LUD Literatura

Težke odločitve v času korone

Anže Voh Boštic

Pa od kdaj imava midva toliko denarja?

Dragi!

Dragi!

Kaj je?

Dragi!

Kaj je?

Pa a lahko prosim prideš že sem iz tistega svojega brloga?

Kaj je?

Od kdaj imava midva toliko denarja?

Kako to misliš?

Malo gledam spet najine račune … Poglej.

Od kdaj pa ti gledaš najine račune?

Že vse od poroke, dragi.

Res?

Res.

No, saj za to te pa imam.

Bi bil rad danes spet na kavču?

A je treba že takoj s težkimi topovi?

Cmok

Poglej. V zadnjega pol leta sva prišparala vsaj pet tisoč. Od kod ves ta denar?

Pa še več ga bova imela.

Prosim?

Dobri bonusi bodo letos.

A res? Še več kot lani?

Ja. Prodajamo kot nori.

Kako to?

Jah, vsi so doma. Pa so pričeli kuhati. Palični mešalniki, multipraktiki, vage, tisti termometri za merjenje temperature vode, ti so zdaj sploh moderni … Pa kavni aparati, zdaj ko je vse zaprto … Za trakom ne morejo tako hitro sestavljati, kot mi prodajamo.

Poslušaj, a pa si videl, da je Jože tudi pub zaprl?

Ja a ni zaprt že od začetka?

Mislim, zaprl zaprl.

Kako pa veš, da ne čaka, da bo spet odprl?

Ja težko je spet odpreti brez šanka, miz in stolov, a ne, dragi?

Kaj, a jih ni več notri?

Ne. 

Kako naj jaz to vem?

Ja pa bi pogledal noter, tako kot sem jaz.

Zakaj bi šnofiril? 

Saj jaz tudi ne bi, če ne bi šla gledat tistega ogromnega plakata, ki ga ima na oknih. Vabilo na proteste. Pa ti ljudje nas hočejo vse pobiti.

Morda pa mu ga je tja nalimal kdo drug?

Ja a nimaš Jožeta na Facebooku? Ne veš, kakšne tam objavlja? Virus je židovska zarota, pa to? Lepo te prosim. Pa zdaj si me čisto znerviral. 

Cmok

Ampak škoda, da je zaprl. Zaprl zaprl. Me zanima, kaj bo zdaj.

Ma, taki ljudje se itak vedno znajdejo. Saj vidiš, kako so sebični.

Vidim, draga.

Nehaj me že zezati. V glavnem, zdaj ugotavljam, od kod ves ta denar.

Hm. Jaz delam od doma. Prišparam pri bencinu. Dvesto, tristo evrov na mesec sigurno. Ne zapravljam za malice v gostilni. Še dvesto evrov. Ti imaš obravnave zdaj tudi vse online. Greš samo na policijo, včasih. Koliko si rekla? Pet tisoč v pol leta? To je potem dobrih osemsto na mesec … Pa se nekako izide, ne? Da ne omenjam, da tudi nič več ven ne hodiva.

Če bo še dolgo takole, bo to itak vse propadlo. Se bomo potem drenjali pred tistimi petimi restavracijami v mestu, ki bodo še ostale, hehe.

Kdo bi si mislil, a, draga? Da ti ne pustijo zapravljati denarja. Čeprav, evo, Miha si zida bazen.

Miha? Bazen? Nič nisem videla, da bi kaj delali pri njem.

Vsak čas bodo začeli. Mi je zadnjič pravil.

Ampak zakaj pa zdaj kar naenkrat bazen?

Hja, pravi, vprašanje, kdaj nas bodo spustili spet na morje. 

Hmm … Morda pa to niti ni tako slaba ideja.

Bi imela bazen pred hišo?

Ma … Veš kaj. Ne. Sem se zredila … Ni treba, da me še sosedi gledajo v kopalkah. 

Nič se nisi zaredila. Morda si malenkost bolj polna, to je vse. Bolj seksi.

Mmmm. Morda pa si se vseeno rešil kavča za nocoj.

Cmok 

Cmok

Cmok

Čakaj malo. Ne še zdaj. Zdaj si mi dal idejo. Kaj pa, če bi se tudi midva česa lotila? 

Morda pa res. Pravijo, da bo potem inflacija. Bo požrla vse tole, kar sva prišparala.

Potem pa bi bilo res pametno. Ampak kaj? 

Kdaj sva ti kupila audija? Dve leti nazaj? Tri? 

Tri. Ampak zdaj ne bi menjala. Mislim, potem naju bodo pa res vsi imeli za hohštaplerja. Dajva počakati s tem … še vsaj ene dve leti.

Okej. Jaz bom še kar na službenem. Se mi ne splača kupovati svojega … Kaj pa v hiši, nama kaj manjka?

Hmm … Kuhinja? Od kdaj imava tole kuhinjo? Sedem, osem let? Devet? Na koliko časa se sploh spodobi menjati kuhinjo?

Ja draga, če ti tega ne veš, kako naj potem vem jaz?

Daj no. Saj smo v enaindvajsetem stoletju. Obnašaj se temu primerno, prosim.

Saj se samo hecam. Ampak res nimam pojma.

Veš kaj, morda bi pa res kuhinjo. Zdaj imajo tiste nove pečice … Ki tako lepo zapečejo z vseh strani … Zadnjič sem brala … Kako se jim že reče?

Ne vem. Pečic ne delamo. To ima čez druga tovarna.

Saj ni važno. Neka nova stvar je, v glavnem. Misliš, da bi res lahko menjala, dragi?

Z mojstri bo problem.

A bo?

Ja, bo. Po mojem imajo zdaj vsi podobne ideje kot midva. In zato ni šans, da zdajle dobiš mojstre.

A potem ne bi šla v to?

Ma, bom jaz vprašal pri nas, doli na traku. Sigurno bom našel enega, da pride za vikend pofušat. 

Pofušat? Misliš, da mu dava na roko?

Tako je.

A pa ti veš, kaj se zgodi, če naju ujamejo? Tožilka financira delo na črno? Že vidim naslove.

Ja pa a misliš, da bo šel kdo tebe gledat, kaj počneš? Saj nisi političarka.

To je pa tudi res. Pa še en vaš bo malo zaslužil za zraven. V bistvu bova storila eno dobro delo.

No vidiš. 

Nova kuhinja. Uh, kako si me razveselil. Pridi zdaj sem.

Cmok 

Cmok 

Cmok 

Cmok

O avtorju. Anže Voh Boštic je nekdanji novinar, ki svojo žejo po pisanju zdaj teši z ustvarjanjem proze. Doštudiral je mednarodne odnose in zaključil bolonjski magisterij iz mednarodnega poslovanja, zato se v njegovih zgodbah pogosto prepletajo teme, povezane s politiko, ekonomijo, in človeškimi odnosi na področju odločanja in ustvarjanja. Piše predvsem o … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepremičninske zvijače

    Nataša Skušek

    V kopalnici je zdaj kaos, ki se ga bo lotila še pred spanjem. Ker ni okna, se kondenz nabira na ploščicah in ogledalu. Omet na stropu je pred kratkim obnovila, plesen po kotih še nekaj časa ne bo vidna. Medtem ko drgne fuge z razredčeno varekino, zazvoni telefon. Kliče jo sestra, zanima jo, kako je s ta malima.

  • Tujci

    Lena Kregelj

    Malce se je pomaknila stran od stene, ker so jo nekateri ljudje začeli sumničavo opazovati. Odločila se je, da zopet naredi obhod po tem prekletem labirintu prostorov. Vse ji je bilo neznano in panika ji je že lezla v grlo, ko se je ponovno spomnila, da nima druge izbire, kot da jo išče do jutra.

  • Divji šparglji

    Anže Voh Boštic

    Nekega dne v začetku junija sem si po napornem delovnem dnevu spet zaželel nabiranja špargljev. Vedel sem, da jih verjetno ne bom več našel veliko, a to, kot rečeno, niti ni bil moj namen. Prispel sem do svoje običajne lokacije in z grozo ugotovil, da so podrast v gozdičku pokosili. Nejeverno sem se sprehodil po pokošenem gozdičku in opazil en sam samcat špargelj, ki se je dvigal v zrak sredi puščobe. Ob pogledu nanj me je stisnilo v trebuhu.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.