To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito.

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

Prvi jasen občutek o tvoji prisotnosti in za to, kar je bilo od nekdaj globoko najino, skupno, me je spreletel nekega dne, ko sem, zatopljena v pisanje, nenadoma zaslišala zvonec, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz sosedove hiše. Pomislila sem, da nekdo zvoni pri nas, čeprav to seveda ni bilo res, saj je bila naša hiša že dolgo let brez delujočega zvonca.

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.

Sanjala sem, da sem se zaljubila v Rozamundo, a ne v turjaško, ampak … tisto, ki je igrala v nekaj filmih in nanizankah. Ker imam spletno stran, kjer delam intervjuje s takšnimi, kot je ona, sem jo prosila za intervju, pa je rekla, da je slavna, iz Londona, in njen film ravno v postprodukciji, jaz pa sem zgolj neka neznana lezbijka s spletno stranjo.

Ko je vihravo vstopil v delavnico, sta stražarja sedela na klopi in kadila, Ostojin pa je stal, s tilnikom in hrbtom naslonjen na steno, zaprtih oči in ves moker po vratu in prsih. Ko so vrata zaškripala, je z nekaj zamika stresel z glavo in odprl oko, stražarja pa sta, prav tako z zamikom, osuplo dvignila zadnjici s svojih sedežev.

»Mi boš malo sedela?« reče pričakujoče. Visoko poletje je, jutro, ne zelo zgodnje, a vendar še ni sredi dopoldneva. Mala podstrešna soba diha z odprtimi okni, ogretim lesom in belim ometom. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij.

Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.