Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerem so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

Kljub razbolelemu hrbtu je počepnila in zelenjavo spustila predse. Lahko bi mu jo vrgla pred gobček, vendar si je želela, da bi merjašček prišel bliže. Rada ga je opazovala, to nenavadno, neustrašno bitjece. Čez kratek trenutek se je res skobacal k njenim nogam. Krompir je le malo ovohal, odgriznil korenček in se obrnil stran. Morda pa le ni bil tako sestradan, kot je mislila. Gledala je za njim, ko je odhajal v smer, iz katere sta prišla, in skušala potlačiti razočaranje.

Sedla sta, ona s hrbtom proti steni, da je imela cel prostor pred sabo, on nasproti. Pogovarjala sta se o preteklih dneh, odkar sta se nazadnje videla. Pregledala sta dolg seznam piv, ki so jih imeli na voljo. Je bila to sploh prava izbira za ta trenutek? Vprašanja ni izrekla

Medtem ko je klicala policijo, je pes lizal gosto, vse bolj suho kri z natikača. V poletnem soncu se je zdaj že dobro videlo – šlo je za natikač z vzorcem šahovnice. (rez)

Vsi, prav vsi te bodo gledali! Kaj si le misliš? Iti takšna, razgaljena, vpadljiva? Ena rama ven, druga le za silo pokrita. Kaj, misliš, si bodo mislili? In krilo? Videti je, kot bi ga izmaknila kakšnemu kostumografu.

Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto ... Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov.