Tujci

Stala je ob grobi steni, povsem trda in nepremična. Pljuča so se ji polnila z jedkim zrakom neke tuje diskoteke, v kateri je bila prvič in ki ji ni bila niti malo poznana. Venomer znova je v mislih prečesavala, kaj je storila. Ji je bilo treba tega?

Medtem ko so ji zenice parali žarki stroboskopa, je končno razumela, da se je tokrat dobro zaštihala. Ta njen ponos, že od nekdaj ji je delal težave! Kaj bo zdaj storila? Ko bi bil vsaj njen fant tu, potem bi bilo vse drugače, tako pa je bila sama, skrita v meglicah nočnega kluba, med množico grozečih tujcev.

Malce se je pomaknila stran od stene, ker so jo nekateri ljudje začeli sumničavo opazovati. Odločila se je, da zopet naredi obhod po tem prekletem labirintu prostorov. Vse ji je bilo neznano in panika ji je že lezla v grlo, ko se je ponovno spomnila, da nima druge izbire, kot da jo išče do jutra. Če je ne najde, bo morala nekako priti domov. Če je študentskemu domu lahko zares rekla »dom«.

Med telesi, ki so iz sebe radodarno metala plohe potnih kapljic, se je prerinila do dolge klopi, kjer je prej sedela s prijatelji. Gnusilo se ji je, a morala je poklekniti na tla in pogledati, ali je nemara ob prejšnjem obhodu ni spregledala. Razočarano je zavzdihnila, pod klopjo ni bilo ničesar. Pogledala je še enkrat, za vsak slučaj.

Nato se je poklapano vzravnala v soju modrih in zelenih luči ter za trenutek poskušala razbrati, ali se je pri sklanjanju umazala. Prešinilo jo je, kako nepomembno je to. Obupana se je odpravila proti straniščem in vmes pogledovala v vsak kot. Je mogoče tam? Ali tam? Ne. Nikjer je ni. Zaprla se je v kabino, se usedla na pokrov umazane školjke in začela glasno, nezaustavljivo jokati.

 

–

»Pa glejte, da boste res pazili nanjo,« je še navrgel proti skupinici prijateljev. Bil je visok in krepak mladenič in nič čudnega ni bilo, da se je ogrela zanj. Poleg tega je prav tako kot ona živel v Ljubljani. No, razen zdaj, ko je začasno živel na Poljskem, se je zahihitala sama pri sebi.

Zdelo se ji je prikupno, kako ga skrbi zanjo, kot da bi bila stara enajst let. Nekaj ženskih in moških glav je neprepričljivo pokimalo v njegovo smer, Marko mu je pritrdil: »Seveda bomo pazili.« K ustom je nagibala odraslo pijačo v družbi novih ljudi, spoznali so se pred nekaj tedni, ko je prispela na študijsko izmenjavo na Poljsko. Vzhičenje nad spremembo v njenem življenju je bilo še vedno živo, zdelo se ji je nadvse pomembno, da doživi izkušnjo tujine. Da bi ji bilo ob odhodu iz domačega kraja malce laže pri srcu, so bili z novimi prijatelji še pred začetkom izmenjave v kontaktu preko socialnih omrežij, da so se vsaj malo spoznali.

»Vidva sta pa res popoln par,« se je muzala Tea.

»Misliš?« Tudi njej se je zdelo tako, razen ene malenkosti, ki jo je grizla že od samega začetka.

»Samo ne razumem, zakaj ravno zdaj odhaja v Ljubljano,« je zamišljeno dodala. »In to že po treh tednih.« Tei ni bilo jasno, seveda, sama pa je še predobro vedela, a je o vsej zadevi molčala.

»Verjetno je zelo navezan na domače, veš,« ga je skušala opravičiti.

»Kar naj gre, boš pa z mano plesala,« se je vmešal Marko in v lahnem ritmu poplesoval po študentski sobici. V eni roki je držal pločevinko cenenega poljskega piva, v drugi pa zmečkano slovensko zastavo, ki je bila prej razobešena nad posteljo, da so se tujci lahko seznanili, katere narodnosti je pravzaprav bila ta soba.

Marko ji je bil nekoliko zoprn, zato se je raje družila s Teo. Tea je imela to srečo, ali pa smolo, da je na izmenjavo že prišla v paru. Z Matjažem sta bila na resni preizkušnji, ali bosta v dvoje zdržala polletno preizkušnjo nenehnih zabav ter spoznavanja ljudi nasprotnega spola in bila kos še drugim izzivom, kot je bil na primer spati v isti sobi z Markom.

Pogledala je proti zmahanim vratom, njen fant je že odšel. Poskušala je ostati pozitivna; mogoče ji bo koristilo malo oddiha od njunega intenzivnega odnosa. Naj doma opravi, kar mora opraviti, jo dokončno zapusti, potem pa pride nazaj k njej v objem.

»Torej, kam gremo danes?«

 

–

Tea in Matjaž sta zasedla vodilno pozicijo, ko so korakali skozi mrzlo mesto po enourni vožnji s podzemno železnico. Bili so na čisto drugem koncu mesta in okoli ušes jim je zavijal mrzel veter. Bil je november, a na Poljskem so bili novembri veliko bolj mrzli kot doma, pogosto je pihalo in občasno tudi snežilo. Že nekajkrat je prestavila zdaj že nujen odhod v bližnje nakupovalno središče, da bi si kupila toplo, debelo zimsko puhovko. Za zdaj pa se je morala zadovoljiti s tanko usnjeno jakno, ki se je prilegala njenemu telesu, le na enem mestu jo je žulila – tam, kjer je imela spravljene ključe, denarnico, mobitel in karto za podzemno. Svoji cimri v študentski sobici ni prav nič zaupala, saj je bila venomer molčeča in je imela navado grdo gledati izpod temnih obrvi, zato je vse vredne stvari jemala s seboj.

»Juhuhuu,« je po domače zavriskal Marko, a so si vsi zatisnili ušesa, saj ni imel ravno simpatičnega glasu. Po dvajsetih minutah hoje so prispeli pred ogromno diskoteko. Kar malce tesnobno jo je zbodlo pri srcu in podrgnila se je po ključnici, kot je imela navado početi v negotovih trenutkih. Nikoli ni marala prostorov z veliko hodniki. Vsi so se zdeli enaki in so vodili v neznano. Morda je imela malo klavstrofobije, a ni še zbrala poguma, da bi o tem s kom spregovorila.

Vstopili so. V nos ji je bušnil postan zrak in v hipu je zaslutila, da bo šlo nekaj narobe. Vanjo se je nenadoma zaletel nekoliko starejši moški aziatskega videza in jo skoraj prevrnil. Opravičil se je, vendar njegov obraz ni izražal obžalovanja, bil je hladen in brezbarven. Njeni prijatelji so že odšli daleč naprej.

Pohitela je za njimi in zaklicala: »Tea!«

Obrnila se je in bila videti presenečena, kot da je niti ni pogrešila. Prerinila se je skozi množico teles.

»Bomo tu nekje?« je v uho zaklicala Tei.

»Lahko,« je rekla in se butnila na eno redkih prostih klopi ob steni. Miza je bila čudno lepljiva in ni si želela predstavljati, kaj vse je že pristalo na njej. Na koncu mize se je množila cela vrsta kozarcev, nekateri so bili prazni, drugi napol polni.

»Boš pivo?« jo je vprašal Marko, kot bi ji bral misli.

»Ja, prosim,« je dahnila. Počasi se je sproščala. Okoli nje so bili znani obrazi, poskušala si je tudi zapomniti, kako so prišli noter in kje najti pot ven. Nato se je z grenkobo spomnila svojega fanta, kako ta trenutek izstopa iz vlaka ali pa je že prispel k njej domov. K njej, svoji punci iz Ljubljane. Ona pa je bila punca s Poljske, čeprav je bila tudi sama iz Ljubljane. Kakšna zmešnjava, in kako jo je včasih presunilo, ko jo je omenil: »Poglej, nisem vedel, da bom na izmenjavi spoznal tebe! Ti si tako posebna, čudovita, lepa, da nanjo niti pomislim več ne. Čeprav sva bila skupaj skoraj štiri leta.«

Tako zlahka bo pustil za seboj dolgoletno zvezo, in vse samo zaradi nje. Kljub temu jo je skelelo: Kaj počneta zdaj? Jo bo vendarle zapustil, kot je govoril? Bosta še zadnjič seksala? Kako – strastno ali nežen? Od ljubosumja jo je hotelo razgnati. Vstala je, odvrgla jakno na klop in pričela divje plesati kar za mizo, nato pa se je prerinila do roba plesišča. Vrteli so nekakšno underground elektronsko glasbo, ki je ni bila vajena, pa nič zato. Vse bi storila, da bi se čas zavrtel malce hitreje.

Ob njej se je pojavil Marko s pivom in slinastim nasmehom. Malce se mu je nasmehnila nazaj, vzela pivo in mu obrnila hrbet. Poljaki so bili videti zanimivi, spogleduje se seveda lahko, sploh ko pomisli, kaj se zdajle dogaja v Ljubljani. Spogledovanje, vendar nič več.

Po nekaj minutah zviranja se ji nihče ni približal. Ni se jim zdela zanimiva, seveda ne, saj so vsi brali na njenem obrazu, kako ga pogreša. Želela si je, da bi se zdajle iznenada pojavil, jo objel in preplesal z njo celo noč. Spomnila se je na svojo družbo: en pogled proti mizi ji je dal vedeti, da so se tudi ostali razkropili po diskoteki. Vsi svobodni, vsi na izmenjavi, kako pa naj bi bilo?

Sklenila je, da si bo naslednjo pijačo kupila sama. Potrebuje nekaj krepkega, in tega je bilo v tej deželi na pretek. Odločno se je odpravila proti natakarju in se isti hip spomnila, da ima denar v jakni. Počakaj, kje pa je jakna? Točno tu jo je odložila pred pol ure, na to klop ob tej umazani mizi.

O, šit.

Obupana je zlezla pod klop in z očesom med pobliskavanjem stroboskopskih luči preiskovala umazana tla. Kot nekakšna čistilka, ki skuša doseči najbolj oddaljena mesta, se je sklanjala in segala po zaprašenih kotih. Jakne ni bilo. Vstala je, ocenjujoče pogledala ljudi v bližini in pristopila: »Sorry, have you seen my black leather jacket?«

S praznimi, diskotekastimi pogledi so zijali vanjo in odkimavali.

Prisopihala je Tea in se ji smehljala, a ob pogledu nanjo ji je nasmeh kar zamrl. »Kaj pa je?« je vprašala.

»NI MOJE JAKNE!«

»Kako je ni?«

»Tule sem jo odložila,« je živčno pokazala na dolgo klop. »In zdaj je naenkrat ni!« Grabila jo je panika. V jakni je imela vse! Dobesedno vse za preživetje!

»Saj jo bomo našli. Ljudje ne kradejo jaken kar tako,« jo je poskušala pomiriti Tea.

»Ne, seveda ne, razen morda na Poljskem.« Nato se je zavedela, kako polna predsodkov je bila njena izjava.

Začeli so z iskalno akcijo, pomagala sta tudi Marko in Matjaž. Napeto je opazovala njihove obraze in čakala na kakšen znak, da se je prekleta jakna našla. Ali pa vsaj njena vsebina. »Zakaj te ni tu, ti neumni fant?« si je mrmrala. »Vse bi bilo lažje, stisnil bi me v objem in skupaj bi našla rešitev …«

Po pol ure iskanja je še vedno niso našli. Skoraj hkrati so se sesedli za mizo, prvi je spregovoril Marko: »Poglej, jakne ni. Ne bomo je našli, ker jo je očitno nekdo ukradel.«

»Prosim?« Ni mogla verjeti, kako hitro je obupal. Pa ravno on, ki je bil zagledan vanjo, zdaj pa naenkrat ni bila več pomembna.

»Tea? Ti boš tudi nehala iskati? Najbolje, da gremo domov, ali kaj?« Tea je gledala v tla. Osuplo je strmela vanjo in čakala kakšen znak sočutja, prijateljstva ali pa vsaj malo človeškosti. Nič.

»Pridi, gremo domov. Ti dam jaz za podzemno,« je rekel Marko.

»Kaj pa moji ključi? Pa telefon? In denar za naslednje tri mesece?« Ne, sigurno ne gre domov. Počakala bo, da se zdani, in v tem času se bo jakna zagotovo pojavila. Morda pa jo je kdo po nesreči dal v garderobo in jo bo na koncu pustil tam med pogrešanimi predmeti.

»Če si tako trmasta in res nočeš iti, ti pa pustimo nekaj denarja za prevoz,« je rekel Matjaž, in že so vsi trije vstali.

»Ah, ženske,« je še navrgel Marko.

Buljila je v denar na mizi. Nato je strumno vstala, se zrinila mimo njih, pograbila denar in ga z vso silo zalučala v zrak, en kovanec je priletel Marku v glavo in začel si jo je drgniti. Potem je jadrno odvihrala, in že je ni bilo več videti. Želela si je samo eno: najti to zakleto jakno.

 

–

Ponovno je stala tu, ob hladni, hrapavi steni, v enem izmed hodnikov diskoteke, ki je spominjala na labirint. Za silo si je obrisala solze, ki so ji še pred nekaj minutami lile v intimi straniščne kabine. Celotna situacija jo je spravljala v stisko, jemalo ji je sapo, sploh ni vedela, kaj bo storila. Stroboskop ji je v hitrem ritmu prekinjal razburjene misli, kot bi ji hotel možgane razsekati na enake dele. Ni se mogla zbrati, nikakor se ni mogla zbrati.

Odšla je do garderobe in povprašala: »I think my jacket has been stolen. Can I take a quick peek inside?«

Garderoberka jo je gledala povsem neprizadeto: »No.«

»Please, I’m not stealing anything, just to look …«

Še vedno jo je gledala povsem brez sočutja. Nato je vendarle spregovorila: »We close at five in the morning. Come at that time.«

Pogledala je na zapestje. Ročna ura, ki ji jo je za prejšnji božič kupila mama, je bila edino imetje, ki se je je še držalo. Kazalca sta naznanjala, da je ura nekaj čez tri. Odvlekla se je nazaj do lepljive mize, ki ji je zdaj že predstavljala nekakšno absurdno varno zatočišče. Razmršena in objokana ni zanimala nikogar. Brez telefona tudi nikogar ni mogla poklicati. Tudi če bi si telefon izposodila, številk ni vedela na pamet, razen od nekaj domačih iz Slovenije, ki pa jih ni hotela buditi sredi noči in po nepotrebnem zganjati panike. Njenih prijateljev ni bilo nikjer več na spregled.

Tokrat se je res zaštihala.

 

–

Naenkrat jo je nekaj prebudilo iz dremeža. Zakinkala je za mizo.

»Hey, what are you doing here alone?« Obraz neznanca je zvedavo gledal vanjo in postopoma je razbrala, da ji je nekoliko znan. Bil je kolega z izmenjave, le da se sicer niso veliko družili. Zdelo se ji je, da prihaja s Češke.

»What happened to you?« Potrebovala je nekaj trenutkov, da se je povsem predramila. Le kako ji je uspelo zaspati ob tem hrupu? Iz zvočnikov je huronsko razbijala elektronska glasba. Nato mu je v eni sapi vse razložila. Nekaj časa je premišljeval o situaciji, nato pa rekel: »You poor girl. Let me buy you a drink.« Odšla sta k točilnemu pultu.

»I would kill for a coffee!« A kave že dolgo niso več kuhali, zato je vzela mineralno vodo. V tej situaciji ni potrebovala še dodatnega alkohola. Ko sta srkala vsak svoj napitek in opazovala dvorano, ki se je počasi pričela prazniti, se je spomnila na uro. Kazalec njene zapestne ure je kazal petnajst do petih.

»I will wait for you, don’t worry,« je rekel in s hvaležnostjo je sprejela ponujeno pomoč skoraj popolnega tujca. Nato sta skupaj odšla h garderobi. Gospa za pultom je zdaj izgledala nekoliko prijazneje. Spustila jo je v notranjost, in zakopala se je v plašče, jakne, bunde in šale vseh vrst. Pregledala je vsako oblačilo posebej. Nič. Ena izmed jaken je bila sicer videti precej podobna njeni, a ko jo je podrobneje pregledala, je videla, da ima drugačen ovratnik, pa tudi malce večja je bila. Od obupa jo je kar razjedalo.

Njen novi prijatelj je razbral, da ni imela sreče. Položil ji je dlan na ramo in rekel: »You can go with me on the subway, it’s on my expense. Then I will walk you to the student dorm. But after that you should talk to the dorm manager about spare keys to your room.« Počasi je začela sprejemati kruto situacijo. Nemo je prikimala in zapustila sta temačno diskoteko. Moralo bi se daniti, a njunih obrazov zaradi meglenega vremena ni oplazil niti kanček svetlobe. V tišini sta hodila proti podzemni železnici. Skušala je zbrati vtise in se spomniti česa, kar bi mu lahko rekla, a njena glava je bila prazna.

Ko ju je podzemni vlak pripeljal do njene postaje, je z njo stopil ven. Za trenutek je pomislila, da bi ga od vse hvaležnosti najraje poljubila. Rahlo se mu je približala, ga prijela za obe dlani, nato pa zašepetala: »Thank you. Thank you so much.«

Gledala sta se v jutranji tišini, okoli njiju se je predla meglica bližine.

A poljub se ni zgodil. Imela je fanta, on pa je bil le tujec iz diskoteke. Pomahala mu je v slovo.

 

–

Upravnik je zaspano odprl vrata po tretjem zvonjenju. Krmežljavo je gledal vanjo, a njegov izraz je pričal, da je vajen vsega hudega. Imel je drobne ovalne naočnike in globoke gube, zaradi katerih je bil njegov obraz zanimivejši, kot bi bil sicer. Razložila mu je situacijo, sloneč na pultu recepcije študentskega doma. Tako zelo je bila utrujena, da se ji je jezik zapletal v nekakšno nenavadno angleščino.

»Come with me,« je dejal in odšla sta v prvo nadstropje. Študentski dom je užival redke trenutke tišine, ki so se navadno zgodili med peto in pol sedmo zjutraj. Ves ostali čas je bilo hrupno in kaotično, razigrano in polno različnih jezikov. Kot na železniški postaji.

Odklenil je vratca manjšega kabineta in kmalu prišel ven s šopom ključev: »This one should be the right one.« In zares je bil. Vstopila je v svojo sobo in se pretihotapila do postelje. Čemerna cimra je še spala, a prepričana je bila, da prisluškuje njenim korakom. Navadno je vstajala ob sedmi uri in se potem pobrala neznano kam.

Za cimro ji je bilo vseeno. Spomnila se je, da ima v predalu spravljen rezervni mobitel s slovensko številko. Za vsak slučaj je pregledala, ali ji je kdo pustil sporočilo. Na ekranu ni bilo nič, zato je telefon porinila nazaj v predal. Nato je prižgala še računalnik in odprla program za izmenjavo sporočil, kjer si je navadno dopisovala s fantom. Čakalo jo je njegovo sporočilo: »Kje si? Kako to, da se ne javiš na telefon? Upam, da se ni kaj zgodilo.« In potem še: »Opravil sem, kar sem moral. Bil je zelo intenziven večer, a danes grem na vlak in kmalu se že vidiva. Skratka, upam, da si okej. Poljub.«

Njegovo sporočilo jo je malo pomirilo. Nato mu je napisala dolgo, nerazumljivo besedilo, ki ga je še nekajkrat popravila. Stisnila je »pošlji«. Važno je bilo, da je na varnem, v svoji sobi, ostalo pa se bo že nekako uredilo. Še preden se je zares ulegla na neudobno posteljo, je že trdno spala.

 

–

Z ženo se že dolgo nista tako zabavala. Ko imaš otroke, se vse spremeni, in če si želiš malo oddiha, lahko nanj mirno pozabiš, dokler otroci vsaj malo ne odrastejo. Ta večer je bilo drugače. Ženina starša sta se zopet prijazno ponudila, da popazita Iwono in Patryka, a tokrat ju nista zavrnila, kot jima je bilo v navadi, temveč se končno odločila, da si po dolgem času lahko privoščita samo svoj večer.

Ko sta bila otroka nared za odhod, se je morala njegova izbranka še na hitro urediti. Nadela si je obleko, ki jo je nazadnje nosila pred leti, morda celo na njunem zadnjem zmenku. Videti je bila čudovito.

»Naj pod bundo dam še jakno, saj veš, tisto črno?«

»Daj, da te slučajno ne bo zeblo,« ji je odvrnil med nitkanjem zob.

Odšla sta večeru naproti in se za začetek ustavila pri prijateljih, ki jih že dolgo nista obiskala. Privoščili so si žubrovko in se nasmejali prigodam preteklih mesecev. Ni jima jih uspelo prepričati, da bi jima delali družbo še v diskoteki, kamor sta bila namenjena.

»Tam so sami otroci, tja ne grem,« je dejal njegov prijatelj, s katerim se je družil že od osnovne šole naprej.

Tako sta se odpravila sama in večer bi bil popoln, če se ne bi zgodilo nekaj povsem nepredvidenega. In to takrat, ko je bilo že prepozno, da bi kaj spremenila. Ko sta izstopala iz taksija, je žena rekla: »Super je bilo, definitivno morava ponoviti, dragi možek. Vseeno pa bom drugič oblekla kaj bolj udobnega,« se je zasmejala.

Ravno sta vstopila v stanovanje, ko je tiho zaklela:

»Prekleto!«

»Kaj pa je?«

»Daj, dobro me poglej,« je rekla. Stala je pred njim v oblekici, ki jo je imel tako rad, bundo pa je že slekla. Čez je imela ogrnjeno le črno jakno, ki se mu naenkrat ni zdela več enaka. Ampak kaj pa je on vedel, moški se s tem niso ukvarjali in predvsem niso videli razlike med takšno in drugačno jakno.

»Mislim, da sem vzela napačno jakno,« je tiho rekla, njen obraz je razkrival vse odtenke krivde.

»Prekleto,« je zaklel še on.

»Kaj bova zdaj?«

Slekla si jo je, nato pa pričela odpirati žepe. Na mizo je zložila ključe s plastičnim obeskom, denarnico, mesečno karto za podzemno in neki star telefon. V denarnici je bilo kar precej denarja.

»Da ti ne pade na pamet!« mu je zabičala.

»Seveda ne,« se je zasmejal.

Takrat pa se mu je posvetilo: če prave jakne ni tu, kje potem je? »Mislim, da bova morala počakati do jutra,« je dejal in jo objel. »Poklicala bova v nočni klub, sigurno bodo kaj našli. Tole pa bova vrnila lastnici, če bo mogoče,« je pokazal na razstavljeno imetje na mizi.

V roke je vzel telefon in pobrskal po imeniku. Mami, oči, Miran je pisalo. Tole so pa nekakšna tuja imena! »Poglej, najina nova jakna je iz tujine. Morda s Slovaške ali od kod tam blizu.«

»Ah, potem jo morava pa zagotovo vrniti. Punca mora biti prestrašena,« je sočutno dejala žena.

»Vsekakor,« ji je pritrdil.

Z roko v roki sta odšla proti spalnici, vsak s svojimi mislimi in spomini na pretekle zabave in potovanja. Še dolgo v noč sta govorila, dokler nista izčrpana zaspala.

 

–

»Halo?«

Na drugi strani je nekaj cvrčalo in šumelo. Nato je razbrala par nerazločnih besed v Poljščini, ki so nekaj mrzlično razlagale, a razumela ni popolnoma ničesar.

»Please, speak English!«

»Yes. Jacket? Black jacket? Yours?«

Ni mogla verjeti, gotovo sanja. Zbrala se je: »Oh my god. Yes, it’s mine. Do you have it?«

»Yes, I have it. Last night, mistake! Sorry!« je hitel razlagati glas.

»It’s okay! Money too? And keys?«

»Yes! Everything.«

Kaj pa zdaj? Naenkrat jo je prešinilo. Predlagala je: »Main station, twelve o’ clock?«

»Okay! See you there,« je rekel in prekinil zvezo.

Odložila je telefon in se sesedla nazaj na posteljo. V glavi ji je kar brenčalo. Kako je našel njeno številko? Ah, saj res, imela jo je shranjeno pod »Jaz«. Začela se je smejati, obenem pa jo je toplo grelo pri srcu. Očitno si je možakar vzel čas in iz domačega jezika prevedel besedico v slovenščino, nato pa jo poiskal v njenem imeniku.

Grela jo je ta nepredvidena človeška toplina, ki jo je v pičlih štirinajstih urah kar dvakrat pošteno presenetila. Vstala je, si nesramno izposodila cimrin plašč, in že jo je skozi vrata študentskega doma odneslo proti glavni postaji kot piš poznojesenskega vetra, ki je zavijal okoli vogalov poljskih ulic. Tokrat se ji je veter zdel nekoliko mehkejši in bolj domač.