Divji šparglji

Pred dobrima dvema letoma, kmalu po selitvi na morje, so me pričeli intrigirati divji šparglji. Kaj je pravzaprav ta rastlina, ki naj bi bila tako cenjena istrska specialiteta? Kje sploh raste? Kako se jih opazi? Jih je res tako težko nabirati?

Prišla je moja prva morska pomlad in z njo priložnost pridobiti odgovore na zgornja vprašanja. Že zelo zgodaj, enkrat v začetku marca, ko naj bi se sezona divjih špargljev pričela, sem se odpravil v bližnji gozd. Še prej sem na spletu preveril, kako sploh izgledajo, in naletel na navodila za nabiranje, ki pa niso bila preveč uporabna: vsebovala so par fotografij slabše kakovosti, na katerih je bil ubogi špargeljček komaj viden, in razložila, da od nabiralca terjajo izurjeno oko, da jih opazi. Navodila se me nekoliko potrla, pa vendarle nisem dopustil, da bi me preveč dotolkla. Zato sem se torej tistega dne odpravil v lov za njimi.

Najprej sem taval po gozdni poti in se potikal po grmičevju. A brez uspeha. Nato sem zagledal nekega starejšega možakarja z leseno palico v eni roki in nekaj tenkimi zelenimi bilkami v drugi. Hitro sem ga pritegnil v pogovor in brez težav iz njega izvabil informacijo, kako se zares išče te šparglje. Najti moraš šparožje, bodičasto podrast temno zelene barve, in nato slediti steblu te podrasti do mesta, kjer ponikne v zemljo. Tam se spomladi prikaže mlad poganjek, torej divji špargelj, ki ni nič drugega kot bodoča nova veja bodičaste podrasti. Če ga prej seveda kdo ne obere. Sogovornik mi je še povedal, da se bo sezona zares pričela šele čez par tednov, tako da naj si ne delam skrbi, če tokrat v svojem nabiralništvu ne bom preveč uspešen.

Oborožen s primernim znanjem in zdaj tudi z odlomljeno vejo v roki sem se na novo opogumljen odpravil dalje. Z vejo sem umikal šparožje in gledal, kje ponikne v zemljo. Srečal sem dve ženski, ki sta imeli polne dlani špargljev, in ju, verjetno z očitno ljubosumnostjo v glasu, vprašal, kako jima jih je uspelo najti. Odvrnili sta mi, da sta jih nabrali v nekem drugem gozdu, zdaj pa sta prišli poskusit srečo še sem. To njuno pojasnilo me je nekoliko pomirilo. 

Kmalu zatem sem tudi sam našel svoj prvi špargelj. Izpulil sem ga iz zemlje, s korenino vred, ker sem mislil, da se tako dela. V naslednje pol ure sem našel še tri ali štiri šparglje. Nato sem obupal. Na poti domov sem spet srečal svojega mentorja in mu podaril svoje najdbe, saj štirje šparglji pač niso dovolj niti za eno jajce.

Čez par tednov sem šel spet v tisti gozd in takrat sem jih res nabral za eno pošteno porcijo. Soseda čez cesto sem vprašal, kako se jih pripravi, in pokazal mi je, kako je treba upogniti špargelj, da se prelomi. Prelomi se prav tam, kjer se užitni, mehki del šparglja loči od olesenelega. Svojo nabirko sem pokazal še sosedi, ki pa me je pokarala, ker sem s šparglji skupaj iz zemlje povlekel še korenino. S tem uničujem rastlino, tam zdaj ne bo zraslo nič več, me je podučila, in povedala, da je treba špargelj odrezati. Z nožem ali s škarjami, na primer. Postalo me je sram in obljubil sem si, da bom od zdaj naprej strogo sledil njenim navodilom. 

Doma sem si pripravil tisto porcijo špargljev, in sicer z umešanimi jajci. Divji šparglji so zelo delikatna zadeva, pripravijo se tako, da v ponev naliješ malo olivnega olja, počakaš, da se segreje, nato pa jih na zelo nizkem ognju pražiš kakšne tri minute, ne več, da se ne prismodijo. Nato čeznje zliješ umešano jajce in jed je pripravljena. 

Ko sem jih prvič jedel, moje brbončice niso občutile nič posebnega. Prijateljem sem se takrat pridušal, da ne razumem, v čem gurmani vidijo ta draž divjih špargljev. Kljub temu jih nisem prenehal nabirati, in že ob tretji ali četrti porciji špargljev z jajci je njihova grenkoba tudi meni postala zares okusna. Kot kaže, je s šparglji tako kot na primer s pivom: moraš se jih privaditi, in ko se jih privadiš, se začne čudovito popotovanje odkrivanja subtilnosti različnih nians teh grenkih okusov.

Kmalu sem ugotovil, da je le nekaj sto metrov stran od mojega bivališča še precej boljša lokacija za nabiranje špargljev: drevesa so tu redko posejana, kar pomeni, da skoznja pronica mnogo sončne svetlobe, kar šparglji ljubijo. Ko sem jih prvič nabiral tam, sem jih že nabral za tri ali štiri porcije. Potem se je ob vsakem novem obisku te lokacije moja bera povečevala. Prišel je april in izgledalo je, da so šparglji dobesedno ponoreli. Nabral sem jih toliko, da sem jih pričel deliti s sosedi, sicer bi mi zgnili ali uveli. Potem so me podučili, da se jih splača zamrzniti za ozimnico. Poslušal sem ta nasvet in jih, namesto da bi jih včasih že na silo ponujal sosedom, pričel shranjevati v zamrzovalniku.

Takrat sem bil že pravi mojster v iskanju špargljev. Nabiral sem jih vsaka dva ali tri dni. Komaj sem čakal, da bom spet zakorakal v tisti sončni gozdiček blizu mojega domovanja. Vsakič ko sem se z avtomobilom peljal mimo njega, sem vrgel oči na parkirišče ob gozdičku, da bi ugotovil, ali tam nemara ne stoji avtomobil kakšnega drugega nabiralca. Če sem opazil takšen avtomobil, sem postal nejevoljen. 

Točno sem vedel, na katerih mestih v gozdičku je špargljev največ in kje nekoliko manj. Oči sem imel že tako natrenirane, da mi ni bilo več treba iskati šparožja; tenke poganjke sem opazil že na pet ali celo deset metrov. Včasih, še posebno če sem jih nabiral popoldne, se mi je zvečer zgodilo, da sem v postelji zaprl oči in so se mi začele v mislih prikazovati te tanke zelene bilke z nekoliko odebeljeno konico.

Pričel sem si zadajati ambiciozne cilje, koliko jih želim nabrati na enem sprehodu. Cilj sem po navadi dosegel ali celo presegel. Nekega dne proti koncu aprila jih je bilo v gozdičku toliko, da sem vendarle poklical nekega znanca, ki mi je že prej izrazil željo, da bi se tudi on rad naučil nabirati šparglje. Hodil je ob meni, a jih ni opazil veliko, pa čeprav so bili povsod okrog naju. Kazal sem mu jih in domov sva se oba vrnila s polnima vrečkama zelenih poganjkov.

Po tistem dnevu resnične bonanze je količina špargljev počasi začela usihati. Najprej sem bil zaradi tega nekoliko nesrečen, nato pa sem zakon narave sprejel kot dejstvo. Še sem hodil v gozdiček ponje, a ne več tako pogosto, pa še to bolj zaradi sprehoda kot zaradi izpolnjevanja neke nabiralske kvote. Tako ali tako so mi zamrznjeni šparglji zasedali že pol sicer ne preveč prostornega zamrzovalnika nad hladilnikom. Takrat jih tudi nisem več tako pogosto jedel, saj sem se jih, resnici na ljubo, že nekoliko preobjedel. Nabrane poganjke sem pogosto vzel s seboj v Ljubljano in jih tam delil med prijatelje, skupaj z navodilom, kako naj si jih pripravijo.

Nekega dne v začetku junija sem si po napornem delovnem dnevu spet zaželel nabiranja špargljev. Vedel sem, da jih verjetno ne bom več našel veliko, a to, kot rečeno, niti ni bil moj namen. Prispel sem do svoje običajne lokacije in z grozo ugotovil, da so podrast v gozdičku pokosili. Nejeverno sem se sprehodil po pokošenem gozdičku in opazil en sam samcat špargelj, ki se je dvigal v zrak sredi puščobe. Ob pogledu nanj me je stisnilo v trebuhu.

Niti pomislil nisem, da bi mi jo lahko zaposleni v javnem podjetju za urejanje javnih površin lahko tako zagodli. Verjetno so podrast pokosili zaradi preprečevanja požarov. Ali pa zato, da se gozdiček ne bi zarasel. S tem so v bistvu omogočili novo letino špargljev naslednje leto. Kljub temu sem bil žalosten, ker se je sezona nabiranja špargljev zame tako nenadejano in povsem proti moji volji iznenada končala. 

No, ostali so mi še tisti v zamrzovalniku. A nekje proti koncu poletja so tudi ti doživeli klavrn konec. Na obisk so prišli sorodniki in večer pred njihovim odhodom so na moji verandi z mano na vsak način hoteli popiti pivo. Alkohol mi tistega večera ni dišal, zato sem jih prosil, naj mi iz trgovine prinesejo brezalkoholno. Prinesli so mi dve pločevinki, ki pa sta bili topli, zaradi česar sem ju dal v zamrzovalnik. Eno sem po kakšnih dvajsetih minutah vzel iz zamrzovalnika in jo popil. Drugo pa sem pozabil notri. Ko sem se prihodnje jutro zbudil, sem našel vrata zamrzovalnika odprta, notri pa počeno pločevinko in ob njej nekaj razlitega piva. Najprej sem presenečeno motril celotno sceno. Čez nekaj trenutkov se mi je posvetilo, kaj se je zgodilo. Pivo se je ponoči zaradi mraza tako razširilo, da je pločevinka eksplodirala, pritisk pa je odprl vrata zamrzovalnika. Celotna vsebina zamrzovalnika, vključno s šparglji, se je odtajala. Pomislil sem na vse ure, ki sem jih porabil za nabiranje tistih petih ali šestih vrečk še do nedavnega zamrznjenih špargljev, in komaj krotil svoj bes. Preudarjal sem, ali naj iz njih napravim špargljevo juho, da ne bodo šli v nič. Nato sem v nekakšnem afektu jezno pograbil odtajane vrečke in jih zabrisal v smeti.

Naslednje leto, bilo je lani, je bila pozimi in spomladi suša, zato je bila sezona špargljev bistveno slabša. A takrat nisem več čutil nuje, da si z njimi napolnim polovico zamrzovalnika, zato me bistveno manjša količina nabranih špargljev niti ni zares zmotila. Kakšni dve vrečki sem jih sicer uspel zamrzniti, a jih nisem vseh pojedel. Ob začetku letošnje sezone sem, sicer z manjšim občutkom krivde, kakšne pol vrečke špargljev tako vrgel v smeti. 

Za letos kaže, da bo sezona boljša od lanske. Kljub temu jih bom po vsej verjetnosti nabiral le za vikende. Odločil sem se tudi, da jih ne bom več zamrzoval. Če jih bom na sprehodu nabral več kot za par porcij, bom ves presežek dal sosedom. Upam, da jih bodo hoteli vzeti.