LUD Literatura

Slab zrak

Veronika Razpotnik

Nova nedelja, novo jutranje gnetenje na prenatrpanem koru z ostalimi člani otroškega zbora, ki brezsramno fuša, in z verniki pod nami, ki se pretvarjajo, da tega ne slišijo. Sprašujem se, ali smo danes že koga z res nemarno folš noto vrgli iz njegove blaženosti in ali si sosedova Fani kdaj zaželi, da bi si ob solu svoje preljube vnukinje Ane lahko zatisnila ušesa, pa si jih ne more, ker bi jo Jožica v sosednji klopi grdo pogledala. Matevž na moji levi je namesto Marija, prelepo bitje, v svoji veličini skrit si cvet pravkar zapel skrit si skret. Očitno vseeno nisem edina, ki si želi, da bi lahko zjutraj preslišala budilko in vsakotedensko dopoldansko meditacijo opravila v spanju. Med pritlikavimi telesi, pred katerimi stoji zborovodja in se zaman trudi, da bi refren peli forte in ob vstopih gledali njegove roke, postaja vedno bolj zadušljivo. Ker ravno okrevam od vnetja ušes, imam čeznja potegnjen elastičen trak iz bombaža, ki mi neprijetno stiska senca. Potegnem ga z glave, pritisk pa kar ne popusti. Ob naslednjem vdihu na štiri takte globoko zajamem sapo, a presenečena ugotovim, da sem še vedno zadihana. V prsih začutim pritisk, ki se širi v požiralnik in vzbuja slabost. Pogledam navzgor v orgelske piščali, freske na stropu se mi zavrtijo pred očmi in zaman poskušam ujeti roko, ki mi jo moli okrogli angel dva metra nad korom. Nato se sesedem na Simono, ki stoji tik za mano.

Zbudim se na klopi pod odprtim oknom, z nogami v zraku in zaskrbljenimi obrazi tik pred nosom.

»Ne nas strašit, no,« se po olajšanem vzdihu zareži zborovodja. S čela si namrgodeno obrišem njegovo slino.

»Še dobr, da te mamo,« vzklikne tipu, ki je prevzel vlogo nosilnega stebra za moje noge, in ga potreplja po rami.

»Matej je medicinc, veš,« navrže nekam v mojo smer. Moram priznati, da mi pozornost ugaja, še bolj pa dejstvo, da je bila tale maša pikico bolj pestra od dosedanjih. In če sem morala za to omedleti, tudi prav. V pljuča potegnem mrzel zrak in se zazrem v Mateja nad seboj. Nasmehne se mi, ob čemer me prijetno zaščemi. Maša se je medtem končala, župnik jo je moral speljati do konca brez našega angelskega prepevanja, ob čemer si je verjetno oddahnil marsikateri član božjega občestva.

Takoj ko so moje noge spet v vodoravnem položaju, se skobacam pokonci, opotečem do stopnic, ki vodijo na kor, in negotovo zagledam v strmega polža, ki me vabi, da telebnem po njem. Za mojim hrbtom se pojavi Matej.

»Ti pomagam?«

V pritrditev nekaj zajecljam. Matej me dvigne, naloži čez ramo in previdno priraca do tal, ob čemer enkrat z glavo in nekajkrat z mojo ritjo udari v prečko nad sabo.

Sramežljivo se mu zahvalim in se odspotikam do vecejev v sosednji stavbi. Zaprem vrata, zlezem na školjko in med lulanjem bingljam z nogami. Med brisanjem opazim, da sem spodaj nekam spolzka. Papir, ki bi moral samo popivnati tistih nekaj kapljic, tokrat kar zdrsne med mojimi nogami. Podržim ga v roki in na njem opazim prozorno, polžji slini podobno sluz. Čudno. Poskusim še enkrat. Zdaj je lepljive packarije manj, a vseeno porabim brezbožno količino papirja, preden je popolnoma zmanjka. Vstanem, živčno povlečem hlače navzgor, jih zapnem in potegnem vodo. Oddahnem si, ko kup lističev in polžja slina na njih izgineta v straniščnem odtoku.

 

*

 

Popolnoma oblečena sedim v kadi s cevjo za tuš okrog vratu. Povlečem oba konca, da bi videla, kakšen je občutek. Rebrasta kovina mi stisne požiralnik, da zakašljam. Spustim cev. Ulijejo se mi solze.

Oče je pred dnevi dobil nenaden preblisk, da menda hodim domov prepozno za srednješolko in da mora nujno preveriti, kje se potikam. Tako je zborovodja v nabiralnik dobil zaskrbljen mejl, ki je poizvedoval, ali ob ponedeljkih in sredah res tako pridno hodim na vaje. Spraševala sem se, kaj kurca misli, da sicer počnem. Imam točno dve prijateljici, ki ju itak vidim v šoli ali na literarnem krožku. Če sumi, da se za vogalom železniške postaje ližem s kakim študentom, pa je to sramota zanj, saj zelo očitno ne ve ničesar o lastni hčerki. Po točno eni klavrni simpatiji v petem razredu osnovne šole sem izgubila interes za osebke moškega spola. Po drugi strani mislim, da je sošolka, ki pri matematiki sedi poleg mene, najlepša punca, kar sem jih kdaj videla, a si ji tega ne upam priznati. Poleg tega bolje, da oče ne izve, saj bi me nedvomno ozmerjal s skozlano lezbo.

Ko sem mu omenila, da bi mi res lahko bolj zaupal, sem s tem očitno naluknjala nekakšen jez. Sprva se je izgovarjal, da ga skrbi zame, ko sem vse pomisleke ovrgla in zahtevala boljše argumente, pa me je obtožil, da se napihujem. Takrat sem vzkipela in jez je padel. Izzvala sem ploho zmerljivk, spodmaknjen stol, razdražene luknjice v ušesih, ko me je povlekel za uhane, in kup hišnih opravil kot kazen za neprimerno obnašanje. Zakričala sem, da je krivičen kreten, da se do mojih bratov ne bi tako obnašal, on pa meni, da sem zafukana feministka. Zdaj se bo naslednjih nekaj tednov pretvarjal, da ne obstajam, in zalajal name samo takrat, ko bo hotel, da pomijem posodo. Vem, da se bom počutila kot zadnja smet in da se bo isto sranje ponavljalo, dokler se ne odselim, kar pa ne bo mogoče vsaj še tri leta. Pa tudi takrat bom komaj zaključila gimnazijo, jaz pa hočem študirati kemijo. Oče bi rekel, da lahko vedno najdem kakega tipa in ga naserjem, da me preživlja, če bom dovolj dobro fukala. Problem rešen. Ampak jaz nisem prepričana, da mi je do tega, ker še moške, ki nočejo fukat z mano, komaj prenašam. In kakšen naj bi sploh bil ta fuk, v teoriji se zdi kot nekakšna ogabna telovadba, in ženske v filmih, ki jih včasih po polnoči predvajajo na teveju, izgledajo, kot bi jih bolelo.

Očitno bom morala do nadaljnjega vseeno živeti s starši, kar pomeni, da potrebujem načrt, kako se odstraniti na kar najmanj boleč način, ko bo naslednjič postalo nevzdržno. Opazim, da sem se med razmišljanjem zakrčila in spet zategnila cev in da moja glava postaja čudno lahka. Neznosen pritisk v lobanji je izginil, ploščice na stenah se vrtijo. Popustim in začutim ščemenje med nogami. Z nog zbrcam hlače, preverim, ali so vrata zaklenjena, slečem še spodnjice in se dotaknem gumbka med stegni. Prijetni mravljinci se zalezejo v vse moje ude in glava postane rešeto, s katerega odtekajo še zadnje kapljice pritiska, ki se je nakopičil v njej. Obešenje bo očitno še malo počakalo.

 

*

 

Lukove hlače ležijo na tleh, moj modrc čez stol, in nogavice, ki bi morale pristati na mizi, so zletele v luknjo ob steni, od koder jih bom morala bezati, ko se pofukava do konca. Luka se z eno roko z vso težo naslanja na moja zapestja, ki mi jih je dvignil nad glavo in pribil ob vzmetnico, z drugo pa me drži za brado, da sem ga prisiljena gledati v oči. Med ploskanjem kože ob kožo njegova roka naenkrat zdrsne navzdol, podrsa po ključnicah in ob straneh stisne moj vrat. Zastokam, ko mi kri udari v glavo, a me prijem niti najmanj ne moti. Spreleti me prijeten drget, moj trup se naelektri in telesu na meni skozi njegovo roko na mojem vratu vračam elektrošoke, ki me preplavljajo. Naenkrat ne čutim več udov, naposled izgine še glava in porazgubim se v elektronih, ki se gibljejo v tokokrogu.

Zbudita me glasen pljusk in mrzel sunek v obraz. Zavem se, da zdaj ni več mokro samo moje mednožje, ampak tudi prsi in lasje. Dvignem glavo in opazim, da ležim na tleh v luži vode, Luka poleg mene pa mi nerodno stiska žilo na zapestju. Na obrazu ima izraz ovce, ki jo je pravkar stresel štrom.

»To sem videl v filmu,« zajeclja. Začnem se režati.

»Pizda, glihkar si me na smrt ustrašla, a se loh faking nehaš smejat.«

Poskusim zadušiti smeh, a mi ne uspeva. »Ej, vse je v redu, verjamem, da si se ustrašil, ampak evo me, alive and kicking. Edino, kar si mogoče res fental, je par mojih možganskih celic.«

»Jah, no, ni idealno, ampak važno, da si se zbudla. Vse skupi je trajal kako minuto, tako da sem že konkretno paničaril. Ne grem se več tega s tabo, ker me bo enkrat sam infarkt.«

Kislo se nasmehnem in potlačim razočaranje.

 

*

 

Mehurčki, ki izhajajo iz stene džakuzija, me prijetno ščegetajo v ledvenem delu hrbta. Z obema rokama objemam Janino, ki je svojo glavo zagozdila med moje joške. Po nekaj lajnah belca je bolj zgovorna, kot sem je navajena. Kozarec vina nestabilno postavi na rob kadi, in komaj ga ujamem, preden se raztrešči na ploščicah. Vino špricne po brisačah na stolu. Janini se zdi vse skupaj neznansko smešno, meni pa se zdi ona ljubka, kljub temu da moji od viskija omotični in njeni nakokirani možgani vibrirajo na različnih valovnih dolžinah. Njen govor postaja vedno manj razločen, a vseeno ujamem nekaj o tunkanju.

»Kaj?«

»Aa bi se … tunkala?«

»Jaz tebe ali ti mene?«

»Jaaas tebee.«

Usta pritisnem na njeno lasišče in se nasmejim. »Ajde, pa me daj.«

Prvo sekundo, ko odložim kozarec, me grobo potegne za lase in mojo glavo sune navzdol.

»Ej, ej, a lahko najprej vdihnem?«

Globoko zajamem zrak, ona pa me sunkovito potisne pod vodo. Začutim blago ugodje in dobro poznano ščemenje. Zaprtih oči počasi izpuščam mehurčke iz ust, medtem ko mi Janina glavo nasilno tišči pod gladino. Od dolgoletnega petja in občasnega teka je moja pljučna kapaciteta kljub kajenju na žurih nekoliko nadpovprečna. Ko dosežem količino zraka, ki ga lahko kar najdlje zadržim v pljučih, ga iz ust in sapnika potisnem proti spodnjemu delu prsnega koša. Čeprav ležim v džakuziju, čutim, kako se med nogami vlažim. Vendar mi kljub užitku z naraščajočo potrebo po zraku vedno močneje razbija srce. Počakam še nekaj sekund, nato pa poskusim glavo dvigniti nazaj na površje, a mi jo Janina z vso silo drži pod vodo. Razločim nekaj podobnega kot »ko jaz … tako rečem … prasica!«. V mislih si berem levite, za katere vem, da bodo, če se skozi kak zasilni izhod ne podvizam ven, tudi moj pogrebni govor. Pizda si kreten, da se pustiš takole prostovoljno utopit nakokirani bejbi, ki te komaj pozna. Janina nima pojma, da sem človek, ki zdrži veliko, včasih celo preveč, in začne paničariti šele, ko je res kriza. Verjetno misli, da sem samo bedna, da bi ji res lahko dovolila majhen push svojih mej. Seveda se ji ne sanja, da če je meja Kolpa, sem jaz trenutno že v Postojni. V paniki zgrabim njene roke na vrhu svoje glave in zasadim nohte v njene mehke dlani. Zahvalim se Mariji, prelepemu bitju in njenemu skretu, da si nisem postrigla dolgih krempljev, preden sem prišla na seksdejt. Ampak moja draga kar ne popusti. Z zadnjimi močmi z nohti ene roke potegnem po hrbtni strani njene dlani proti nadlakti, z drugo pa zgrabim njen kazalec in ga zvijem nazaj. Janina krikne in me spusti. Z glavo sunem na površje, a iz zdaj že peklenske nuje vdihnem četrt sekunde prezgodaj. Sapnik mi napolni mešanica zraka in nekaj kapljic mlačne vode, v kateri zdaj plavajo tudi pol grama belega, kaplje Janinine krvi in kozarec, v katerem je bil nekoč viski.

Janina me brezizrazno gleda in se odmika od mene, medtem ko kašljam in lovim sapo. Nato se čez rob banje zvrne na ležalnik ob njem. Nekaj minut nepremično srepim vanjo, nato pa vstanem, jo obrnem na bok, odidem v spalnico in z njene postelje vzamem odejo, s katero jo pokrijem. Ugasnem džakuzi, se oblečem in z obešalnika sunem Janinino kapo. Tudi če je nikoli več ne vidi, mi je v zameno za obsmrtno izkušnjo dolžna vsaj preventivni ukrep proti ubijalskemu vnetju sinusov. Tik preden se poberem iz stanovanja, ob ležalnik, na katerem komira Janina, postavim kozarec pomarančnega soka. Počutim se kot svetnica, ki v nasprotju s svojo ljubimko obvlada prvo pomoč. Če že ne proti utopitvi, pa vsaj proti mačku.

 

*

 

»Erotično?« Psiholog na drugi strani mize, ki me je ravnokar vprašal, ali sem že kdaj omedlela, me gleda, kot bi imela tri glave. Sprašujem se, zakaj ga to sploh zanima. Za standardno vprašanje na diagnostičnem testu se mi zdi preveč naključno. Morda je moj fetiš res zahteval žrtev, masaker možganskih celic, in je njihovo pomanjkanje sposoben opaziti celo zdravnik, ki me vidi prvič. »Pa veste, da je to nevarno?«

»Gospod, odraščala sem na vasi, nisem jaz kriva, da nam niso postavli večje cerkve.«

Psiholog se namršči. »Kaj mislite s tem?«

Vklopim vse možganske celice, ki so mi še ostale od tega, kar moram zdaj očitno na dolgo in široko razložiti osuplemu sogovorniku. Ta me, medtem ko poskušam svoj kup nezgod sestaviti v zgodbo z repom in glavo, opazuje izpod čela in si nataka kozarec vode. Preden mi uspe ugotoviti, kje naj kolobocijo sploh načnem, srkne dolg požirek, ki ga očitno izpije prehitro. Zaleti se mu, njegov kašelj prekinjajo kratki premori, med katerimi hlasta za zrakom. Nekaj sekund bolščim vanj, nato pa se dvignem s stola in kot mesečnica zapustim ordinacijo.

»Ja kam pa greste zdaj?« se za mano zadere zdravnik, ko pride do sape.

Vsa trda skoraj stečem po hodniku in stavila bi, da mimoidoče spominjam na možica na baterije. Takoj za vogalom počim v vrata veceja, ki jih za sabo komaj ujamem, da njihov tresk ne izda, kam sem pobegnila. Panično se zaklenem v kabino. Ko sedem na školjko in spustim hlače, se na spodnjicah zasveti polžja slina. Z vso silo stresem z glavo, nato pa jo butam ob steno, dokler iz nje ne izbijem podobe dušečega se zdravnika.

O avtorju. Veronika Razpotnik (1997, Ljubljana) je magistrica biokemije in magistrska študentka francistike. Njen pesniški prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021) je bil nominiran za prvenec leta, leta 2023 pa je prejela prvo nagrado na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo. Njene verze najdete v številnih slovenskih antologijah in osrednjih literarnih … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako bizarno, da ljudje umremo

    Aljoša Toplak

    Zdi se mi, da se mi nekam mudi, opravilo me čaka.

  • Beležnica

    Helena Šuklje

    Ponoči sem ti nekaj povedala, nekaj sem izrekla.

  • Potepinka

    Neva Lučka Zver

    Ste kaj videli kakšno podgano?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.