LUD Literatura

Kdo je ubil pesniško dekle v rdečem?

A. P. Čehov, Drama na lovu. Prev. Borut Kraševec. Ljubljana: LUD Šerpa, 2022 (Klasična Šerpa)

Sanja Podržaj

»Olgino življenje v zadnjem času je bilo en sam roman, in to roman tiste vrste, ki se ponavadi konča z zločinom. Star ljubeč mož, prevara, ljubosumje, pretepanje in beg k ljubimcu grofu mesec ali dva po poroki. Če je bila lepa junakinja takega romana umorjena, ne iščite tatov in sleparjev, ampak bolje preučite junake romana.« V Drami na lovu, ki je zgodnje delo Čehova in tudi njegov edini (dokončan) roman, sama zgodba in dogajanje ne navdušijo toliko, kot nas navdušijo njena zasnova, končni zasuk in natančna izdelanost likov, tudi tistih najbolj obstranskih. Čeprav se je Čehov uveljavil kot dramatik, mu je uspelo napisati kriminalni roman, ki je za žanr prelomnega pomena. 

Zgodba se odvija na dveh ravneh. Odpre se z urednikovim pogovorom z bralcem, kot ga sam imenuje. Pripoveduje o tem, kako je nekega dne v uredništvo prišel skrivnosten moški, ki je bil zelo vztrajen pri tem, da se želi srečati z njim. Predstavi se kot magister prava Ivan Petrovič Kamišev, nekdanji sodni preiskovalec, ki bi rad postal pisatelj. Uredniku predloži povest, naslovljeno »Drama na lovu«, in pove, da je bila napisana po resničnih dogodkih, v katere je bil škandalozno vpleten tudi sam, zato je svoje ime v njej zakril. Urednik ga ne jemlje preveč resno in na njegovo povest za dva meseca pozabi. Ko jo končno prebere, pa ga obide mučna misel, da je odkril grozljivo skrivnost. Bralca nato povabi, naj si povest prebere tudi sam, in napove, da se bo z njim še srečal po koncu povesti Kamiševa ter mu takrat tudi razložil, zakaj besedila ni objavil. Seveda pa nam že v tem uvodnem pogovoru namigne, da Kamišev skriva nekaj strašnega in da je njegova lepa in urejena zunanjost zgolj maska zločinske duše. Urednik nazadnje bralca v besedilo pospremi z naslednjimi besedami:

 

Ta [povest] po kakovosti ne izstopa. V njej je veliko dolgovezenja in nerodnosti. Avtor ima rad cenene učinke in močne izraze. Vidi se, da piše prvič v življenju, z nevajeno in neveščo roko. Ampak njegova povest se vseeno lepo bere. Zgodbo ima, pomen tudi, in kar je najpomembnejše, je izvirna, zelo značilna in, kot se reče, sui generis. Ima tudi nekatere literarne vrline, zato jo je vredno prebrati.

 

Tako vstopimo v Dramo na lovu opremljeni z osnovnimi informacijami: vemo, da je prvoosebni pripovedovalec sodni preiskovalec v manjšem podeželskem okraju, kjer se redko zgodi kaj pretresljivega, pravzaprav pisec teksta Kamišev, ki se zamaskira pod imenom Sergej Petrovič Zinovjev. In vemo, da nekaj skriva, zato smo pri branju do njega sumničavi. Urednikov nagovor ga že v začetku označi za nezanesljivega pripovedovalca, na to pa nas med branjem opominjajo tudi urednikove opombe. V njih se urednik opravičuje za vulgarni jezik in nas opozarja, na kaj moramo biti pozorni, ter izpostavlja dele povesti, ki so bili prečrtani ali popravljeni, česar bralci seveda ne bi mogli videti. 

Kamišev svojo pripoved začne, dolgo preden se zgodi umor, tako da imamo priložnost dodobra spoznati vse nastopajoče in njihove medsebojne odnose. Dogajanje sproži prihod grofa Alekseja Karnejeva, ki obišče svoje podeželsko posestvo, da bi si odpočil od svojega razuzdanega mestnega življenja. Na obisk takoj povabi svojega prijatelja, našega pripovedovalca. Zinovjev nad grofom ni navdušen, a se ne more upreti spominom na divje zabave, ki sta jih nekdaj prirejala, zato povabilo sprejme. Večino zgodbe tako predstavljajo opisi zabav in pijančevanja, zapeljevanj, afer, ljubosumja in prepirov. Vendar pa nam pripovedovalec ves čas daje slutiti, da se bo zgodilo nekaj strašnega. Prelomen dogodek je srečanje s pesniškim dekletom v rdečem, Olgo, ki je hči logarja na grofovem posestvu. Bralcu je nemudoma jasno, da bo ona žrtev zločina, saj pripovedovalec takoj naznani, da bo nedolžna lepotica ne samo moralno padla, temveč tudi žalostno končala: »Veliko je vzela, a za to je še preveč plačala. Bralec ji bo odpustil grehe.« Zinovjev se vanjo nemudoma zaljubi, a ni edini. Želita si je tudi grof in njegov upravnik posestva, starejši vdovec Urbenin. S slednjim se, da bi ubežala življenju v revščini, Olga tudi poroči, a v zakonu ne najde sreče. Urbenin ji nudi vse materialne dobrine, a njeno srce gori za našega pripovedovalca, s katerim ima razmerje, nato pa se v že tako zapleteno zgodbo vmeša še grof, ki se odloči, da jo bo zapeljal. Kmalu po poroki je njen sloves razuzdanke in zapravljivke dobro znan že vsem. Urbenina njeno vedenje pahne v alkoholizem in propad, sama pa nesrečen konec dočaka pod streli ljubosumneža. S tem pa se, v zadnji četrtini romana, začne sodna preiskava. Sprva je seveda obtožen Urbenin, nato pa se čez čas pojavi še drugi osumljenec, kmet Kuzma, ki v zaporu tudi sam postane žrtev umora in vse kaže na to, da ga je ubil Urbenin, ki je nazadnje obsojen na petnajst let prisilnega dela. 

S tem se povest Kamiševa konča in zopet se srečamo z urednikom. Izkaže se, da je pravi detektiv te kriminalke pravzaprav on, saj je v besedilu odkril in povezal namige, ki kažejo na pravega morilca: samega avtorja besedila. V tem delu nam, kot v klasični kriminalki, razloži, kako je prišel do dokazov, priča pa smo tudi njegovemu soočenju z morilcem Kamiševim, ki pa vendarle odide nekaznovan. Drama na lovu je za kriminalni žanr prelomna prav zaradi te strukture, kjer je preiskovalec umora hkrati tudi morilec, česar bralec sprva ne ve, lahko pa sluti. Čehov jo je uporabil prvi, štirideset let preden je to bolj odmevno storila Agatha Christie v romanu Umor Rogerja Ackroyda. 

Vendar pa to ni glavna odlika tega romana. Čehov je ustvaril pisano paleto prepričljivih likov. Grof je plehek mož z zdravstvenimi težavami, ki ima prešibko voljo, da bi se odrekel veseljačenju in pijači. Urbenin je v srednjih letih ponovno navdan z upanjem na nov začetek, kaj kmalu pa se razočaran in pobit sprašuje, kako se mu je lahko kaj takega zgodilo. Olga je sprva naivno dekle, ki že od davno sluti, da bo njen konec šokanten. Ko se zakonsko življenje izkaže za nekaj povsem drugega od pričakovanj, postane cinična, zajedljiva in brezbrižna do drugih, saj je z razočaranjem izgubila smisel – ker svojih čustvenih potreb ne more zadovoljiti, bo zadovoljila vsaj materialne. Preiskovalec Zinovjev, naš pripovedovalec, pa postaja tekom pripovedi vse bolj razrvan, njegov ironični in cinični ton se stopnjuje. Nazadnje stoji pred urednikom kot pisec besedila, Kamišev, razkrinkan morilec, ki se gnusi samemu sebi, a se odloči, da bo s tem živel. Roman se nam v retrospektivi razkrije kot psihološki portret morilca, ki ga je lastno dejanje v afektu pretreslo. Ne samo da ga razjeda krivda zaradi dveh umorov, temveč ima na vesti tudi po krivem obsojenega Urbenina in njegova dva otroka, ki sta izgubila očeta in premoženje. Čehov se tu najočitneje navezuje na Dostojevskega in njegov »kriminalni roman« Zločin in kazen. Raskolnikov zagreši umor in se preda, kljub temu da ga nihče ne sumi, saj ne more živeti s tem dejanjem na vesti, raje se sooči s kaznijo. Zinovjev oziroma Kamišev pa kazni ne more sprejeti in raje živi s težo krivde. Ni jasno, zakaj je pravzaprav napisal Dramo na lovu. Ne moremo reči, da zato, da bi si olajšal vest, saj v njej ne prizna krivde. Morda zato, da bi še samega sebe prepričal v lastno prevaro. Ali pa zato, da bi sam sebi ponovno dokazal superiornost, saj je vse spretno prelisičil – to osvetli njegova replika na urednikove besede, da bi lahko prijavil samega sebe: 

 

Lahko bi zamenjal Urbenina, ampak brez boja se ne bom predal. Naj me primejo, če želijo, ampak sam ne bom šel k njim. Zakaj me niso prijeli, ko sem bil v njihovih rokah? Na Olginem pogrebu sem tako tulil in dobil tak histerični napad, da bi celo slepi spregledal. Nisem kriv, da so … neumni.

 

Muči ga slaba vest, a hkrati občuti nekakšno zmagoslavje ob tem, da ga nihče ni odkril. Njegovo samoljubje je nazadnje večje od njegove krivde. 

Kot zapiše prevajalec Borut Kraševec, ki je odlično opravil svoje delo, je Drama na lovu zaradi psihološko poglobljenega orisa junaka delo, ki presega žanrski okvir. Delo lahko v slovenščini beremo prvič, čeprav velja za eno Čehovovih bolj priljubljenih del. Dogajanje je tako živo opisano, liki pa tako plastični, da se nam prizori zlahka odvrtijo pred očmi, zato nas ne čudi, da je roman doživel že številne odrske uprizoritve in ekranizacije, tako v Rusiji kot v svetu.

Drama na lovu je doživeto branje, ki z domiselnimi literarnimi prijemi stopnjuje napetost. Kljub temu da bralci že od začetka slutimo, da preiskovalec ne govori resnice, nas končni zasuk vseeno preseneti, saj zaključek kljub odkritju pravega morilca deluje antiklimaktično in nič kaj katarzično – zločinec mirno odkoraka, urednik pa nehote ostane obtežen z njegovo strašno skrivnostjo, od katere mu postane zadušljivo. Samo dva človeka vesta, kdo je v resnici ubil Olgo, pesniško dekle v rdečem, ostali verjamejo najbolj očitnemu odgovoru, ki ga že na začetku glasno oznanja pripovedovalčev papagaj: »Mož je ubil ženo!«

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Sanja Podržaj je magistrica primerjalne književnosti in filozofije, ki trenutno piše še magistrsko delo iz založništva. Je strastna bralka, ki svoje refleksije rada tudi zapiše in deli z drugimi.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljubezen nam je vsem v pogubo

    Silvija Žnidar

    Poezija Idee Vilariño nas bo prikovala na svoje strani s svojo izjavno direktnostjo, surovim izpovedovanjem, ki je pogosto očiščeno močne metaforike in simbolike.

  • O družbenosti literature in Bahtinovem krogu

    Rok Plavčak

    Literatura kot celota svojega fokusa ne omejuje na določena specifična življenjska področja, marveč v svojo vsebino vključuje vso pojavnost človekovega bivanja.

  • Pesem o svobodi

    Iztok Sitar

    Žežljeva risba je kot poezija.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.