LUD Literatura

Nosila sem plašč z bisernim gumbom

Lena Kregelj

Zapeljala sva na prašen kolovoz, po katerem so mame pazljivo porivale svoje vozičke z malimi kričači. Obšla sva dva vitka kolesarja v najlonskih oblačilih, lahno sta sedela na sedežih koles in pred sabo imela le en cilj, priti do konca poti, ki sta si jo zastavila. Ob poti se je leno premikala sivo zelena reka, ne vedoč, kam bo naslednji hip odšla. Bila je pomlad v svojem zgodnjem sramežljivem razcvetu.

V avtomobilu sem se dušila bolj kot mimoidoči, ki so morali vdihovati vrtince prahu izza vozila. K občutku ujetosti je svoj delež prispevalo toplo sonce; namesto da bi me božalo z žarki optimizma, sem nestrpno čakala, da iz zatohle notranjosti stopim na svobodo in mi zrak osveži lica.

Na manjšem parkirišču je močno zavrl in že naslednji hip sem se podvizala ven. Tudi on je vstal in se oziral okoli sebe. Morda je preverjal okolico, da bova imela pri pogovoru mir.

Pogovor.

Včeraj zvečer, po telefonu, je z uniformiranim glasom temu rekel »pogovor«. Stiskalo me je v želodcu, samo še malo, pa se bo moja tesnoba kot klobčič pričela kotaliti gor in dol in me vso prežemala. Nemirno sem se prestopala in se na videz ukvarjala z bisernim gumbom, ki je zapenjal ovratnik mojega prehodnega plašča. Bil je predvidljive oblike in pod prsti čudovito pomirjujoč. Tudi plašč je bil tiste vrste, ki izžareva eleganco in brezčasnost, a hkrati je bil povsem običajne oblike.

Pogledovala sem proti njemu in se čudila, kako lahko oseba, ki ti je bila tako blizu, nenadoma povsem spremeni obnašanje in izraz na obrazu; iz topline, ki sem je bila vajena, je naenkrat stopila mrkost; v siceršnji mehkobi njegovih lic in pogleda so se zdaj risale globoke, starikave gube. Videti je bil utrujen in odločen.

Odločen v zvezi s čim? Neka slutnja mi je dejala, da že poznam odgovor.

Sivo zelena reka me je za hip zamotila in gledala sem jo, kako teče in za sabo pušča življenje, a tudi kako teče in ima še vse pred seboj.

Iz globokih misli me je zmotil šum, naenkrat je stal ob meni. Moj fant, moški, najboljši prijatelj, a zdaj neznanec. Brez oklevanja je odprl usta in z grenkim glasom dejal:

»Poglej, tole ne gre, med nama.«

Po sekundnem predahu pa še: »Odločil sem se, da zaključim.«

Strah je stisnil moje srce v boleč krč. Bila sem razdvojena, nisem imela časa, da bi se lahko zbrala. Del mene se je sesuval na tla v prah in jokajoč obležal v podrasti, uničeni od zimskega mraza, ki je obotavljivo rasla ob poti.

»Razumem, da je težko, dolgo sva bila skupaj.«

Kot bi imel pripravljen govor. Osuplo sem strmela vanj, a nisem ga prepoznala. Skoraj sem že odprla usta, da bi mu razložila, kako sva načrtovala potovanje, pa ne kar kakršnokoli potovanje, temveč takšno, ko prodaš vse svoje imetje, prekineš zavarovanja, se posloviš od domačih in odideš za leto ali dve po svetu. Take vrste potovanje! Za kakršno se ne odločiš kar tako, po svetu ne bi odšel kar z nekom. Načrtovala sva, da se bova podala po Evropi, nato pa pričela s kakšnim delom na kateri od kmetij, kjer bi potrebovali pomoč. Precej nomadski načrti, a meni so bili všeč. Sama sem pravzaprav že pustila službo, ki mi ni prinašala zadovoljstva, sem pa uspela veliko prihraniti, in ko bi skupaj napolnila malho za na pot, bi imela zajeten kupček denarja. Bi imela, če bi šla …

Pogledala sem ga in čakala, ali bo morda z napačnim naglaševanjem katere od besed ponudil drobec upanja, na katerega bi se lahko osredotočila. A v njegove besede se je zažiral hlad.

Morala sem se zbrati in nekaj reči. Karkoli. Sicer bova odšla, kar tako, brez možnosti za novo upanje.

»Kaj pa najino potovanje?«

Prestopil se je in sonce je poblisknilo med svetlimi prameni njegovih las.

»Ah, to so bili gradovi v oblakih. Vsaj meni se tako zdi. Zdaj sicer itak ni več važno, ker sem se odločil.«

Sivo zelena mi je bila vedno pri srcu, bila je tako pomirjujoča barva, a njegove oči istega odtenka so bile naenkrat odvratne barve. Sovražila sem jih, kot sem sovražila to prekleto hladnost. Namesto da bi mu rekla kaj nesramnega, kar bi si zaslužil, sem javknila:

»Me lahko objameš?«

Ni se premaknil. Kar stal je tam in počasi odkimaval. Čutila sem, kako mi po licu polzi solza, in že naslednji hip sem jo ihtavo obrisala.

Naposled sem trdno zgrabila gumb, kot bi bil moj magični talisman, in dejala:

»Razloži, zakaj.«

»Zakaj sem se tako odločil?«

»Ja …«

»Ker se jaz ne počutim jaz ob tebi. Celega me prevzamejo tvoji občutki, si preveč čustvena. Jaz pa bi rad v življenju še kaj dosegel, in ti me, no, samo oviraš. Ugotovil sem tudi, da bi rad potoval. Sam. In ustvarjal svojo glasbo, igral na kitaro, ko bi se mi zahotelo, morda vsak dan v drugem mestu ali državi.«

Reka je anemično tekla ob poti, na kateri sva stala, neumorno se je valila naprej, samo naprej, jaz pa nisem izdavila niti besedice več. Zaželela sem si, da bi me njen tok potegnil s sabo, naj me odnese kamorkoli. Na obrežju bi ostal le moj plašč.

Pomaknil se je proti voznikovim vratom in mi s tem dal vedeti, da odhajava. Poklapano sem mu sledila.

V nekem trenutku me je pogledal, kot bi mi želel še nekaj reči. Upajoče sem se zazrla vanj in čakala. A presenečeno sem zazevala, ko je namesto spravljivih besed z zadnjih sedežev potegnil moje stvari, stisnjene in zapakirane v velikansko črno vrečo za odpadke. V šoku sem gledala vrečo, in preden mi je uspelo ugovarjati, me je že vprašal, ali me lahko zdaj zapelje domov. Včasih je bilo to samoumevno, od danes naprej več ni. Ko nisem takoj odgovorila, se je usedel v avto in preostalo mi ni nič drugega kot prisesti.

Ko je speljal, sem naenkrat panično zaprosila:

»Ustavi, prosim.«

Sumničavo me je pogledal, kot bi presojal, ali ga bom z nekakšnim izgovorom poskušala zadržati. Primanjkovalo mi je časa in besed, s katerimi bi ustavila neusmiljeni tok dogajanja. Ko bi le ostal še malo, samo še malo, da si zbistrim misli in dojamem, kar se je pravkar zgodilo. Zavedela sem se, da s prsti mrzlično segam po svojem talismanu.

Ni pritisnil na zavoro, zato sem poskusila z: »Greva na kavo in se pogovoriva kot človeka?«

»Ne,« je rezko odvrnil in odločno zapeljal s prašne poti proti mojemu domu. Odložil me je pred hišo, kjer si je moj oče dajal opravka z menjavo zimskih gum na avtomobilu. Ko sem zlezla iz avta in za sabo vlekla velikansko črno vrečo, me je bilo neznansko sram.

 

 

Pogledala sem se v ogledalo in uredila še zadnje malenkosti, preden bi odšla na petkovo druženje s sodelavci. Od njega si nisem preveč obetala; vedno smo imeli enake štose in se vsakič znova izgubljali v podrobnostih svojega dela, namesto da bi se sprostili po napornem tednu. Vseeno mi je bila službena družbica pri srcu. Nataknila sem si še plašč, o katerem sem ravno zadnjič ugotavljala, kako večen je: eleganten, a predvidljiv in primeren za vse priložnosti. Pa še tisti prijetni gumb, ki sem ga skrivaj gladila …

Ko sem vstopila v naš običajni lokal, je vame najprej treščil zatohel vonj po pivu in kostanju. Bila je jesen, ki se je počasi že prevešala v zimo. Rdečelični obrazi so se ozirali k meni, medtem ko sem si utirala pot k mizi.

»O, poglej jo, si vendarle prišla!« me je vabil k mizi sodelavec. Ko sem želela prisesti, pa me je nekaj zadržalo, nekdo me je pocukal za rokav plašča. Obrnila sem se in ga naenkrat zagledala. Njega, sivo zelen odtenek v očeh, le da je bil zdaj nekoliko bolj moten in hrepeneč. Koliko let je minilo, pet, šest? Videti je bil postaran, kot bi s sabo nosil težo šestdesetih let, ne pa lahke kitare in zanosa, ki ga je kazal na prašni poti tiste pomladi. Stal je ob šanku, nekoliko zgrbljen in – sam.

Strmela sem vanj in čakala, da bo kaj rekel. Sodelavcem sem pomignila, da se kmalu vrnem, in nato odločno stopila k njemu. Objela sem ga. Čas se je nekako ustavil. Če imaš nekoga rad, ga tvoje srce obožuje ne glede na preteklost in vse, kar se je zgodilo vmes.

»Poročil sem se. Dva otroka imam,« je naenkrat planilo iz njega.

Odmaknila sem se in počasi premlevala njegove besede.

»In na Irskem živim,« je še dodal.

»Aha, lepo …«

Moralo je biti še kaj. Leseni opaž v lokalu je bučal v moja ušesa, ko je odbijal zvoke veselega petkovega večera. Vse je bilo prehrupno. Želela sem slišati vsako besedico, ki jo bo izgovoril.

»A zdaj se ločujem. Ni se izšlo. Ni me podpirala v mojem ustvarjanju, v moji glasbi, tako da bom zdaj sam nadaljeval življenje na Irskem, ona pa se bo z otrokoma preselila nazaj v Slovenijo.«

»Žal mi je.« Seveda mi ni bilo. »Še igraš na kitaro?«

»Ja. Hodim na razne zabave in praznovanja, tudi poroke, in zabavam goste. Ni tisto, kar sem si predstavljal, ni pa tudi tako slabo. Vsaj igram lahko, in pojem, kar sem si od nekdaj želel.«

»Me veseli.«

»Kako pa gre tebi?«

»Jaz sem v redu. Čisto okej.«

Potem sva stala kot vkopana in si nisva upala nič več reči. Energija med nama ni stekla in v naglici sem segla po gumbu, tisti predvidljivi obliki, da bi umirila svoja pretresena čutila, jih zazibala v ustaljen tok, stran od neznanega in nevarnega. Ko sem ga ponovno pogledala, sta me spreletavala srh in nezaupljivost.

Vzravnala sem se in mu glasno rekla: »No, lepo se imej, moram iti.«

Stal je tam, v temnem kotu lokala, povsem sam in zapuščen kot tista črna vreča mojih oblačil, ki jih je pred leti skupaj z mano pustil na ulici. Gledal je za mano, v upanju, da bom še kaj dejala, a sem se brezkompromisno obrnila in odšla, ga pustila v njegovem dvomu in s prihodnostjo, ki si jo je izbral sam, že davno, že takrat.

Ko sem se olajšana usedla za mizo, so me takoj napadli, kot jastrebi.

»Kdo pa je bil to, povej hitro,« je rekel eden izmed sodelavcev.

»Ah, neki umetnik,« sem rekla, a hitro občutila grenkobo, saj umetnost namreč naravnost obožujem.

»Videti je bilo, kot da si imata veliko povedati.«

»Imela sva si, ja. Nekoč.«

Zdaj ne več. Kar se je svetilo kot biser, je zame izgubilo lesk. Sivo zelena ni bila več posebna barva, kot ni bilo nič kaj posebnega to srečanje.

 

 

Včasih še pogledam najine fotografije. Občutim, kar sem občutila takrat, ko sva se skupaj smejala: radost, otroškost, razigranost, veselje spričo tega, da sva preprosto samo skupaj. Od mojega plašča, ki se pojavi tudi na kateri od fotografij, je zdaj ostal le še biserni gumb. Shranila sem ga in ga občasno še vzamem v roke. Nekatere reči ostanejo večne, pomislim, ko se udobno namestim v gugalniku. Pa kaj, če sem stara, vsi gremo po enaki poti, kot reka, ki se neumorno vali venomer naprej, naprej. Le da se jaz še kdaj vrnem nazaj, brskam med podobami in razmišljam, kakšen pečat nekateri ljudje pustijo na naših življenjih.

Moj mož ponavadi dela na vrtu ali v delavnici, zdaj ko sva oba upokojena. Ozrem se skozi okno in ga vidim, sklonjenega nad gredicami, še vedno vitalnega, s poveznjenim klobukom, kako zanosno rahlja zemljo in jo pripravlja za prezimovanje. Potem se obrne, si malce oddahne in v tem trenutku me opazi. Radost poblisne iz njegovih živih oči, ko se mi malce nasmehne. Vem, da bo kmalu končal za danes in vstopil v hišo na večerjo, ki mu jo bom pripravila z vso ljubeznijo.

Usedel se bo nasproti in mi takoj pričel poročati o gredicah, rastlinah in živalih. Zdaj že dajeva pticam hrano, da bodo laže preživele zimo. Dobričina je, moj mož, a ima to lastnost, da ga nič prav zlahka ne vrže iz tira. Je kot steber stabilnosti v najinem domu in vsa njegova dejanja skozi dolga leta so pričala o tem, da mu lahko zaupam. Vendar pa ni umetnik, z njim nisem šla na potovanje okoli sveta in nikoli nisem občutila hrepenenja, ko bi me iznenada zapustil. Namesto kitare je v kotu kup časopisov, ki jih prebira, in namesto hladne preračunljivosti, ki bi ga povzdignila med uspešne ljudi, je samo preprost in naraven.

Ko v rokah vrtim stari gumb, nisem prepričana, kaj je boljše; kot bi lahko čas zavrtela nazaj, se poigravam z možnostmi, kako bi bilo, če bi takrat odšla za umetnikom. Morda bi potovala, doživela vso paleto razburljivega življenja. Morda pa bi me ponovno zapustil. Zdaj je tako ali tako prepozno.

Biserni gumb pustim na mizi, kot bi šlo za kak magični talisman. Nato ga zavrtim okoli njegove osi. Naj se odloči namesto mene.

O avtorju. Lena Kregelj (1984) je pisateljica, diplomirana komunikologinja in doktorica znanosti na področju socialne psihologije. Poklicno deluje v raziskovanju samomorov na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani. Njena najljubša oblika literarnega ustvarjanja so kratke zgodbe, ki jih redno objavlja na svoji spletni strani, v letu 2024 pa bo pri založbi Beletrina izšel … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slab zrak

    Veronika Razpotnik

    »Pa veste, da je to nevarno?«

  • Zgodba, v kateri te ubijejo

    Aljoša Toplak

    Samo človek ne človeči, a ni to zanimivo?

  • Luknja, največja v Jugi

    Ana Lorger

    Ampak za zdaj samo hodiš, korakaš v temno noč, vadiš odhod v prihodnost, vadiš zapuščanje.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.