi sam Aleksander Wolf: »Vsaka ljubezen je poskus zdržati svojo usodo, to je naivna iluzija kratke nesmrtnosti […]. In vendar je to najbrž najboljše, kar nam je dano vedeti. Ampak tudi v tem seveda ni težko videti počasnega dela smrti.« Sredi vseh naključij, nujnosti, »zle« usode in smrti je pri Gazdanovu ljubezen tista, ki nekoliko omili težkost obstoja (zanimivo pa je, da je eden izmed načinov obvladovanja toka življenja v romanu tudi umor: nadzor nad tem, kar se konča ali ne, kdaj se kaj izteče).

Privid Aleksandra Wolfa je tako krajša pripoved o velikem življenjskem vprašaju in klicaju, o smrti in soočenju z njo. Njeni vseprisotnost in neizbežnost se odstirata postopoma, skozi lahkoten jezik, skozi skrbno stopnjevano vsebino, zaradi česar se nam neki osnovni srh eksistence odkriva počasi, a vztrajno. Elementi podvajanja, kontrastov, ponovitev in vnaprejšnjih slutenj zgolj okrepijo psihološko napetost romana. Čeprav poseduje smrt v Prividu temačno prezenco, pa je po svoje za posameznika dragocena: »Navsezadnje je imel morda prav: če ne bi poznali smrti, ne bi poznali niti sreče, kajti če ne bi poznali smrti, ne bi poznali vrednosti svojih najboljših čustev, ne bi vedeli, da se nekatera od njih nikoli ne bodo ponovila in da jih samo zdaj lahko razumemo.« Smrt daje življenju nezamenljiv pečat vrednosti, edinstvenosti. In navsezadnje je eksistenca pri Gazdanovu predstavljena kot vznemirljivo potovanje, četudi te na koncu dočaka smrt: »Zmeraj se mi je zdelo, da je življenje po nečem podobno potovanju z vlakom – ta počasnost osebnega bivanja, ki se skriva v hitrem zunanjem gibanju, ta dozdevna varnost, ta iluzija trajanja. Ampak potem nepričakovano prideš do porušenega mostu ali odvite tirnice in zgodi se prav tista ustavitev ritma, ki jo imenujemo smrt.« Pisec tako izpostavi ljube in neljube vidike tega, kaj pomeni živeti in umreti, a vse to predstavi na barvit, senzualen način, z napetostjo pripovedovanja. Brez velikih, ekspliciranih naukov, a s polno drobnimi. Vsekakor branje, ki se ga splača vzeti v roke. In po zaslugi Boruta Kraševca lahko zdaj tega pri nas še neznanega avtorja spoznavamo v zelo berljivem prevodu.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS