»Boš kmalu?« je vprašal Aleš. Vid mu ni odgovoril, buljil je v urejevalnik videoposnetkov, za katerim je čepel že ves dan. »Kdaj, misliš, da nam bodo končno menjali klimo? Nemogoče je tu …« mu je odgovoril z zamudo. Aleš se je nagnil k njegovemu ekranu, da bi videl, kako napreduje, in samo skomignil z rameni, čeprav ga Vid ob tem ni mogel videti, bilo je skoraj nekako samoumevno.Preberi

Zagledal sem jo že od daleč, ko je bila še čisto na drugi strani ulice. Nosila je živo rdečo obleko in bila je edina, ki je hodila po sončni strani. Ob tej uri poleti nihče ne hodi po soncu. Razen turistov, ampak turisti ne zahajajo v to zakotno ulico oziroma zahajajo vanjo zelo redko; le kadar se izgubijo in potem z narobe obrnjenim zemljevidom ali pametnim telefonom v rokah zmedeno pogledujejo po umazanih pročeljih hiš.Preberi

»Čao lutka, lutkica, ej, maco, ksksks!« zaslišim izza hrbta. Na kolesu pridivja za mano in užaljeno trešči v teglc z mačehami, kot da sem se dolžna javiti na njene sike. »Ej, miš, naslikala sem ti nekaj lepega,« zagruli. Da vidim čudo preveliko, pomislim in odcapljam za njo nekaj ulic stran, v atelje. Vozi hitro in nič ne kaže, da bo razjahala, jaz pa tudi ne nameravam pospeševati. Prestopim njeno razklumpano kolo ob pragu razvaline starega vrtca in vstopim med vonje barvil. Tukaj sta se dajali dolPreberi

Na nedeljsko jutro sta oba sedela na terasi. Ona z laptopom za mizico, kot vedno, pred njo skodelica že hladne kave. On na starem ležalniku, podloženem z blazino, s časopisom, razgrnjenim v naročju, in pločevinko piva ob nogi ležalnika. Vedno močnejše sonce mu je nadležno sijalo v oči, kar ga je pričenjalo motiti. Časopis si je pred obrazom razgrnil tako, da je ta prestregel sončni žarek, usmerjen točno na njegovo glavo, a je bila nova pozicija precej nepraktična za branje.Preberi

»Daj na glas, ta mi je všeč! Ah, že konec, so spet poročila, ti res nikoli ne nehajo. Koga pa to zanima.« Mož posluša in jo že vajeno ignorira. Odkar je brez službe, je mnogo bolj zamišljen, s pogledom bega v prazno, a tudi bolj informiran, to je treba priznati. Cestne zapore in drugo radijsko dogajanje je postalo njegov mali imaginarni svet, kamor zbeži pred obilico prostega časa in vse bolj tudi pred njo. No,Preberi

»… in poroča, da je prišlo do nove tragedije. Na razburkanem morju se je prevrnila ladja z begunci. Utonilo je sedemsto ljudi.«

– Fak, pa kaj jim je treba sem rinit, pizda?!

– Mali, pazi, kako govoriš!

– OK. Zakaj prihajajo sem? Saj tudi tukaj ni nobenega dela. Ti si brez službe, mat je brez službe, že tri dni žulimo tole župo. Ti si že čisto potopljen v ta TV, samo še sediš na kavču in gledaš …Preberi

Vzelo mu je sapo, ko je slišal sam sebe. Besede so mu padle iz ust na tista razdrapana makadamska tla in se mu odbile naravnost v obraz, kot bi sam sebe na gobec.

Najbrž so bili krivi ves tisti hrup in živžav in vse tiste utripajoče lučke. Najprej mu je bilo všeč, spomnilo ga je na otroštvo. Gost vonj po sladkorni peni in pokovki, pa avtomobilčki, spodaj obdani z gumo, pa utica s staro ciganko, kiPreberi

Prislonil je trobento ob ustnice. Črnuh. Problematičen in zmuzljiv, kot kača sredi tropskega pragozda. Poln zajedalcev, največji zajedalec on sam. Pritikline. Kako drugače uhajati skozi ta ustnik, ki pušča kovinski priokus globoko v duši, kako drugače izvleči ton, ki je mehak in opojen, ki komaj čaka, da odlebdi pod strop in zapoje. Vse to se lahko zgodi v klubu, kjer kvartet pošteno švica, da bi se zlil v harmonijo enega samega telesa. Nič ni podarjeno,Preberi

Lokal je poln, zato prisedeva k znancu, velikemu tipu težke kategorije v kotu. Zraven njega zapeljivo sedi kratkolasa lepotica v visokih petah, v črnem usnjenem miniču in močno namazana. Nočni mejkap, pomislim.

Majhna luknja v Šiški. Beznica z okusom, bi se reklo. Pravzaprav je samo v velikosti beznice in ima veliko preveč stila, da bi šlo zares za beznico. Ampak sama imam rada majhne temačne luknje, po katerih se počasi vije cigaretni dim, kot davno pozabljeniPreberi

Dadou je bila lepa ženska. V svoje goste črne lase si je redno vtirala olje arganovega drevesa, obraz pa umivala z vodo, v kateri je vsaj dve uri pustila namakati rožne cvetove. Vsakič, ko se je zasmejala, je pokazala bele in ravne zobe, ki so se svetlikali pod ostrim ouagadougoujškim soncem. Pri desetih letih so jo starši poslali v šolo, znala je tekoče francosko, skorajda brez naglasa, spretna je bila pri šivanju. Nobenega razloga niPreberi