Maxi market

Prebudil ga je rešilec, ki je pritulil po štiripasovnici pod njegovim blokom.

Zrl je v temo. Nocojšnji spanec je bil bolj podoben blodnjam kot najmanjšemu približku česa okrepčilnega. Ni se mogel spomniti, kdaj se je nazadnje pošteno naspal. Morda v mladosti?

Obrnil se je na bok in zastokal. Obris monitorja na mizi, par metrov stran od postelje, se je v mraku komaj videl. Razpoke v steklu, ki je tekla skoraj točno po sredini ekrana, ni mogel razločiti.

Pod mizo so svetile majhne rumene in zelene lučke. Ena izmed njih je utripala. So mu končno spet priklopili internet?

Pognal se je iz postelje. Prehitro. Nekje med hrbtom in lopaticami ga je uščipnilo. Skremžil se je. Za trenutek je postal, da je bolečina nekoliko popustila, nato pa se počasi odpravil proti mizi. Prižgal je računalnik in razpoka je zažarela v vsem svojem sijaju.

Ni se zmenil zanjo. Pognal je brskalnik in vtipkal naslov nekega novičarskega portala. Namesto obvestila Stran ni na voljo so vanj udarile novice včerajšnjega dneva. Za sveže, jutranje, je bilo še prezgodaj.

Odsotno je pričel prebirati naslove. Evforija je hitro upadala. Udi so spet postali težki, kljuvanje v glavi se je vrnilo.

Odvlekel se je do prenosnega štedilnika na pultu v drugem kotu sobe in pristavil posodo za kavo. Odprl je kockast hladilnik pod pultom in iz njega vzel tetrapak z mlekom. Bil je lahek. Pomislil je na trgovino in se zdrznil.

Naslednji trenutek se mu je obraz razjasnil. Vendarle so mu spet priklopili internet. Danes se ne bo predal malodušju. Danes bo zadevo proslavil.

Žarečih oči se je vrnil pred prenosnik, poiskal stran turistično-informacijskega centra in kliknil na povezavo do zemljevida mesta. Na legendi je kliknil na ikono za trgovine in na zemljevidu so se prikazale njihove lokacije. Kliknil je eno nekje na jugu mesta. Je tu že bil? Lokacija se mu je zdela znana. Morda jo je obiskal pred pol leta? Letom? Dvema? Pa saj ni važno. Če se je ne more spomniti on, se tudi oni najverjetneje ne spomnijo njega.

Komaj je zdržal do poznega popoldneva. Takrat so trgovine najbolj polne, ko se konča delovni dan in ljudje rinejo po hrano za večerjo.

Nekaj po četrti uri je že sedel na avtobusu in v naročju stiskal oguljen nahrbtnik. Po dobrih štiridesetih minutah vožnje je ugledal svojo tarčo. Izstopil je na postaji in se vso pot do nje blaženo smehljal. Vozičke v avli med obema paroma drsnih vrat je ignoriral. Zagrabil je plastično nakupovalno košaro ob avtomatskih zapornicah, ki so stražile vstop v nakupovalni raj.

Ob zapornicah je bil pult, na katerem je pisalo INFORMACIJE. Za njim je kraljevala ena izmed prodajalk. Sumničavo je pogledala najprej njega, nato pa se je zazrla v nahrbtnik na njegovih ramenih.

Za trenutek mu je zastal dih. Poskušal je narediti najboljšo imitacijo razorožujočega nasmeška.

Prodajalkinega izraza ni omehčal. Kljub temu ni intervenirala.

Za zapornicami so se bohotile police z vsakovrstnimi čistili in ostalimi pripomočki za nego doma. Počasi, skorajda v transu, je stopil je do predelka s kuhinjskimi krpami in takoj ugledal model, ki je obljubljal najboljšo možno vpojnost za samo dvakrat višjo ceno od konkurence. Nekaj trenutkov je zasanjano opazoval ta supervpojni kos blaga, pomešanega z umetnimi masami, nato pa ga navdušeno pograbil in ga skorajda zalučal v nakupovalno košaro.

Zadovoljno se je odpravil do police s pralnimi praški. Pogled mu je ukradla lična in kot oglje črna škatlica, na kateri je z belimi črkami pisalo Za vaše najdragocenejše črno perilo. Dejstvo, da je bila cena te male škatlice skoraj povsem enaka kot pri petlitrskih embalažah z manj prestižnimi pripravki za pranje črnega perila, ga ni niti najmanj zmotilo. Vzel jo je v roke, si jo z vseh strani pozorno ogledal, nato pa jo postavil na super vpojno krpo.

Za policami s čistili je sledil oddelek z igračami. Pohitel je mimo njega, naravnost v svet loncev, ponev, kuhalnic, pribora, nožev, desk za rezanje mesa in zelenjave ter vsega ostalega, česar ne sme pogrešati nobena gospodinja ali gospodinjec, ki da kaj nase. Po krajšem preudarku je zavil naravnost k ponvam in tam ugledal plitko ponvico s povsem ravnim dnom in žlebičkom ob nenavadno nizkem robu. Postanite tudi vi mojster peke palačink, je pisalo na sijočem letaku, pritrjenim na ploskev ponve. Cena za to mojstrstvo pa ni bila nič višja od polovice mesečnega zneska socialne pomoči. Skoraj v transu je zagrabil ponvico in jo previdno položil ob eno izmed stranic nakupovalne košare.

Kuhinjski oddelek je bil tik ob zadnji steni trgovine. Levo ob njem se je najprej razpotegnila mesnica, za njo pa je stal bistveno manjši polkrožni oddelek s svežimi ribami.

Zapekla ga je vest. A ni se mogel premagati. S pogledom, uprtim v tla, je skorajda tekel do rib. Tam se je poželjivo zazrl v kose, razstavljene na ledenih kockah. Preverjal je cene morskih in sladkovodnih žrtev, gojenih in ulovljenih. Čisto na robu, tik ob velikih filejih bledo oranžnega gojenega lososa, je ždel temno rdeči kos tistega, ki naj bi ga ulovili tik ob obali Norveške. Cena: le trikratnik njegovih gojenih sotrpinov.

Mesarju, ki se je z napol zaničljivim, napol pokroviteljskim pogledom ležerno primaknil z mesnega oddelka, je odredil, naj mu zapakira celega Norvežana. Mesar je tiho prhnil, nato pa izpolnil dani ukaz.

Ribo je previdno položil čez celotno dolžino košare in se ozrl proti napisu Domača pekarna. Zdrznil se je, zatem pa obraz razpotegnil v otožno grimaso. Počasi je stopil do police z napisom Včeraj pečeno – 50 % in pričel s prsti stiskati v plastiko zapakirane hlebce kruha. Nazadnje je izbral zmagovalca. Kradoma se je ozrl okoli sebe, nato pa z ramen vzel nahrbtnik, kruh hitro potisnil vanj, in si ga spet oprtal.

Še enkrat se je ozrl okoli sebe. Nihče mu ni namenjal pozornosti.

Odločno je zakorakal do polic z eko/bio/športnimi izdelki. Eko/bio kosmiči, lešniki, kaše in podobna roba so bili tu v nenavadnem kontrastu s fluorescentnimi športnimi napitki in v plastiko zavitimi proteinskimi čokoladicami, ki so med sabo tekmovale, kateri bo uspelo na deklaracijo stlačiti več E-jev. Očarala ga je tričetrtlitrska plastenka živo zelenega napitka s fotografijo domačega kolesarskega asa, večkratnega zmagovalca najprestižnejše tritedenske dirke na svetu. Zanjo je bilo treba odšteti le za polovico več od živo rumenega tričetrtlitrskega napitka brez fotografije kolesarja, ki je bil razstavljen vrsto niže. Seveda se je pustil premamiti rojaku, cestnemu gladiatorju, in zeleni napitek se je znašel ob ponvici mojstra peke palačink.

Ob eko/bio/športnih izdelkih so bili na voljo ogljikovi hidrati – police s škatlami riža in testenin. V poplavi živo rumenih špagetov, peresnikov, svedrčkov in ostale cenene robe mu je uspelo najti primerek skorajda snežno belih širokih rezancev, ki naj bi prišli direktno izpod rok neapeljskih umetnikov s testom. Cene ni niti pogledal, temveč je hitro, kot da bi se bal, da mu bo pobegnila nazaj v Neapelj, zagrabil kartonasto škatlo s prozorno folijo na sprednjem delu, skozi katero si je bilo moč ogledati te čudovite rezance, in jo z ljubečim pogledom postavil v košaro.

Ob steni so se dvigovali police in hladilniki z mlekom in mlečnimi izdelki. Najprej je stopil do tetrapakov z mlekom in ošinil tiste v višini njegovih oči. Na njih so se bohotili alpski vršaci, pod njimi pa še rjave krave. Skremžil se je, počepnil čisto do spodnje police in izbral dva tetrapaka brez kakršnekoli ilustracije, le z napisom Trajno mleko. Tetrapaka nista šla v košaro, temveč sta se, ob spremljavi previdnih oziranj naokoli, pridružila kruhu v nahrbtniku.

Ošinil je še hladilnike s pudingi, siri, smetano in ostalimi izdelki, ki zahtevajo hladen tretma, in se tokrat uspel premagati.

Tik pred blagajnami so ga pričakale še sladkarije. Pognal se je naravnost med čokolade. Preskočil je polno polico znane znamke, stalnice televizijskih reklam, ter se zapičil v umetnije domačih čokoladarjev. Ena takšnih je bila mešanica tuje mistike in najboljšega, kar lahko ponudi domača zemljica: kos temne čokolade s čisto pravo himalajsko soljo in prav tako čisto pravimi bučnimi semeni. Cena je, normalno, odražala ekskluzivnost sestavin. A tega si ni jemal k srcu: s skorajda drhtečimi rokami jo je previdno umaknil s police in jo položil med ponev mojstra palačink in neapeljske široke rezance.

Ob tem mu je v nos udaril rahel vonj po ribah. Spet ga je zaskelela vest. Pogledal je v tla in omahoval. Nenadoma je zaslišal kratke piske. Prihajali so s samopostrežnih blagajn, pred katerimi se je že nabrala vrsta. Očitke vesti je v trenutku pregazil adrenalin. Srce mu je pričelo hitreje biti, dihanje pa mu je, kot se za človeka z njegovimi izkušnjami spodobi, uspelo skoraj takoj umiriti. Obrnil se je stran od samopostrežnih blagajn in odkorakal proti tistim, za katerimi so tlačanile prodajalke ter med njimi tu pa tam kakšen mlad obraz študenta, ki je iz prve roke spoznaval, zakaj je vredno hoditi v šolo.

Počasi je hodil ob blagajnah in preučeval vrste pred njimi. Končno je našel takšno, pred katero se je vrsta končala tik na začetku tekočega traku, ob skrinji s korneti in lučkami. Na videz ležerno se je postavil na konec vrste in počakal, da so se premaknili nekoliko naprej. Zdaj je bil povsem vzporedno z nakupovalnimi košarami pod tekočim trakom, ki so bile naložene druga vrh druge. Kradoma se je ozrl. Še kar je bil zadnji v vrsti. Počasi in povsem ravnodušno je postavil svojo košaro na tla, nato pa jo z nogo porinil pod tekoči trak tako daleč, kolikor je šlo. Stopil je pol koraka nazaj in z nogo spretno zmanevriral stolpič praznih košar na mesto pred njegovo košaro. Zdaj je stolpič popolnoma zakrival pogled na ponev mojstra peke palačink, rezance iz Neaplja, kolesarskega asa in ostale skrbno izbrane dragulje iz trgovske ponudbe.

Živčno je pogledal v čakajoče pred njim, proti drugim blagajnam in nazadnje v prodajalko, pred katero se bo zdaj zdaj znašel. Kupci so bili zatopljeni bodisi v svoje misli bodisi v svoje mobilne telefone. Prodajalka je robotsko skenirala izdelek za izdelkom stranke, ki je oči upirala nekam nad njeno glavo.

Sledil je še zadnji, najmanj tvegan del operacije. S hrbta si je snel nahrbtnik, ga počasi odprl ter na tekoči trak položil hlebec kruha minus petdeset odstotkov in dva tetrapaka trajnega mleka.

Ko se je znašel pred prodajalko, ji je namenil sočuten nasmeh. Začudeno ga je pogledala, nasmeha pa mu ni vrnila.

Na avtobusu je adrenalin pričel popuščati, nadomestila ga je blaženost. Končno spet en dober dan. Pa še internet ga čaka doma. A z branjem spletnih novic si zagotovo ne bo pokvaril večera. Je na medmrežju moč najti še vse kaj bolj zanimivega.