Kdo je v gozdu frajer?

Vsak kaj zna je sprva zgodba nizajočih se prizorov – zajec občuduje žabo, odlično plavalko; vrana občuduje zajca, spretnega tekača; polž se navdušuje nad vrano, ki svet vidi iz ptičje perspektive; pajek zavida polžu, ki ima hiško vedno pri sebi; žaba zavida pajku umetelno mrežo, v katero se muhe lovijo kar same. Pa smo spet pri žabi in krog je sklenjen. Ena žival občuduje drugo, a se pri tem ne zaveda, da ima tudi sama (skrivnega) občudovalca. Vsaka žival skratka sanjari in fantazira, kako bi bilo, če bi imela spodobnost drugega, in se hkrati zaveda lastnih omejitev, še več, sprva se spričo drugih vsaka počuti celo povsem nesposobno. Avtorica, sicer tudi prevajalka in avtorica še treh slikanic, ki pa so bolj projektne narave, dve povezani z Zavarovalnico Triglav in ena z Olimpijskim komitejem Slovenije, torej načne zelo aktualno in hkrati tudi zelo kompleksno temo – temo samopodobe oziroma potrebe po tem, da bi bili kot drugi, ki jo narekuje občutek, da so drugi boljši in lepši in se imajo bolje in lepše kot mi. Za izjemno pereč problem, ki se je še posebej razmahnil s pojavom družbenih omrežij, se slednje kaže predvsem med mladostniki, a tudi mlajši otroci niso imuni na primerjave. Na srečo se znajo živali Darje Divjak Jurca tudi hitro spet razvedriti in se z novo voljo posvetiti svojim opravkom, za kar gredo verjetno zasluge razmeroma dobri samopodobi, na pomen katere opozarja tudi slikanica Vsak kaj zna.

Tri četrtine slikanice torej potekajo v enakomernem, umirjenem tempu, ki ga nato nenadoma presekata gozdni hrušč in trušč in sredi njega novica, da se veverica duši! Sledi bliskovita akcija, v kateri vsaka od živali, ki smo jih poprej spoznali, nesrečnici pomaga po najboljših močeh. * Pozor: sledi razkritje razpleta. * Žaba ji skoči na hrbet, zajec jo treplja po hrbtu, pajek splete nit, s katero prihiti vrana, da jo zavežejo okoli oreha, ki ga želijo izvleči iz veveričjega gobčka, kamor se je kratko malo zagozdil. Na koncu ga še podmažejo s polževo slino, in ko vsi skupaj še malo vlečejo in trepljajo in vlečejo in trepljajo, veverico končno odrešijo. Konec dober, vse dobro, na koncu pa morda celo nekoliko preveč poantiran zaključek: »Marsikdaj se nam zdi, da drugi vse znajo bolje od nas. Toda vsak kaj zna, nihče pa ne zna vsega. A če stopimo skupaj, znamo in zmoremo vse.« Zakaj pravim preveč? Ker takole eksplicitno zapisano misel zgodba sama itak že dovolj lepo in jasno utelesi. In je torej v tem primeru takšen zaključek pravzaprav le v vlogi ponovitve ali poudarka. Po drugi strani pa bržkone ni odveč, da se v časih, ki niso vedno najbolj naklonjeni tovarištvu, še posebej izpostavi pomen tvornega sodelovanja, konec koncev pa tudi dejstvo, da ni nikogar, ki bi znal vse.

Vsak kaj zna je torej na neki način motivacijska knjiga, a v prvi vrsti vendarle predvsem živalska pripoved, malo razmišljujoča in malo akcijska, ki lepo teče. Prelom je zračen in izčiščen, kar velja tudi za ilustracije, pri katerih je poudarek predvsem na likih, na njihovem razpoloženju in gibanju; okolice je bolj za vzorec, a je ne pogrešamo. V knjigi so uporabljene velike tiskane črke, ki so povsem v skladu s pregledno obliko in jasno vsebino, ki vabita bralce začetnike, da sami odkrivajo, kaj se godi v gozdu. In kdo je torej v gozdu frajer? Vsak po svoje, seveda, in vsi skupaj. Ali povedano drugače – kaj ti pomaga, če imaš najbolj košat rep in največje orehe, če se z enim od njih sam samcat zadušiš?

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS