Guinness

Sedla je za mizo. Prišla je prva, niti ne prezgodaj, le nekaj minut pred dogovorjeno uro. Oblečena je bila v črno, le nogavice, ki so kukale med robom hlač in usnjem čevlja, so bile električno modre.

Opazovala je ljudi okoli sebe. Nekaj parov, družba glasnih prijateljev. Večina miz je bila polnih, natakarji so se spretno sukali med njimi. Vsake toliko se je ozrla proti vratom, ali je Luka že prišel. Po navadi je bil točen. 

»Hej, Anja, kako si?« Poljub na lica. »Oprosti, gneča na cesti.«

»Valda, ni panike.« Poljub nazaj. »Dobro sem, pa ti?«

»Ah, v redu. Nič posebnega. Dolg dan.«

Sedla sta, ona s hrbtom proti steni, da je imela cel prostor pred sabo, on nasproti. Pogovarjala sta se o preteklih dneh, odkar sta se nazadnje videla. Pregledala sta dolg seznam piv, ki so jih imeli na voljo. Je bila to sploh prava izbira za ta trenutek? Vprašanja ni izrekla. Pristala je na Guinnessu, on pa na nekem belgijskem pivu. Igrala se je s prtičkom pred sabo in se izmikala njegovemu pogledu. Hotela je zamotiti svoje roke, da jih on ne bi mogel prijeti in da si ona ne bi začela trgati obnohtne kožice. Že tako je imela čisto pogrizene nohte. 

***

Natakar je prinesel Guinness. Enega zanjo, enega zanj, za Saro pa jabolčni cider. Ni marala piva. Glasen pub sredi Dublina jih je popolnoma prevzel. Niso se mogli nagledati, kako kičasto je bil našarjen, kako polne so bile vse stene, in vendar je to, v kombinaciji z irsko glasbo, ki jo je igral neki lokalen bend, ter dublinskim naglasom, ki je bobnel z vseh koncev, ustvarjalo nenavadno domač občutek. 

»Noro, kakšen vajb!« se je Sara zadrla čez mizo. Luka je objemala okrog pasu. Ko je govorila samo njemu, ju Anja ni slišala. Preglasno je bilo, vendar ji je bilo všeč, zgubila se je v zvoku in prostoru in samo opazovala okolico. Srebala je peno s piva, zdelo se ji je, da ima v Dublinu drugačen okus kot doma. Za sosednjo mizo je sedela skupina Dublinčanov, poznali so se z natakarjem, ki jim je stalno nosil nove runde pijače, oni pa so se krohotali ter peli skupaj z bendom. Anjo je zamikalo, da bi se jim pridružila, s Saro in Lukom ji je bilo na trenutke že rahlo neprijetno. 

Pred tremi dnevi, ko so se v Galwayu napili, sta v nekem trenutku izginila. Po vsaj petnajstih neodgovorjenih klicih in brezglavem letanju po pubu se je sprijaznila, da ju ta večer verjetno ne bo več videla, in se pridružila skupini Nemcev na pub crawlu. Zabavala se je bolj kot cel teden, odkar je bila z njima na dopustu. Ko se je vrnila v hostel, je videla, da sta oba v Lukovi postelji. Saj je vedela, da se nekaj plete med njima.

»Ej, Anja, a si še z nami?« se ji je Luka zadrl na uho. Stresla je z glavo, da se je spravila k sebi. Sploh ni opazila, da je z mislimi popolnoma drugje.

»Ja, ja, itak. Kje je Sara?«

»Na stranišče je morala, že tri ciderje je spila, saj veš,« se je pokroviteljsko nasmehnil. »Kaj pa ti, bi še enega?«

»Ajde, če smo že v Dublinu.« 

Skupaj sta šla proti šanku, objel jo je okrog pasu in roke ni odmaknil, niti ko sta že naročila. Kaj se dogaja? Pogledala ga je, on se je le nasmihal in gledal v drugo smer. Umaknila se je stran. Nič ni rekel. Vzela sta vsak svoj guinness in šla nazaj k mizi. Sara je že prišla nazaj, Luka se je usedel k njej in jo stisnil. Pijano ga je pogledala in rekla Anji:

»Joj, Anja, meni je ta Luka res carski. A ni, no? Samo poglej ga, kako se mi smeje.«

Anja se je nasmehnila in naredila požirek piva. 

»Kaj, Anja, a tebi se ne zdim carski?« se je spet režal Luka.

»Valda, Luka. Najbolj carski tip na celem svetu si, vsi to vemo.« Sarkastično se je nasmehnila in mu pomežiknila. Samo zasmejal se je, Sara pa ga je še bolj objela. Anja je zavila z očmi. »Na stranišče grem.«

Glavo je imela na sto koncih. Kaj je bilo to z Lukom? 

***

Ko se je vrnila s stranišča, je Luka že spil svoje pivo. Anjin guinness je bil še napol poln, ampak ji ni več dišal. Čas je že bil, da se odpravita. Želela je priti tja, še preden se stemni.

»Tudi danes imaš modre nogavice?« jo je vprašal. Pozoren je bil na vsako malenkost.

»Saj veš, da črnih sploh nimam.«

***

Sedela je na robu postelje in si oblačila majico. Lica je imela še vedno zardela, toplo ji je bilo. Soba je imela vonj po znoju. Luka je ležal na boku. Čutila je njegov pogled na sebi, kako opazuje njene skuštrane lase in lok gole hrbtenice. 

»Mi vržeš nogavice? Za tabo so,« ga je prosila.

»Kaj, če še malo ostaneš? Saj se ti nikamor ne mudi.«

Hotela je, ampak je vedela, da bi se s tem situacija samo še bolj zapletla. Luka ji je bil všeč, to si je priznala, kljub temu pa je imela po vsakem poljubu grenak priokus.

»Daj no, Luka. Saj veš, da ni dobro, da ostanem.«

»Ja, no … na, tu imaš svoje rdeče nogavice.« Eno je ujela, druga je pristala na tleh poleg čevljev, blatnih od sprehajanja po polju prejšnjega večera. Tam sta se srečala z Lukom, vedela sta, da tja zahajajo le upokojeni pari in obsedenci s športom. Sare tam zagotovo ne bo. 

»Zakaj imaš vedno barvne? A ni bolj praktično imet vse črne?« ga je zanimalo.

To se je tudi sama spraševala. Črnih si nikoli ni kupila, čeprav je bila po navadi vedno oblečena v črno. Ni vedela, zakaj. Nogavice so bile edina stvar, ki je vsaj malo popestrila njeno barvno paleto.

»Ja, verjetno. Ne vem, nimam jih. Niti enega para.«

Pobrala je svoje stvari in šla proti vratom.

»Kdaj se naslednjič vidiš s Saro?« ga je vprašala.

»Ne vem. Mogoče jutri. Ampak ne skrbi, ničesar ji ne bom povedal.«

Ni vedela, ali je to dobro ali slabo. Ni vedela, kako se počuti glede vsega skupaj, in že tako je bila zmedena glede svojih čustev do Luka. Bi morala Sari sama povedati, kaj se dogaja? Naj prepriča Luka, da ji on pove? Naj na vse skupaj samo pozabi in upa, da bo šlo mimo? 

Zaprla je vrata za sabo in odšla.

***

Nista bila daleč, zato sta šla peš. Roke je imela zakopane globoko v žepih, Luka prav tako. Objemala ju je gosta megla. Nista več govorila. Vsake toliko se je ozrl proti njej, kot bi želel nekaj reči. Ni mu vrnila pogleda, zato je še naprej molčal. 

Vedela je, kam morata. Že včeraj je bila tu, ampak se ni mogla pripraviti do tega, da bi stopila na pokopališče. Misli so ji nenadzorovano bežale. Izdajalka, lažnivka, prasica, samo pozornost hočeš, kurba … Glasno so donele po njenem telesu, nikomur ni mogla povedati, kako se počuti. Zdaj pa sploh ne. 

Prišla sta do sveže zakopanega groba. Kamen še ni bil položen, le križ z imenom je bil zabit v zemljo. Stala sta tam, nista se dotikala. Luka je iz žepa vzel drobno svečko ter vžigalnik in ju dal Anji. Počepnila je, prižgala svečko in jo položila na zemljo. 

»Oprosti, Sara.«