Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod.

Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

Zgodnje poletno jutro. Sonce s svojimi toplimi žarki oblizuje še speče vasice  hrvaškega Zagorja. Potujemo na sončni Pag, kjer nas čaka prijetna vasica Šimuni in družina Fabijanić. Tako se pišejo vsi domačini v vasi, in vedno smo lepo sprejeti, že dvajset let.

So mi rekli, kako sem lahko vrsto let dopustila, da je Rozamunda počela, kar je želela? Ali se nikoli nisem vprašala, ali je seksala še s kom drugim, ko še nisva bili povsem skupaj in dokler ni postala moja edina? 

To si nekoč rekel, da bi mi polaskal, kot rečejo zaljubljenci v filmih. Vendar sem že takrat vedela, da se motiš. Vsakdo je nekomu podoben in vsakomur je podoben kdo drug. Pravijo celo, da ima vsakdo na svetu vsaj enega dvojnika, in jaz zagotovo vem, da jih imam: srečala sem namreč tri. 

Hodim v hlačah, ki so bile oprane. Hodim zato, ker rad hodim. In tudi zato, ker imam predrto gumo na kolesu. Hodim, ker imam čas nekam priti peš. Hodim s spuščenimi rokami ob telesu, kot da ves čas po pločniku sejem žito.

Odgovorim, da Rozamunda ni fantazma, ampak muza in da sva se spoznali na snemanju kratkega, a sladkega lezbičnega ljubezenskega filma po mojem scenariju »Four Season Gifts«. Pravzaprav sem Rozamundo k igranju glavne vloge povabila jaz. Na moje začudenje in veliko veselje je vlogo sprejela. 

Prvi jasen občutek o tvoji prisotnosti in za to, kar je bilo od nekdaj globoko najino, skupno, me je spreletel nekega dne, ko sem, zatopljena v pisanje, nenadoma zaslišala zvonec, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz sosedove hiše. Pomislila sem, da nekdo zvoni pri nas, čeprav to seveda ni bilo res, saj je bila naša hiša že dolgo let brez delujočega zvonca.

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Počasi je pronicalo vate, kot v kraško jamo, kapljalo je v tvoje roke, se zasidralo v tvoje rastoče kosti, vsak ne iz otroštva, zmerljivke iz ust tistega, ki si ga imel najraje, skrito neutolažljivo hlipanje, potlačena solza, enkrat je privrelo v tvoje žile, v tvoje bicepse, se preselilo v končiče tvojih živcev, se zgostilo v tvojih utripajočih venah, deroča reka zavrnitev punc, ki si jih niti ogovoriti nisi upal, iz vseh priložnosti, ki jih nisi zmogel zgrabiti, jezen sam nase, kako si beden.