Preplavi ga pritlehna osamljenost. Občutek, da je tako prekleto sam.

Bil je kovanec, s katerim naj bi si plačal pot v onostranstvo.

»Gospa Dovič!« si je strogo rekla gospa Dovič in zbrala misli.

Okoristite se tudi vi z evropskimi sredstvi

Pa se začneta med sabo prerivati Platon in Baudrillard, kdo bolj ve, kaj sta realno(st) in resničnost.

V kopalnici je zdaj kaos, ki se ga bo lotila še pred spanjem. Ker ni okna, se kondenz nabira na ploščicah in ogledalu. Omet na stropu je pred kratkim obnovila, plesen po kotih še nekaj časa ne bo vidna. Medtem ko drgne fuge z razredčeno varekino, zazvoni telefon. Kliče jo sestra, zanima jo, kako je s ta malima.

Malce se je pomaknila stran od stene, ker so jo nekateri ljudje začeli sumničavo opazovati. Odločila se je, da zopet naredi obhod po tem prekletem labirintu prostorov. Vse ji je bilo neznano in panika ji je že lezla v grlo, ko se je ponovno spomnila, da nima druge izbire, kot da jo išče do jutra.

Nekega dne v začetku junija sem si po napornem delovnem dnevu spet zaželel nabiranja špargljev. Vedel sem, da jih verjetno ne bom več našel veliko, a to, kot rečeno, niti ni bil moj namen. Prispel sem do svoje običajne lokacije in z grozo ugotovil, da so podrast v gozdičku pokosili. Nejeverno sem se sprehodil po pokošenem gozdičku in opazil en sam samcat špargelj, ki se je dvigal v zrak sredi puščobe. Ob pogledu nanj me je stisnilo v trebuhu.

To je zgodba o žalovanju in ljubezni, o surovosti in neprodušnosti poznega kapitalizma. O spuščanju. Zgodba o ženski, njeni gibalni oviranosti, o luščenju, dotikanju in ljubimkanju.

Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.