Pogrebci

Pavlina Stavreva na Dunaju ni živela od včeraj, zato je najprej obvestila vse sosede. To je naredila ob vsakem praznovanju godov in rojstnih dni ter tudi ob krstu obeh otrok. Le enkrat tega ni naredila. Ob prvem rojstnem dnevu, ki ga je praznovala tukaj. V trenutku ko je hotela upihniti petindvajset svečk, je prišla policija. Odtlej je vedela, da tukaj brez vednosti sosedov ne smeš niti upihniti sveče niti se pretirano veseliti.

Šele ko je zadnji sosed izginil za vrati, se je Pavlina vrnila v stanovanje, vzela velik zavoj robčkov, vstopila v sobo, kjer je ležal mož, in začela glasno jokati. Solze so ji tekle po licih. Gledala je skoznje kakor skozi rešetke, ki bodo od zdaj naprej za vedno zapahnile del njenega življenja.

Nikodim Stavrev, tako je bilo ime možu, je včeraj povsem nepričakovano zapustil ta svet. Toda da bi se iz stanovanja v šestnajstem okrožju v miru izselila tudi njegova duša, ne da bi se vedno znova vračala in tako kot za časa življenja uganjala norčije s sosedi, ga je hotela Pavlina pokopati v skladu z vsemi obrednimi pravili.

Sreča je ubrala dolgo pot od Bolgarije, čez Jugoslavijo in Madžarsko do Avstrije, da je našla srce priseljenca Nikodima Stavreva. Smrt pa je izbrala bližnjico. Prikazala se je takoj po opoldanski pavzi gradbene firme Pokorny, si ogledala slabe delovne in varnostne razmere, izbrala najbolj zabavnega delavca in ga tako dolgo žgečkala po glavi, dokler ni snel čelade, da bi se popraskal, spustila nanj vedro malte in mu v enainštiridesetem letu prekinila življenje. Ko je Nikodim zapustil svet, da bi užival v najdaljši opoldanski pavzi, preden stopi pred največjega vseh gradbenih mojstrov, je imel v ustih še vedno okus po sendviču s posebno salamo.

Vse življenje se je šalil. Zato Pavlina novice o njegovi smrti sprva ni vzela resno. Verjela ni niti takrat, ko ga je sveže počesanega in negibnega videla v bolnišnici. Zdravniku je rekla: »Zdaj zdaj bo vstal,« in začela klofutati truplo. »Ni smešno,« je kričala na Nikodimovo truplo, preden so jo s skupnimi močmi odvlekli stran. Kdo me bo pa zdaj spravljal v smeh, je še pomislila, preden se je onesvestila.

Zdaj je morala Pavlina poskrbeti za vse podrobnosti v zvezi z moževim poslednjim potovanjem. Hotela je, da njegova duša nemoteno prispe v nebesa, telo pa v zemljo. Zato je že zakrila vsa ogledala v stanovanju, izlila vodo iz vaz ter pripravila hrano in pijačo za pogrebce. Za jutrišnji pogreb je tudi že najela Zaharino Srebrovo, profesionalno objokovalko, ki se je za pravi denar tako dobro vživela, da nobeno oko v okolici ni ostalo suho. Krožile so govorice, da si je s solzami zgradila hišo ob Črnem morju. Sicer pa je delala v čistilnici, preživljala nenadarjenega moža in nadarjenega sina, in imela še toliko moči, da je ob sredah osrečevala še tretjega moškega, ter sanjala o upokojitvi, tistem času, ki ga je želela preživeti v svoji s solzami zgrajeni hiši. Zaharina naj bi nastopila šele jutri na pogrebu, zato bodo nocoj ob truplu bedeli Nikodimovi najboljši prijatelji. Pavlina je bila tega zelo vesela, saj je pustila hčerki pri prijateljici, kjer naj bi tudi prespali. Hčerki sta bili še premajhni, ena je bila stara šest let, druga pa je šele pred kratkim naredila prve korake, in Pavlina jima je želela prihraniti pogled na krsto, v katero se izteče vsaka življenjska pot. Tako ju je, še preden so truplo v stanovanju dali na pare, odpeljala k prijateljici. Zvečer ju je nameravala obiskati, uspavati in se nato vrniti k pokojniku. Medtem naj bi pri truplu ostali Nikodimovi prijatelji. Kajti trupla ne smeš pustiti samega. To je slišala od mame in tudi od babice, ki je še posebej rada pripovedovala zgodbe o izgubljenih dušah, kot na primer zgodbo o duši partijskega sekretarja, ki se je ponoči vračala v hišo njegove družine. Po tleh je kotalila orehe, zamenjevala sol in moko, v dimnik brundala Internacionalo in na sploh počela vse, kar počnejo izgubljene duše.

Nikodim je imel pet najožjih prijateljev. S tremi je še pred kratkim mešal beton, preden se je vmešala usoda in pokazala, da ljudje v njenih rokah niso nič drugega kot pesek, prah, kamen in voda, material pač, material, s katerim dela. Trije prijatelji, ki so delo usode opazovali iz neposredne bližine, so bili: Josef, Virgil in Bora.

Josef Schutt je bil zidarski mojster. Rodil se je na Dunaju, kjer so ga spametovale klofute staršev, tu je z veliko truda končal šolo, v Pratru dobil prvi poljub, lenoba ga je pripeljala do poklica, lahkomiselnost pa do žene in otroka. Bil je preprost človek, z lomljivimi nohti in brki, ki so jih številne cigarete obarvale v jesenske odtenke. Najraje je bral horoskop. Zvezde so mu obljubljale veliko denarja. Zato jih je tudi tako rad gledal, veliko raje kot obraz svojega delodajalca, ki je kot zlobni čarovnik vsa njihova kozmična prizadevanja spreminjal v borne plačilne liste.

Virgil Mistrianu je zvezde prvič ugledal nad mestom Baia Mare. Postal je rudar, kakor njegov oče, nato pa je skupaj z drugimi rudarji odkorakal v Bukarešto, da bi izsilili denar, ki jim ga je država dolgovala že več mesecev, in ker ga ni bilo tam, je v upanju, da ga bo nekje le našel, korakal naprej. Tako je prispel na Dunaj. Že deset let je uporabljal isti glavnik in ponavljal iste parole, stavil na vedno iste loto številke in imel isto nesrečo z ženskami. »Vseeno mi je,« je bil njegov najljubši odgovor.

Bora Zorić je bil Srb. Njegove oči so imele barvo majavih tal domače vasi, telo je imel do konic prstov prekrito z dlakami, kot kakšno zapuščeno dvorišče, preraščeno s plevelom. V srcu je nosil toplino rojstne hiše, kjer so pod streho kot lastovke gnezdila nestanovitna čustva. Ena lastovka je nekoč odletela v sosednjo vas in tam na semnju za neko stojnico s pečenimi bučkami našla njegovo bodočo ženo. Druga lastovka je pozneje, le tri hiše naprej, zanj izbrala ljubico. Na Dunaj je prišel kot gastarbajter, in če bi zložili skupaj vse gradbene odre, na katere se je povzpel v dvajsetih letih, bi, tako se je šalil, dosegel luno. A za pokojnino niso zadostovali.

Vsi trije so se v Pavlininem stanovanju prikazali točno ob petih, da bi na lastno željo bedeli pri preminulem prijatelju. Niso bili prvi. Ob truplu sta že ždela Zeko in Vlado, Bolgara s potrpežljivima pasjima pogledoma, gladko obritima obrazoma, pomečkanima oblekama in nejasnima službama. Ne glede na to, s kakšnimi posli sta se ukvarjala, so morali biti ti zelo naporni in izčrpavajoči, kajti iz njunih shujšanih teles je kot skozi dvoje odprtih vrat vela samota mnogih prebedenih noči.

Peterica se je pozdravila. Poznali so se s številnih praznovanj, ki jih je Nikodim prirejal za časa življenja.

»Hvala, ker ste prišli, da bi z menoj preživeli to težko noč. Mož bi bil zelo …« tedaj si je Pavlina obrisala solzo. »Zdaj moram k otrokoma, ubožicama … A najpozneje ob enajstih bom spet nazaj. Vse, kar je na mizi, je za vas. Ne čakajte name. V miru si postrezite,« je še dejala, medtem ko si je oblačila plašč.

»Tega še nikoli nisem počel. Povejte mi, kaj moramo narediti,« je rekel Josef, ko je Pavlina odšla iz stanovanja.

»Nič. Samo čakamo, klepetamo in ostanemo budni,« je odvrnil Zeko, kot da bi bil strokovnjak.

»Najbolje, da za začetek nekaj spijemo,« je predlagal Virgil in segel po žganju. Vsi so bili za, vsi so pili.

»Trapasta smrt,« je menil Bora. Tudi drugim se je zdelo tako, in ker so ravno razmišljali o smrti, se je vsem hkrati zahotelo še ene pijače. Samo nazdraviti ne smemo, če pijemo na umrlega, je opozoril Vlado. Tako so v tišini dvignili kozarce in jih glasno izpraznili. Tudi njegov oče je umrl tako trapaste smrti, se je spomnil Vlado. Imel je le sivo mreno, ki si jo je dal odstraniti. Šel je v bolnišnico in mirno čakal na operacijo. Dobro. Ampak tistega dne so zdravniki dobili čisto novo lasersko napravo. Ravnokar so jo razpakirali, občudovali, pritiskali gumbe in nato potrebovali poskusnega zajčka. Pokukali so v bolniško sobo, in kdo je bil tam, njegov oče, seveda. Sivo mreno so sicer odstranili, ampak žarek je poškodoval nekaj v možganih. Oče je zdaj dobro videl, a ni prepoznal nobenega družinskega člana več. Njega, Vlada, je imel zaradi njegove poštarske uniforme za sprevodnika in ga ves čas spraševal, kdaj bo vlak končno prispel v Burgas. Dva meseca pozneje je umrl v blaženi norosti. Bora je pripovedoval o treh prijateljih iz domače vasi, ki so želeli zaklati svinjo. Hoteli so biti bolj humani, zato so namesto noža uporabili elektrošoker. Kaj se je takrat zares zgodilo, ne ve nihče, ampak na koncu so bili mrtvi vsi, razen prašiča. Ta je ril in krulil naokoli. To se zgodi, ko človek ne zaupa tradiciji in uporablja nove tehnologije. Bora po tem dogodku iz protesta ni hotel poskusiti niti koščka tega mesa, še čevapčiča ne. »Nobeno prase noče umret,« je modro pripomnil Virgil z vloženo kumarico v ustih, zaradi katere je napihoval lica in dajal vtis, kot da pravkar izbira in razvršča vse besede, ki jih namerava uporabiti nocoj. Vsak se je spominjal nesmiselne, nepotrebne in neumne smrti in poročal o njej. Samo Zeko se je malo oddaljil od teme in pripovedoval o svojem prvem obisku bordela, ki se je prav tako trapasto končal. Naposled so se strinjali, da so smrt in še nekateri drugi dogodki nekaj nesmiselnega, nepotrebnega in neumnega in spet so napolnili kozarce in jih na dušek zvrnili, veke so se jim začele lepiti, da bi se še tesneje oprijele življenja.

»Kako lep fant! Kakšni brki! Poglejte, kako so šik. Takšnih sem si vedno želel,« je dejal Josef in s feferonom pokazal na truplo. »In vse to naj bi zdaj pojedli črvi, ki nimajo pojma, kaj je lepo in kaj ne. Črve sem vedno sovražil, njega pa sem imel rad, zelo rad. Daroval bi mu še ledvico, če bi jo potreboval. Resno mislim.« Josef se je potrepljal tam, kjer je menil, da ima ledvico. »Rad bi ga poljubil.« Vstal je, pobožal mrtveca po glavi in mu dal poljub. »Sem naredil kaj narobe?« je nato vprašal.

»Sploh ne. Počneš lahko vse, kar bi tudi pokojni rade volje počel,« se je oglasil Zeko.

»Poglejte, odvezane vezalke ima. Takoj jih bom zavezal.«

»Ne. Ostati morajo tako! Čevlji ne smejo biti zavezani, pas pa ne zapet. Sicer duša obtiči tu,« je pojasnil Zeko.

»Zanimivo,« se je Josef popraskal po glavi in poskušal aktivirati tiste centre v možganih, ki so pristojni za take nerazvozljive zadeve. »Kočljiva reč, tale duša,« je ugotovil. Virgil je prikimal.

»Na sebi ima poročno obleko,« je nadaljeval Zeko, »da ga bo pozneje žena v onostranstvu prepoznala.«

»Še dobro, da si mi povedal. Že jutri bom sežgal svojo,« je zavriskal Josef. Vsi so se zasmejali in oči so se jim zasolzile, kot da bi jih že dražil dim Josefove sežgane poročne obleke.

Lepo bi bilo, če bi bile steklenice kot duše. Potem bi jih lahko zavezal in njihova vsebina bi za vedno ostala notri, je menil Vlado, pokazal na prazno steklenico in odprl naslednjo. Te misli so Virgila navdihnile, da je iz desnega čevlja potegnil vezalko in jo zavezal okoli steklenice. Hotel je preveriti. Ostali prav tako. Vendar se je izkazalo, da se je druga steklenica izpraznila še hitreje kot prva. To je bilo nenavadno. Bilo je srhljivo. Josefu se je od same osuplosti začelo kolcati. A Bora je imel razlago. Tudi umrli je žejen in jim daje znak. Tudi on je rad pil, posedal s prijatelji in se veselil. In kaj zdaj počnejo oni? Sedijo za mizo, jedo in pijejo brez njega. »K nam za mizo ga dajmo,« je predlagal. Ostali so bili navdušeni. Dvignili so torej Nikodimovo truplo iz krste in ga posadili na stol. Obe roki so mu pazljivo položili na mizo in mednju postavili zvrhan krožnik hrane. Malce težje so mu v levico potisnili vilice in v desnico kozarec. Ampak zakaj pa so prijatelji. Vzdušje je bilo čedalje boljše in vsi so se strinjali, da je bila tretja steklenica najslajša. Vsi so hvalili Borovo dobro idejo, prepričani so bili, da so razvozlali veliko skrivnost. Kar naenkrat je Virgil vstal. »Jaz bi moral umreti, ne on. Nimam ne žene ne otrok. Nihče me ne bi pogrešal … niti vi ne. Vi niste moji prijatelji. On je bil moj edini prijatelj. Umrl bom zanj,« je rekel, sezul čevlje, zlezel v krsto in se iztegnil. »Pustite me! Niste moji prijatelji. Zdaj bom umrl,« je še rekel in že je zaspal. Ostali so se odločili, da ga ne bodo motili. Raje so odprli še eno steklenico. Pogovarjali so se o življenju in kmalu niso več vedeli, kaj je bolj trapasto, življenje ali smrt. Niso se mogli odločiti. To bi lahko vedel le pokojnik. Vprašali so ga. Ni bilo odgovora. Steklenica je bila že do polovice prazna, vprašanje pa je še vedno ostajalo v celoti nerazrešeno. Nato se je Zeko spomnil, da je pokojni na vsako zabavo rad povabil muzikante. Pri Zekotu sta ravno tedaj stanovala romska muzikanta iz Bolgarije. Pred tem sta večinoma prenočevala na dunajski Zahodni železniški postaji in priložnostno igrala v srbskih ali turških lokalih, še pogosteje pa na ulici. S prisluženim denarjem sta v domovini hotela zgraditi cerkev. Očitno bog trenutno ni potreboval novih cerkva, kajti njegovi darovi so bili omejeni na štruco kruha čez dan in klop na železniški postaji čez noč. Zato jima je nekega dne poslal Zekota, ki je svoj od kuhanega vina omehčani korak in svoje od domotožja oslabljeno srce usmeril na Cesto Marije Pomočnice. Tam sta igrala. Zeko ju je nekaj časa poslušal, takoj nato pa ju je odpeljal domov. Sedaj ju je poklical. Drevi naj bi nastopila v savni po imenu Miami Beach, odeta zgolj v brisači in svoja inštrumenta. Po prejetem klicu sta brisači odvrgla in se odločila, da se bosta raje potila drugje. Pol ure pozneje sta že stala pred vrati. Hitro sta se pokrižala, pobožno izpraznila dva kozarca, se pogladila po redkih brkih, razpakirala harmoniko in gambo ter pričela igrati. Najprej si je Bora zaželel nekaj srbskega, nato Vlado nekaj bolgarskega. Josefu pa se je zahotelo nekaj madžarskega ali romunskega, saj je ravno premišljeval o Donavi, v katero se je nekoč hotel vreči. Vsakič, ko je bil pijan, se je spominjal motne Donave in videl, kako njegovo truplo odnaša proti Črnemu morju. Mimo številnih mest, za katera ga je življenje prikrajšalo. Ko je zazvenela romunska melodija, se je Virgil zbudil, skočil iz krste in začel peti, kar je muzikanta močno prestrašilo, saj sta mislila, da je mrtvec on. Šele takrat sta dojela, da pravi mrtvec sedi za mizo. Le kako naj bi ga prepoznala? Od drugih se je vendarle razlikoval samo po tem, da ni niti jedel niti pil, pa tudi glasbenih želja ni imel. Sicer je bil videti popolnoma zadovoljen. Muzikanta sta poznala veliko takšnih moških, večina je bila videti še bolj mrtvih. Poleg tega je bil Vlado že tako pijan, da še sam ni bil povsem prepričan, kdo je pravzaprav umrl, kar je povzročilo še dodatno zmedo. Mogoče sem pa jaz mrtev, si je mislil. Josef je bil ganjen. Vladu je iz čevljev takoj potegnil vezalke, da se njegova duša ne bi zataknila v tem nepravičnem svetu, in obljubil, da bo tudi zanj bedel. Muzikanta sta si medtem opomogla, Josef pa je lahko ponovno naročil madžarsko pesem in spet ugledal Donavo, motno, neizmerljivo in mogočno kakor skrbi proletarca, in ulegel se je v krsto kot v nekakšen čoln, da bi dobil občutek, kako bo, ko bo nekoč mrtev ležal v njej. A krsta je bila zanj premajhna, njegova prepotena glava je štrlela iz nje. Neudobna, zelo neudobna zadeva je smrt, je razglasil in se vrnil na kopno. Takrat je nekdo glasno potrkal na vrata. »Gotovo je eden od sosedov. Spet smo preglasni,« je rekel Bora. Vse bo uredil, saj je Avstrijec. Tukaj na Dunaju se je rodil, tukaj na Dunaju bo umrl, zato se spozna na vse, kar se med rojstvom in smrtjo tukaj zgodi, je rekel Josef in šel odpret vrata. Po približno petnajstih minutah se je vrnil z zobno protezo v roki. »Stvar sem elegantno rešil,« je pojasnil. »Sosed je bil. Noro, kako so nekateri ljudje stari. Ves čas je grozil, da bo poklical policijo. Kar naj jo! Me zanima, če ga bodo kaj razumeli,« je rekel in vrgel protezo v prazno krsto.

Ne bi mogel opraviti bolje, so vsi hvalili Josefove diplomatske sposobnosti, glasba pa je igrala dalje. Srca so od veselja poskočila in sreča jih je prežela od glave do pet. Zeko si je slekel srajco, skočil na mizo in zaplesal. Kmalu so plesali vsi. Razen Nikodima. Bora je to opazil in se spomnil, da je tudi pokojni zelo rad plesal in da bi bilo zelo žalostno, če bi ga prepustili črvom, ne da bi se še zadnjič zavrtel. Prijatelji so se takoj postavili v krog, vzeli Nikodimovo truplo medse, zaprosili muzikanta, naj zaigrata njegovo najljubšo pesem, in začeli skupaj z njim poskakovati po sobi.

Pavlina je že na ulici zaslišala glasbo in razgrajanje ter se jezila, da nekdo od sosedov prav danes nekaj praznuje. Kmalu je z začudenjem ugotovila, da hrup prihaja iz njenega stanovanja. Zelo previdno je vstopila v sobo. Parket pod njenimi nogami je bil lepljiv. Na mizi so žvenketali krožniki, prazne steklenice in konzerve. Kozarci so se tresli, obgrizene kisle kumarice so se valile po mizi in padale na tla. Zagledala je prazno krsto, muzikanta z igrivimi obrvmi in šest moških, ki plešejo v krogu. Med petimi prepotenimi nasmehi se je zibala glava njenega moža. Iz žepa na telovniku mu je skočil kovanec in se odkotalil k njenim nogam. Bil je kovanec, s katerim naj bi si plačal pot v onostranstvo.

Prevedla Tina Štrancar.