LUD Literatura

Plakat

Anže Voh Boštic

»No, takole, sine, zdaj je čas, da ti prevzameš krmilo,« mu je rekel oče dan po praznovanju tridesetega rojstnega dne in dodal: »Hodil si v šole, in nima smisla, da zdaj jaz oviram napredek našega gospodarstva.« Zavedal se je, da bo do tega pogovora enkrat prišlo, nikoli pa ni ugibal, kdaj se bo to zgodilo. Zdaj se pač je, oče že ve, kaj je za kmetijo najbolje.

Očetu je zadnja leta svetoval, ko so mu prišli razni trgovski potniki prodajat najrazličnejše novosti na področju kmetijske mehanizacije, gnojil, računalniških programov za spremljanje vseh mogočih zadev, povezanih s kmetovanjem, inovativnih energetskih rešitev in še česa. Oče je potnike prosil, naj ga obiščejo, ko bo doma tudi njegov sin, »ki je hodil v za to primerne šole«, potem je poslušal njegovo mnenje, a z odločitvami odlašal. Zato pa je on po takšnih obiskih koval načrte, kako bi lahko posestvo moderniziral, saj se je dobro zavedal, da je naloga glave družine plemenititi premoženje in imetje. Družina je bila sicer drug problem, na katerega ga je v tistem pogovoru opozoril oče z besedami: »Saj vem, da so danes drugačni časi, ampak vseeno bi bil že čas, da si najdeš eno, da bosta skupaj gospodarila dalje.«

Kmetija je bila na pobočju idiličnega grička. Idilo je sicer pred dobrimi petnajstimi leti nekoliko skazila avtocesta, ki so jo zgradili pod gričkom, zaradi česar je bilo pred hišo praktično vseskozi slišati lahen odmev avtomobilskih motorjev. Ob hiši je bil star kozolec, ki ga niso več uporabljali, so ga pa še vzdrževali, više, kjer je bil breg nekoliko bolj položen, pa sta bila hlev s petnajstimi glavami živine in poslopje z mehanizacijo. Posestvu so pripadali še pašniki, del gozda ob gričku in nekaj njiv, na katerih so gojili predvsem krompir, zelje, repo in solato. Ponos kmetije sta bila dobra dva hektarja vinograda levo od hiše, gledano z avtoceste, ki sta letno obrodila za skoraj tri tisoč steklenic rdečega vina. V nasprotju s sosednjimi kmeti so veliko večino steklenic prodali.

Njegovi načrti so bili smeli. Hiša je stala na prisojni strani grička, zato bi lahko na streho namestil sončne celice. Neki prodajalec jim je pred kratkim demonstriral uporabo posebnega majhnega traktorja za oskrbovanje vinograda, ki je obljubljal hitrejše urejanje brajd in trte ob manjši porabi škropiv in gnojil. Na njive bi se dalo namestiti avtomatske škropilnike s posebnimi senzorji in jih povezati z računalnikom, ki bi glede na vreme odrejal količino vode, kar bi spet prineslo prihranek pri porabi vode in obenem več krompirja, zelja, repe in solate. Morda bi se nekoč dalo celo asfaltirati cesto do kmetije, zgraditi še eno poslopje, urediti majhno parkirišče in postati kmečki turizem z lastnimi sobami. In med drevesi v gozdu razpeti vrvi in lestve ter zbiti skupaj še kakšen stolp ali dva, torej postaviti adrenalinski park, ki bo odlična dodatna ponudba za goste. A za to bo verjetno treba počakati na pravega župana; trenutni, levičarski, jim skoraj zagotovo ne bo dal gradbenega dovoljenja.

Nekaj dni po rojstnem dnevu se je kljub temu napovedal na občini, da bi se pogovoril z osebo, pristojno za kmetijsko politiko. Ta oseba je poslušala njegove zamisli in načrte, zavzeto kimala z glavo, ga bodrila, hvalila njegovo vizijo, na koncu pa mu povedala, da je občinski denar za subvencije do prihodnjih volitev bodisi že porabljen bodisi že dodeljen oziroma obljubljen, da pa bi se po volitvah, ki bodo že čez dve leti in pol, morda znalo kaj najti tudi zanj. Ob tem ga je oseba še lepo povabila, ali bi prišel na prihodnji županov piknik zbranim občanom povedat kaj o viziji mladih kmetovalcev in ob tem po možnosti še poudarit, kako dobri pogoji vladajo v občini za izpolnjevanje teh vizij. Občinskemu uradniku zagotovila, da bo prišel, v tistem trenutku ni želel dati; nekoliko mrkega obraza se je usedel v avto in se odpeljal proti domu.

Na uvozu na avtocesto mu je na jasi ob robu smrekovega gozda v oči padel jumbo plakat bele barve, na katerem je z velikimi črnimi črkami pisalo Okoristite se tudi vi z evropskimi sredstvi, ob napisu je bila z velikimi črnimi številkami odtisnjena še telefonska številka, vse skupaj pa je objemal krog dvanajstih zlatih peterokrakih zvezd. Pogledal je v vzvratno ogledalo, ugotovil, da ni za njim nikogar, upočasnil avtomobil, še enkrat prebral telefonsko številko in si jo zamrmral. Na avtocesti jo je odtipkal v mobilni telefon in poklical.

»Prosim,« se je oglasilo iz avtomobilskih zvočnikov.

Povedal jim je, da je videl oglas in da bi se rad dogovoril za sestanek. »Lahko kar pridete,« so mu rekli. »Kar takoj?« jih je začuden vprašal. »Ravno imamo luknjo v urniku. Kdaj ste lahko pri nas?«

Peljal je do naslednjega izvoza, ki je bil k sreči le pet minut dlje, obrnil in po petnajstih minutah že sedel na sestanku. Gospodu v srednjih letih v suknjiču in s kravato, ki jo je krasila majhna priponka v obliki državne zastave, je razlagal svoje ideje in načrte, gospod pa je zavzeto kimal ter hvalil njegov pogum in vizijo. »Odlično, odlično,« je rekel na koncu, »zagotovo bi se kje dalo najti kaj denarja, ampak vedeti morate, da te zadeve trajajo. Saj veste, ta preklemana bruseljska birokracija. Ampak vi bi želeli z modernizacijo verjetno začeti čim prej?«

Na njegov pritrdilni odgovor je gospod odvrnil: »Prav imate. Saj poznate rek: človek načrtuje, bog se smeje? No, v tem reku je več kot le za kanec modrosti, smiselno je čim manj časa le načrtovati in čim prej dejansko tudi kaj narediti. Seveda bi lahko šli na banko, tega se gotovo zavedate,« je dodal in se za trenutek zamislil, preden je pristavil: »Ampak zdaj so šle obresti gor, kredit ni več tako ugoden, vprašanje je, ali ne bi bilo smiselno tu malo počakati. Kje že imate kmetijo, ste rekli?«

Ko je gospodu povedal lokacijo, je ta odvrnil: »Nad avtocesto, ste rekli? Je to tista s tistim velikim kozolcem, ki se ga vidi z avtoceste?«

Na njegov pritrdilni odgovor je gospod rekel: »Pa ste kdaj premišljevali, da bi na kozolec namestili reklamni pano? Veste, z reklamami se da dandanes kar dobro zaslužiti.«

Želel je izvedeti več. Gospod mu je predstavil, kolikšen prihodek približno lahko pričakuje ob polni zasedenosti oglasnega prostora, in zatrdil, da bo glede na izvrstno lokacijo zasedenost najverjetneje zelo blizu polni.

Do predloga je imel mešane občutke. Seveda bi bilo smiselno izkoristiti kozolec, obenem pa bi plakat vendarle nekoliko skazil idilično podobo kmetije, kar bi lahko še posebej škodilo načrtom za ureditev kmečkega turizma. Gospodu je rekel, da mora o zadevi še premisliti, in gospod je nadvse razumevajoče pokimal, nato pa ga z eno roko prijel za ramo, drugo pa mu ponudil v stisk. Doma je očetu povedal za idejo; oče ni izgledal pretirano navdušen, rekel je le: »Zdaj si ti gospodar, naredi tako, kot se ti zdi prav.«

Ob plemenitenju premoženja se je pričel ukvarjati še z drugo pomembno stvarjo v življenju – iskanjem človeške sopotnice. Ker je bil, kot rečeno, odprt za tehnološki napredek, je preizkusil priljubljeno aplikacijo za zmenke. Prve dni je požel nekaj interesa, simpatičnih deklet je bilo sicer bolj malo, končno pa mu je uspelo priti do klepeta z eno, ki je bila iz sosednje vasi in je bila na fotografijah prav luštna. Študirala je v prestolnici, mu je povedala prek ekrana, nekaj družboslovnega, rada bere romane in se ljubiteljsko ukvarja z gledališčem. Res ima nekoliko drugačne interese od mojih, si je mislil, a nasprotja naj bi se privlačila. Zato ji je predlagal, da jo pelje na tortico v mesto, in kot pravi džentelmen vztrajal, da pride po njo in jo tudi varno pripelje domov. Po krajšem omahovanju se je strinjala.

Tistega petka je ustavil pred lično majhno hišico. Prišla je do njega, v krilu do gležnjev in rjavi jopici, in se mu nasmehnila. V želodcu je začutil ščemenje, ugotovil je, da fotografije niso lagale. Ni že od nekdaj od tu, mu je pojasnila na poti v mesto, preselili so se pred dobrimi desetimi leti, ko je oče dobil službo v nekem podjetju v mestu, mama pa si je posledično našla zaposlitev na centru za socialno delo. Ona trenutno dela od doma, remote, mu je rekla, za marketinški oddelek neke tuje korporacije.

Pomenek v avtu je bil prijeten, v slaščičarni pa malo manj. Tam ga je pričela spraševati, kaj meni o vplivu kmetijstva na okolje, kritizirala je želje nekaterih kmetov, svojih sosedov, ki so želeli, da se močno zmanjša obseg varovanih naravnih območij v državi, kjer kmetovanje ni dovoljeno. Menila je, da želijo kmetje uničiti čudovite gozdove, preorati prelepe travnike ter z gnojnico zastrupiti bistre potoke in čista jezera. Zanimalo jo je tudi njegovo mnenje o tem, da bi vsi postali vegetarijanci, če že ne vegani, saj bi s tem močno omejili globalno segrevanje, na koncu pa se je še vprašala, ali ne bi bilo smiselno bistveno zmanjšati porabe alkohola med prebivalci, glede na vso škodo, ki jo alkohol naredi ženskam in otrokom. Njuna mnenja o teh temah so se kresala, in čim sta pojedla tortici, ji je predlagal, da jo odpelje nazaj domov. Na uvozu na avtocesto je tudi ona uperila pogled v plakat za okoriščanje z evropskimi sredstvi in komentirala, kako grozno tudi ta plakatna manija krni podobo naše narave in krajine, na katero smo lahko kot prebivalci upravičeno ponosni. Ni ji odgovoril, stiskal je ustnice in si mislil, da bi lahko deset evrov, kolikor sta ga stali tortici, porabil tudi za kaj bolj produktivnega.

V ponedeljek je poklical gospoda za okoriščanje z evropskimi sredstvi in mu povedal, da si vendarle želi izkoristiti priložnost, ki jo ponuja zunanje oglaševanje. »Odlično,« je odvrnil gospod, »ogrodje lahko postavimo že v roku 14 dni in praktično takoj za tem lahko že pričnemo s trženjem oglasnega prostora.« Pa ne rabimo za to nobenih papirjev, nobenega dovoljenja, ga je zanimalo? »Nooo, rabimo,« je odgovoril gospod, »ampak ne skrbite, za vse to bomo poskrbeli mi. Vi boste samo podpisali pooblastilo, in pa, to vam moram povedati, prvih pet let bomo pobirali majhno provizijo, ampak nič ne skrbite, vsak mesec sproti, od naročnika reklame, vas ne bo zadeva vnaprej stala čisto nič.« »Kako pa vam bo uspelo tako hitro vse to urediti?« ga je zanimalo, na kar mu je gospod odgovoril: »Nič ne skrbite, mi imamo tu utečen sistem, no, saj za vas ni smiselno, da vam o tem kaj preveč razlagam, če me razumete, kaj hočem reči, saj veste, kako gre to pri nas,« ob tem se je na kratko zahahljal, »ampak spet, nič ni treba skrbeti, to bomo vse uredili mi, za vse odgovarjamo mi, vi samo podpišete pooblastilo in s tem je zadeva za vas rešena, absolutno brez kakršnegakoli tveganja.« Kljub gospodovim zagotovilom so ga prevzeli dvomi, nato pa je pomislil na veganstvo, vegetarijanstvo, varovana območja in rekel: »Dobro, pa postavimo.«

Pooblastilo je podpisal že naslednji dan in kot obljubljeno so čez dober teden prišli delavci z majhnim tovornjačkom in na kozolec montirali lesene plošče. Saj ne izgleda tako slabo, si je mislil, ko si je ogledoval veliko leseno površino, kamor bo zdaj zdaj prišel prvi oglaševalec.

Preučil je projekcijo predvidenih prihodkov od oglasnega prostora, jo združil s projekcijo predvidenih prihodkov od kmetovanja in se, oborožen s temi informacijami, odpravil v mesto v banko. V banki so bili s številkami zadovoljni in pričeli so resne pogovore za posojilo. Najprej bo investiral v vinograd, se je odločil, čim prej bo kupil tisti posebni traktorček, ki je obljubljal ogromen napredek v pridelavi grozdja. Zadovoljen se je peljal proti domu in že na daleč videl, da je dobršen del kozolca ob njegovi hiši zdaj večbarven. Dobil je torej prvo stranko, je ugotovil in se počutil še nekoliko bolj zadovoljnega. Tik pred njim se je znašla kolona tovornjakov, zapeljal je na prehitevalni pas in pritisnil na plin. Spet se je ozrl navzgor in slika se je izostrila: na plakatu je bila slika gore, pod katero se je razprostiral gozd, pod gozdom pa je bil travnik z majhnim jezerom. Ohranimo naravo pristno, zaščitimo jo skupaj, se je raztezal napis čez travnik in del jezera. Po nadaljnjih sto metrih prevožene poti so se v kotu plakata izostrile še besede: Naročnik oglasa je Evropska unija.

Pričel je zavirati. V oči so mu zarezali odbleski iz vzvratnega ogledala. Avtomobil za njim je divje utripal z lučmi, nato pa zavil v luknjo med dvema tovornjakoma in ga ob trobljenju prehitel po desni. Človek načrtuje, bog se smeje, mu je odzvanjalo v mislih, ko je še med prehitevanjem tovornjakov v roke prijel mobilni telefon, si ga dvignil pred oči, z enim očesom gledal na cesto, z drugim pa v ekran in pričel iskati številko gospoda iz pisarne za okoriščanje z evropskimi sredstvi

O avtorju. Anže Voh Boštic je nekdanji novinar, ki svojo žejo po pisanju zdaj teši z ustvarjanjem proze. Doštudiral je mednarodne odnose in zaključil bolonjski magisterij iz mednarodnega poslovanja, zato se v njegovih zgodbah pogosto prepletajo teme, povezane s politiko, ekonomijo, in človeškimi odnosi na področju odločanja in ustvarjanja. Piše predvsem o … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gekon 2/2

    Jana Putrle Srdić

    Nikoli nisem maral domačih živali.

  • Gekon 1/2

    Jana Putrle Srdić

    Rastline nimajo izbire, običajno uspevajo in ostanejo.

  • Slab zrak

    Veronika Razpotnik

    »Pa veste, da je to nevarno?«

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.