Centrifuga

Rutino prezira. No, vsaj misli tako. Čuti drugače, a mu veliko pomeni njegov mini balkonček, skoraj francoski. Vsak dan – z izjemo današnjega, ko se je nepričakovano v pižami z napol oprano žehto in žetonom mudil v najbližji javni pralnici – začne s skodelico kave v eni in čikom v drugi roki; svoja ogromna, na nartu od komarjev popikana stopala pomakne na svoj kvazi balkonček in se nagne rahlo čez. S komolci na ograji ohranja ravnotežje zaspanega trenutka. Pomisli na svojo staro mamo; ta mu je vedno govorila, kako ogromna stopala bo imel, vendar da ni dobro, da sta kazalca daljša od palcev, saj bo zaradi tega najbrž vdovec. Nasmehne se odmevu teh »modrih« besed, v telo pa se mu vseeno prikrade nekakšen skorajda neoprijemljiv srh. »Cela mama, ubogi otrok …« ga je večkrat z ljubkim, starikavim in nekoliko ciničnim tonom glasu ogovorila in ga z drobno, zgubano roko pokuštrala po laseh. V otroštvu je ob tem brez dvoma čutil nežnost, toda danes negotovo obuja spomin na ponotranjene besede. Nostalgično fantazira o njenih gubah, o tem, kako jih nežno oplazi z blazinicami prstov, se dotakne njenih odtisov, vtisov, izkušenj njenega minulega življenja. Pomisli na Whitmanove besede: »Kaj vse izražajo tvoje oči? Zdi se, da več od vsega natisnjenega, kar sem prebral v svojem življenju.«

Jutranji tok misli mu večkrat prekine pogled na sosedovo hišno mačko, ki hodi po ograji balkona, enakega njegovemu. Približno leto dni je stara, elegantna tigrica. Čudovita in ljubka opazuje jutranje sprehajalce, obožuje njihove hitre gibe, njihove različne ravni energije. »Mačke so kvantne frajle,« si misli. Večkrat si čez blok zreta iz oči v oči. Oba živita v prvem nadstropju. Sem in tja ji zavrti Cohenovo vinilko, jo da nekoliko bolj naglas. S svojo čutno, neuravnoteženo naravo Gregor v stiku z njo nemalokrat trpi. Večkrat iz frustracije in neodločnosti zamomlja: »Skoči! Kaj te ustavlja, jebenti!« Njegov dialog se nadaljuje vedno bolj introspektivno, preplavlja ga bolečina v trebuhu, ki se širi vse do prsnega koša. Tam se razprostre pekoče in bodičasto.

»Že dva dni ne kadim, z izjemo dveh čikov ob jutranji kavi in mogoče še kakšnim zvečer,« si iz vsega ali pa vsaj iz tri četrt srca čestita, sedeč na stolu v pralnici, ko v odsevu na bobnu pralnega stroja gleda svoj obraz. Zadaj so bele stene, njegov odsev je nejasen in nekoliko zvodenel. »Itak,« se cinično, z levim kotičkom ustnic ukrivljenim navzgor, nasmehne. Nasmeh ima lep, z jamicami v obeh licih, leva je izrazitejša. Ves je izrazit. Nekoliko poraščena lica in brada, ravno toliko, kot pri tistih modelih iz Nivejinih reklam iz devetdesetih. Sam bi se s tem verjetno težko strinjal, čeprav na raznih zmenkih s Tinderja ob požrešnih pogledih posluša: »Seksi si, ni kaj!« Nežna in ponotranjena ali priučena podoba o sebi mu preprečuje ljubezen, ljubeznivost. Ves čas ga spremljajo glasovi saboterji: »Ne glej, itak ji ni zate. Najbrž boš preveč, mogoče premalo. Preveč si površno razdrobljen, se sploh zmoreš poglabljati in se ne skrivati?« »Zanič si, pri straneh siviš, lasje se ti redčijo in nimaš jajc.« Tako svoje krize, manjvredna občutja in osamljenost zamaši, poštuka in preplavi s priložnostnim fukom, kar nekoliko zaduši simptom. Fuk za poštuk! Želja, da bi se slišal, je še premeglena. Sliši pridušen, za tri tunele oddaljen glas. Pri terapiji je govoril o tem, pa je prišel do precej močne potrebe po varnosti, nadzoru. Sam se doživlja obratno, prej boemsko in svobodnjaško, kar vedno bolj prepoznava kot lastne odpore, obrambe. Želi si svobode, te navznoter, več užitkanja, ki poboža. Ne takega za poštuk, takega zaresnega.

»Hvala za težo in ježa v prsnem košu, draga starša! Fuck you, oba,« vstane in z rokami udari po pralnem stroju, ki kaže še 45 minut pranja. Izkriči kanček ozaveščene, nagnetene jeze, medtem ko še dva pralna stroja osamelo centrifugirata. Slina mu v kriku okaplja dlani in površino stroja. Ni trenutek za uravnoteženost, ampak za regresijo. »Ja, okej je, če kričim. Nikogar ni, pa tudi če bi kdo bil. Morda še koga spodbudim.« Iz ježa v prsnem košu v krik. Jež, poln pričakovanj, prepovedi, zapovedi, krivde, žalosti in potlačene jeze. Jež, ki zbada in bode iz roda v rod družinskega drevesa.

Na tleh pralnice zagleda mrtvo mravljo. Zdi se precej mrtva, posušena je že. »Bizarno«, ga odvrne od nje in misli na smrt. Pomisli na očeta. Tega tipa, ki je videti zgaran in ubit kot mravlja, le da je on v zanikanju, mravlja pa si tega najbrž ne more več privoščiti. Doživlja in vidi ga podjetnega, povzpetniškega, hladnega, odsotnega. Vedno se je odzival le na Gregorjeve dosežke, nanj ne. Zna biti precej duhovit, toda njegove šale so začinjene s seksistično-sadističnim pridihom. »Tip pozna par vicev,« posmehljivo in nekoliko tekmovalno razglablja Gregor. Ob misli na fotra bi si kompulzivno grizel nohte, vendar se odvaja usmerjati agresijo vase. »Kaj želiš pregrizniti?« ga večkrat povpraša terapevt. »Svoje občutke? Česa je preveč?« Včasih le v fantaziji, kdaj pa ob teh vprašanjih dejansko zagrabi robčke in jih vrže po terapevtski sobi.

Z mamo je bilo drugače, bolj ljubeče, a s pridihom njenih nezavednih pričakovanj. »Tvoje lepe temne oči so danes tako globoke in neutolažljive«, odzvanjajo v njem besede, ki mu jih je nedavno namenila mama in ga pobožala po rami. Lepo mu je, ko se spominja, kako sta, ko je bil otrok, plezala po drevesih, plesala in bila breztežna. Umaknila sta se in znala ubežati. »Tega me je prekleto dobro naučila. Ubežati in se zatekati v občutje breztežnosti.« Vseeno o njej razmišlja ljubeznivo in otožno. O njunem odnosu.

Preplavi ga pritlehna osamljenost. Občutek, da je tako prekleto sam. Kljub nekaj neuspelim zvezam, daljšim in krajšim, je ta občutek star. Takrat se jež naseli po vsem telesu, zbada in trpinči z bodicami, v prsnem košu pa pusti veliko luknjo. Vdihniti ne moreš, ker tam ni zraka. Tam je gost, črn nič. Ni ne vdiha ne izdiha. Nič je. Donenje hrepenenj. »Hrepenenje je najlepše čustvo,« razmišlja na glas, kot bi mu nekdo nekoč povedal, pa še vedno ne more povsem utelesiti. »Boleče, to ja,« še šepetaje doda in si prikima.

»Pogrešam rahločutnost v dvoje. Bo ta hrepeneči občutek izginil? Občutek groze, kadar sem sam?« ga zaskrbljujoče prešine misel. Spomni se vrstic, ki se ga tako dotikajo. Rilkejevih vrstic, namenjenih Franzu Kappusu: »… Ljubi svojo samoto in poskušaj izkričati povzročeno bolečino. Kajti tisti, ki so blizu tebe, so daleč … In to nakazuje, da se prostor okoli tebe širi … Veseli se svoje rasti, v kateri seveda ne moreš nikogar vzeti s seboj, in bodi nežen do tistih, ki zaostanejo.« Rilke ga vedno prevzame s toplino. Ima ga neizmerno rad, a včasih ga ne dohaja. »Hrepenenja …« šepeta, ko si kot Mislec s palcem in kazalcem oplazi razpokane in nekoliko pobledele ustnice. Prevzame ga občutek strahu in užaloščenosti. Podoživlja občutke, ko obrambe popuščajo. Trenutke plezanja po drevesih. Lep občutek skorajšnje breztežnosti, kljub jebeni gravitaciji. »Hrepenenj je veliko,« začuti in si pove. Nasmehne se odsevu v bobnu pralnega stroja.

Perilo je oprano. Zložil ga je v vlažno vrečo in se odpravil domov. Jutro se je že prevesilo v dopoldne, megla se je dvignila, on pa v svoji črtasti pižami, s pogledom, usmerjenim na asfalt, upa, da ne bo opažen. Zazvoni mu telefon, pogleda na zaslon, na katerem piše »fotr« z malo začetnico. Premaga ga tekmovalna radovednost. »Gregor, posluš ta vic. Kako povabiš Gorenjko na fuk z dvema črkama, odgovori ti pa z eno?« Nastane precej agresivna in gosta tišina. Začuti sram, za katerega se dobro zaveda, da ni njegov. »Nimam časa, sem zunaj. Se slišiva kasneje,« reče in prekine. Ponovno mu zazvoni telefon, tokrat neznana številka. Oglasi se in na drugi strani ga ogovori nekoliko negotov ženski glas: »Pozdravljeni. Upam, da sem poklicala prav. Sem dobila psihoterapijo Gregor Dolinar?«