Šola brezboštva (odlomek)

Aleksandar Tišma: Šola brezboštva. LUD Literatura. Stopinje, 2021. Prevod: Varja Balžalorsky Antić

Aleksandar Tišma

Ko je vihravo vstopil v delavnico, sta stražarja sedela na klopi in kadila, Ostojin pa je stal, s tilnikom in hrbtom naslonjen na steno, zaprtih oči in ves moker po vratu in prsih. Ko so vrata zaškripala, je z nekaj zamika stresel z glavo in odprl oko, stražarja pa sta, prav tako z zamikom, osuplo dvignila zadnjici s svojih sedežev. »Vstanita,« jima je rekel Dulič, »in pripravita vrvi, privezala ga bosta.« Ostojinu pa je ukazal: »Sezuj čevlje!« Ta ga je razumel, oko mu je zatrepetalo, toda sklonil se je zelo počasi, z očitnim naporom, ko pa je zgrabil čevelj brez vezalk in ga skušal sezuti, ga je zaneslo in je skoraj padel. Dulič je sicer vsako podobno priložnost izkoristil in ga kaznoval z udarcem, da bi ga prestrašil, zdaj pa se je zadržal, odločen, da se ne bo prepustil čustvom. Potrpežljivo je počakal, da jetnik odvrže čevlje, in mu pomignil, naj sede na klop. »Tjale.« Ostojin je stopil h klopi, stražarja pa sta ga iz navade grobo zgrabila za roke in ga po nepotrebnem začela vleči navzdol. »Na hrbet ali na trebuh?« se je vseeno spomnil vprašati neznani stražar, ko je obstal in priliznjeno pogledal Duliča. »Kar na trebuh, kar na trebuh,« je naglo odvrnil Dulič, saj je že prej namenil nekaj trenutkov razmisleku o tem, v kakšen položaj bi ga postavili. Zdaj sta fanta v hipu prevalila na klop, ki se je skoraj prevrnila, zaradi česar ga je Nađ-Karolj kaznoval z udarcem v hrbet, neznani stražar mu je noge privezal na sedalo, nato pa še obe stegnjeni roki za noge klopi. Dulič se mu je približal in s kazalcem povlekel vse tri vozle, in ker eden ni bil dovolj trden, je brez besed pomignil Nađ-Karolju, naj se skloni in ga popravi. Potem je odšel na drugi konec delavnice, kjer je stala visoka ozka pletena košara za perilo, polna palic. Izbral je eno, jo izvlekel iz košare in zamahnil z njo, da je zažvižgalo. Zdela se mu je gibkejša in ostrejša, zato jo je obdržal in se vrnil h klopi. Ostojin je ležal na trebuhu, upognjenih kolen, roke so bile togo spuščene na betonska tla, glava je visela čez rob klopi kot pred skokom v vodo. »Kaj pa nogavice?« Nađ-Karolj in neznani stražar sta se istočasno pognala vsak s svoje strani sezut po eno nogavico z jetnikovih nog; ker sta hitela, sta jih vlekla, skorajda trgala, in prav zato je bilo blago, mokro in zmečkano, še težje odlepiti od kože.

Pokazale so se bele, na stopalih rožnate noge; Dulič se jim je približal in ovohal zrak, vnaprej skremžen od gnusa: »Nič,« je sklenil, »gosposki vonj, se mi je kar zdelo.«

Z užitkom je dvignil palico in z vso močjo udaril po Ostojinovih stikajočih se stopalih. Zaslišala sta se švis in pridušen krik in videl je, kako sta se obe stopali obarvali z rdečo črto. Znova je mahnil, pa spet in spet, štel udarce do pet. Tedaj je stopil vzdolž klopi in se postavil pred Ostojinovo glavo. »Zdaj pa govori, kajti to je samo začetek. Me slišiš? Povej, kdo ti je ukazal pisati po zidovih tista sranja in kdo ti je pomagal.« Nič. »Odpri gobec in povej, kdo, sicer te bom ubil.« »Nihče.« Tokrat ga upiranje ni razočaralo, pričakoval ga je, si ga celo na tihem želel. »Torej nadaljujemo,« je rekel in se vrnil k Ostojinovim nogam. Črte so, to je videl, ko se je sklonil, vmes postale škrlatno rdeče in so debelo izstopile. Dvignil je palico in udaril, spet petkrat. »Kdo, povej!« Ko se je nagnil, da bi slišal, je zaznal le hropenje. »Hočem imena, si me razumel? Kdo?« »Nihče,« mu je izmaličeno prišlo do ušes, kot bi bil vmes mavčni čep. »Nič nimam proti,« je sprejel in udrihal naprej. Pet udarcev, pa spet pet in tako naprej. Stopala so bila zdaj le še ena sama krvava izboklina. »Odvežita ga.«

Obrnil se je in jo odmahal do sredine delavnice, odvrgel je palico. Medtem ko je opazoval, kako stražarja snemata vrvi z Ostojinovih zapestij in nog in ga postavljata pokonci, si je prižgal cigareto. Ko je približal šibico, so mu prsti drhteli, ko pa jih je skušal umiriti, mu je zadrgetalo vse telo od nog do glave, kot pri mrzlici. Za hip je pomislil, da je bolan: da so se naposled tudi pri njem pokazali znaki bolezni, ki jo je prenesel Ježanu, če se je to res zgodilo. Toda misel je brž opustil, bila je le bežanje pred še bolj neprijetno resnico, ki ga ni bilo vredno. Stvar je bila preprosto v tem, da si je zdajle dal preveč opravka z naklepanjem, ni bil v oblasti besa kakor po navadi, in to je bilo laže, zato so se živci preveč naprezali; vendar to ne bo vplivalo na tisto, kar si je vtepel v glavo in kar bo tudi izpeljal. »Hitreje!« je opomnil stražarja, ki sta se prerivala okrog Ostojina in drug drugega motila pri nesmiselnih poskusih, da bi ga obdržala na oteklih stopalih. »Pustita ga, da se usede. Kar naj se usede, prav to tudi hočem. Španski škorenj!«

Nađ-Karolj je neznanemu stražarju pustil, da Ostojina posadi na klop, sam pa je skoraj stekel h košari in iz nje izvlekel kup palic. Vrnil se je in jih položil poleg Ostojinovih stegen ter tovarišu zavpil: »Zaveži!« Ker ta ni razumel, kaj točno hočejo od njega, se je, držeč Ostojina, da se ta ne bi zvrnil s klopi, ozrl k Duliču. »Jaz ga bom,« je odločil Dulič, odvrgel ogorek, stopil h klopi, pokleknil, ne meneč se za to, da si je zmočil kolena v luži krvi, s tal pobral vrv in jo s še vedno tresočimi prsti večkrat obvil in zavezal okrog palic, ki jih je Nađ-Karolj držal na jetnikovih nogah. »Zdaj pa zabijta,« je ukazal in vstal.

Nađ-Karolj je vzel eno od koničastih letev, ki so ležale na tleh, njen vrh zaril med stikajoče se palice na Ostojinovih nogah in se ozrl. »Prinesi kladivo z mize.« Drugi stražar, ki očitno še vedno ni razumel, kaj se pripravlja, se je obotavljaje se odpravil k mizi, od tam vprašujoče vzdignil široko, na obeh koncih sploščeno kladivo in ga, ker mu je Nađ-Karolj prikimal, neodločno prinesel. Nađ-Karolj je prijel kladivo in začel brez prestanka s ponavljajočim gibom zabijati letev. Med ostale se je zarila zlahka, saj palice okrog Ostojinovih nog niso bile trdno zvezane. Toda Duliču zdaj to ni bilo mar: vedel je, da bo že naslednja naletela na odpor. In res, ko je začel Nađ-Karolj zabijati drugo letev, je ta komaj, počasi, centimeter za centimetrom, prodrla med povezane palice, Ostojinov obraz pa se skrivenčil in oblil ga je znoj. Dulič, ki ga je pozorno opazoval, si je oddahnil. »Kaj pa je? Že boli?« ga je vprašal z narejeno zaskrbljenostjo, medtem ko si je znova prižgal cigareto. »Saj to je šele druga letev, sinko. Ta se ti je zarila samo v meso. Meso pa je mehko, nič v primerjavi s kostmi. Šele ko ti bodo začele pokati kosti, boš spoznal, kaj je španski škorenj.« Počakal je, da bi videl, ali mu bo Ostojin odgovoril, ker pa je ta s sklonjeno glavo in molče prestajal bolečino, je dal Nađ-Karolju znak, naj nadaljuje. Nađ-Karolj se je lotil zabijanja tretje letve in Ostojin je ob tem, kot bi pritisnil na gumb, zatulil. Sploh ni nehal tuliti, vrgel je glavo vznak, široko odprl usta in tuljenje se je razlivalo kot en sam tok, ena sama reka, reka obupa, saj, to je Dulič vedel, bolečina ni niti za hip popustila, kakor se sicer zgodi pri pretepanju, pač pa se je kar zasidrala, obenem pa je ob vsakem udarcu kladiva le še narasla. Zdaj so mu noge poskakovale pri vsakem udarcu, Nađ-Karolj je zamahoval močneje in močneje, in ker je bil odpor letev in vrvi vse bolj trdovraten, je glavo sklanjal k prsim in mahal, kot bi zabijal gromozanski žebelj v kameno klado. Ostojin je tulil, njegov glas je napolnil vso delavnico in se odbijal od zidov in stropa, paral ušesa, njegovo telo pa je trzalo, kot bi ga stresala elektrika na vse strani hkrati, tako da ga je drugi stražar, ki je dotlej malone dremal nad njim, zdaj le stežka obdržal na klopi s pritiskom vse svoje teže. Nađ-Karolj je odmeril še en krepak udarec, tretja letev je bila zabita v isti ravnini kot ostale, stiskala je Ostojinova stegna. Odložil je kladivo.

»Kaj pa je?« je zavpil Dulič na ves glas, ker je moral preglasiti Ostojinovo tuljenje, to pa mu vendarle ni uspelo, še sam ni slišal svojega glasu, potonil je v tisto enakomerno razvlečeno dretje, kot bi bil le šepet. Nagnil se je in Nađ-Karolja povlekel za rokav, in ko je ta skoraj prestrašeno dvignil glavo, ga je vprašujoče pogledal. Nađ-Karolj je s topim izrazom v izbuljenih očeh skomignil z rameni. »Zabij še eno,« je Dulič udaril s pestjo v odprto dlan, ker se njegov glas, čeprav je tudi zdaj zakričal, ni slišal. Nađ-Karolj je stresel z glavo in pomignil proti Ostojinu, ki se je onemogel zrušil na drugega stražarja in rjovel. Dulič pa je spet udaril s pestjo v dlan in Nađ-Karolj se je brez nasprotovanja sklonil. S tal je pobral eno od dveh preostalih letev in dolgo tipal, da bi med Ostojinovimi koleni našel prostor zanjo, nazadnje je le vrinil njen vrh v ozko režo, dvignil kladivo in še naprej zamahoval z njim. Zamahnil je dvakrat, trikrat, nenadoma je nastala tišina, četrti udarec se je vanjo vrinil kot puškin strel, ko pa je izzvenel, se je zaslišalo, kot mišje glodanje drobceno in pridušeno, lahno pokljanje. Nađ-Karolj je spustil kladivo na koleno in se ozrl k Duliču, Dulič se je sklonil nad Ostojina. Jetnikova brada je visela, usta so bila odprta, jezik je mlahavo molel ven iz kotička ranjenih ust, obe očesi sta bili zaprti. Toda tisto pokljanje je bilo še naprej slišati, rinilo je v sluh. Dulič se je oziral naokrog, da bi videl, od kod prihaja, in nenadoma ugotovil, da se prav zares – čeprav se je to zdelo neverjetno, kot je pri grožnji že omenil – v Ostojinovih nogah lomijo kosti. Krvoses pa spet ni nič več čutil – spet se mu je izmaknil. 

Drhtel je kot šiba na vodi, v ustih in pod jezikom je bilo vse suho in hrapavo. Komaj je izdavil: »Odveži ga!« In drugemu stražarju: »Kje je voda? Prinesi vode. Spraviti ga moramo k zavesti.«

Stražar je spustil Ostojinovo telo in šel ven, Dulič pa mu je samodejno, gnan od nuje, da bi se odmaknil, sledil in se pri tem skorajda majal na nogah. Ustavil se je pred vrati na hodniku, toda okrog sebe ni nič videl, nič slišal, le drgetal je, zdaj močneje, zdaj spet manj, prepuščen temu nezavednemu cukanju kot igračka v rokah neznane sile. Nato je njegov sluh začel spet zaznavati dražljaje, neki tresk in top udarec, potem se mu je tudi v vid vrinila gneča na koncu hodnika. Izstopali so iz delavnic in vstopali vanje, nekoga so vlekli kot poskakujočo klado k stopnicam in nato navzgor. Iz tega nerazumljivega direndaja je naenkrat izplaval in pred njim rastel Reves, njegov široki trup, stisnjen v srajco, njegove krive noge v valjanju, s katerim se mu je bližal, njegov težki okrogli obraz z ogorkom, zalepljenim na ustnico, in izmuzljivimi, z vekami priprtimi očmi, na katere je padal pramen las. Obstal je, še ganil se ni, kot bi ga Dulič poklical in zdaj čaka, kaj bo slišal. Dulič, še vedno raztresen, se je z naporom nasmehnil. »Nisi noter?« ga je na videz lahkotno vprašal šef, toda vsako besedo je spremljal sopih. »Pravkar sem šel ven,« je pojasnil in stiskal pete skupaj, nato pa je ugotovil in ob tem občutil zadrego, da se za Revesom skriva še Domokoš in napenja šilasto uho. »Pravkar sem šel ven,« je ponovil z manj opravičevanja v tonu. »Čakam na vodo, da ga polijemo.« Šef je povlekel dim, našobil ustnice, Domokošev obraz za njegovim pa je na lepem postal vidno bolj sproščen. »Torej ti je padel skupaj?« je vprašal šef, spet brezbrižno, ne da bi razkril, ali to odobrava. »Ja,« je priznal Dulič in pojasnil: »Pri tem tukaj se to zgodi zelo hitro. Šibak je. Toda tokrat,« se je odkašljal in utrdil glas, »tokrat bo zinil.« Šef je nekaj trenutkov molčal, nato se je obrnil k Domokošu in se, kar pri njem sploh ni bilo v navadi, zasmejal. »No, povej mu, Šimi.« Domokoš se je nagnil naprej in čisto potihoma, skoraj šepetaje povedal: »Šef je pritisnil na tistega Radojčića in fant je vse izblebetal. Tudi o pisanju parol. Tudi o Ostojinu. Vse, razumeš,« je razvlekel svoja suha usta in se s sijočimi očmi zastrmel v Duliča. »Vsa imena. Vse naslove. Vse.« Nato pa se je enako hitro spet potegnil nazaj v svoj navadni sproščeni sivi izraz. »Ja,« je še Reves dodal svoje in z enim dahom kot naboj pljunil ogorek na tla. »Tako je. Vse. In glede na to,« je zdaj pogledal naravnost v Duliča, »sploh ni več tako pomembno, veš, če tvoj fant ne spregovori, če sploh ne spregovori.« Iz hlačnega žepa je povlekel novo cigareto, ne da bi vzel ven škatlico, in si jo postavil na spodnjo ustnico. »Zdaj se z njim lahko samo še zabavaš, veš.« Z drugo roko je potegnil ven vžigalnik in ga približal cigareti, spojil ustnici in povlekel dim. »In dobro se zabavaj, he, saj tega Ostojina ne potrebujemo več. Jasno?« Ko je Dulič dahnil: »Jasno,« se je počasi obrnil na petah in krilil z dolgimi rokami, da je suhljati Domokoš povsem izginil za njim. Odpravil se je s težkim, okornim korakom, dvojica se je oddaljevala po hodniku, Reves se je majal, Domokoš pa je poskakoval zdaj pred njim, zdaj za njim, kot da mu hkrati seka pot in ga pušča prvega naprej.

Dulič je ostal in moral prenašati sramoto svojega neuspeha. Najraje bi se zatekel v prvo prazno sobo, v samoto, da se odpočije, zbere. Ampak takega prostora niso imeli, ne tukaj, v tej hiši besa, kjer so prav v vseh kotičkih udarjali in vpili. In zdaj je nekdo pritekel po hodniku, bil je drugi stražar, v rokah se mu je gugalo vedro vode, voda se je zlivala ven. »Ne polivaj, bedak!« je Dulič stresel svoj bes nadenj. »Potem te bom moral spet poslati.« In spustil ga je mimo. 

Brž nato je sprevidel, kako neumno je, da ga Ostojinova nezavest še naprej skrbi, saj je zdaj postal nepotreben, truplo. Ja, truplo, kajti kakor mu je dal Reves dobro vedeti, ga v preiskavi niso več potrebovali. Torej mu bo prihranjeno, rešen bo vseh muk, samo zaradi vztrajnosti? Toda to ne bi bila kazen, pač pa nagrada, ki mu je Dulič pač ne more privoščiti.

Obrnil se je in z novo odločnostjo, s hladnim besom, ki ga je slednjič poživljajoče pregnetel, stopil v delavnico. Tam je na betonskih tleh ležal Ostojin, brez vrvi in desk na nogah, ves premočen, z lužo vode pod sabo, stražarja pa sta čepela in gledala vanj. Dulič je odrinil Nađ-Karolja in se še sam sklonil, jetnikova usta so se krčila in hlastala za zrakom, tisto edino oko pa je bilo spet napol vidno. »Rekel sem ti, da pojdi spet po vodo,« je rekel drugemu stražarju. »Dve vedri prinesi, slišiš?« Nađ-Karolju pa: »Dvigni ga in ga spet priveži na klop, ampak tokrat na hrbet in celega, da se ne bo mogel niti ganiti.« Nađ-Karolj se je sklonil in prijel Ostojina pod pazduho, ga povlekel navzgor, ampak mu ga ni uspelo postaviti pokonci. »Čakaj,« je rekel Dulič, stopil k mladeniču in ga prijel pod koleni. Ostojin je zaječal od bolečin, zadrgetal in se izmaknil, toda Dulič je namenoma še bolj stisnil svoj del tovora, tam, kjer je vedel, da boli, naj kar boli, in ga skupaj z Nađ-Karoljem vzdignil in vrgel na klop. Pri priči je vznejevoljen stopil stran. Bil je moker, na rokavu pa mu je ostalo tudi nekaj sluzastih krvavih prog. »Fuj!« je zabentil in s pomočjo dveh prstov vsake roke previdno slekel plašč in ga spustil na stol zraven mize. Iz žepa je vzel cigarete in vžigalice, si prižgal. Opazil je, da se mu roke ne tresejo več. Ko se je obrnil, je Nađ-Karolj ravno končal privezovanje Ostojina na klop in se zadihan vzravnal. »Najdi lij in pisker,« mu je ukazal. Ker pa je v istem trenutku vstopil tudi drugi stražar z vedrom vode v vsaki roki, mu je pomignil z glavo proti klopi. »Tamle ju spusti.« Stopil je k Ostojinu in s prsti preverjal trdnost vrvi, najprej na nogah, nato okrog trupa, roke so bile stegnjene tesno obenj. Tedaj se je odločil: »Oba ven!«

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Potovanje

    Mateja Polona Wallas

    Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod.

  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

  • Postoj, trenutek

    Maja Drolec

    Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

Izdelava: Pika vejica