Lutka

Petek dopoldne, nekaj pred poldnevom je. Lutka sedi na stolu, zazrta v prozorno, nekoliko prašno pregrado, zaflekano z odtisi raznih prstov in zasušenimi kapljicami kave od prejšnjega dne. S svojimi mislimi je drugje. Ni je tam v vrvežu mimoidočih, ki besno, vzneseno in hektično hodijo skozi glavni vhod na delo. Kdaj se kdo ustavi pri njenem pultu, polnem ekranov z vpogledi v vsa nadstropja poslovne stavbe. En vpogled nadzoruje zasebno parkirišče zunaj za vse tiste buržuje, ki so se v osemdesetih dokopali do lastniških mest. Odgovorno in po navodilih dviguje rampo, da se lahko buržuji pripeljejo noter. Vmes odpre tudi kakšnemu padalcu, a le na kratko in na parkingu št. 8. Socialistična poslovna stavba z vedno močnejšim neoliberalističnim pridihom.

V svojih mislih je daleč daleč stran. Tam, kjer vonj po žajblju prihaja iz vseh smeri gozdiča, tam, kjer je znala biti radostna, brezskrbna. Dela do pol treh. To popoldne se je namenila k frizerki. Naročila se je prejšnji torek v Šentvidu. V ulici blizu gasilskega doma, tam zadaj, dve hiši naprej, v pritličju hiše, kjer ima njena stalna frizerka svoj salon. Dogovorjeni sta bili za ob pol petih, a jo je prevzel nekdo drug. Mlajši frizer, praktikant. Lase ji je postrigel podobno; na kratko, kljub Lutkini skriti želji, da bi si pustila nekoliko daljše. Vprašal jo je, kako se ji zdi. Še preden je zbrala misli in zajela sapo, da bi odgovorila, je že poslušala o njegovih sanjarijah za poletje. Medtem ko se mu je nasmehnila, je začutila rahel pritisk v čelu, čeljust je zatisnila, da je zaškrtala z vsemi svojimi zobmi.

»Nemoj, da mi plačeš, moja lutkice!«, se spominja besed očeta. Včasih, ko jo je pobožal po obrazu, so bile njegove velike, hrapave roke nežne. Glas je bil ljubeč, a hkrati intenziven, sporočilo je bilo vedno subtilno strašljivo. Oče je bil iz Velike Kladuše, tam so baje nekaj let tudi živeli. Njen prvi spomin sega v poletje 1970, ko je imela deset let, na plaže Ulcinja, kamor so se z družino odpravili iz domačega Šibenika. Večino poletij potovanje na oddaljene plaže ni bilo smiselno niti ugodno. Spominja se, da sta z očetom tekla v morje. Občutila je spomin proda in mivke med prsti na nogah, slanih kapljic, ki so pljuskale po njenem nasmejanem obrazu. Kako se jima je prilegalo v žgočem poletju. Bila sta vesela.

V salonu je prosila za račun, plačala in se s kolesom odpravila nazaj proti Bežigradu, kjer ima že dvajset let najeto garsonjero. Vmes se je ustavila še v Lidlu in si vzela polnozrnat kruh. Tistega v akciji iz reklame je imela v mislih, ko je zjutraj pila kavo in prižgala cigareto, medtem ko je brskala po časopisih na kuhinjski mizi. Doma je imela še ostanke sosedine zaseke. V trgovini je zagledala sveže fige. Oči so se ji razprle in začutila je kiselkasto slino, ki ji je z obeh strani jezika pricurljala v usta. Pogoltnila jo je in zagrabila košarico fig. Počutila se je drzno in pogumno, naslajala se je. Videti so bile okusne, ene zelenkaste, druge temno vijolične, bile so mehke. Veselila se je prihoda domov. V mislih je imela, da bo še malo pospravila, nato pa povečerjala in si ogledala film z velikim Nebojšo Glogovcem v glavni vlogi. Film ji je znan, spominja se zgodbe o štirih protagonistih, sosedih, ki se skozi zgodbo močno povežejo, kljub svojemu sporu glede etničnosti in seksualnosti. Razmišlja o epilogu, o občutku pripadnosti ter ljubezni, ki je zanjo tako daleč. Hrepenenje jo zaobjema in krči do kosti, kot bi se sto povešenih, tankih vej vrbe žalujke tesno ovilo okoli sleherne kosti v njenem telesu.

V kleti bloka, kjer je puščala svoje kolo, je neobremenjeno, previdno obšla dve srednje veliki podgani. Pomislila je, da sta očitno varni, siti in domači. Razpokana kotička ustnic sta se ji razpotegnila v nasmeh. Trenutek je prekinila zgovorna in glasna soseda. Morda je nekoliko več kot soseda, Lutka jo šteje v svoj krog prijateljic. Fino se ji zdi, čeprav gre vedno izmučena od nje. Jovi je nedolgo tega izgubila moža. »V teh trenutkih tako zelo potrebuje družbo in oporo, pa grem k njej, kaj pa hočem,« si Lutka prigovarja v mislih. Jovi njene nove frizure ni opazila, medtem ko jo je s svojimi velikimi rokami zagrabila za ramena in jo malo manj kot odnesla v dvigalo. Z visokim glasom jo je povabila na požirek rakije. Med nalivanjem v štamprle je steklo precej mimo. Nekaj malega se je takoj vpilo v rdeč, vezen prt z belimi rožami. Medtem ko je na mizo prinašala karte za remi, da bosta odigrali eno partijo, se je sesedla na stol, popila požirek in začela jokati za možem. Lutka je šele prišla v kuhinjo, potem ko si je sezula čevlje in odložila vrečko zraven stola. Usedla se je poleg nje in jo v tišini sočutno božala po hrbtu. Ob dotiku je slišala le še Jovin glas, vedno bolj oddaljen in izzvenel.

Misli so jo odnesle v leto 1978, na bazen, kjer je spoznala ljubezen svojega življenja. Bepo, na videz očarljiv, zapeljiv mladenič, globokih temno rjavih oči, ji je ukradel srce v trenutku, ko ga je zagledala. Spominja se, da je bil takrat v družbi še dveh, vedno so se smejali, kot bi nekaj naklepali, njej pa je bilo nerodno. Utrip je bil že udaren in močan; povsem novi, drugačni občutki.

»Lutka, ti djeliš,« jo je pozvala Jovi. Odigrali sta karte, zahvalila se ji je za povabilo in se kljub vztrajnosti Jovi, naj še ostane, odpravila domov.

Nekoliko zatohel vonj po plesni jo zmoti vsakič, ko odklene vrata v stanovanje. Poskušala je že marsikaj, vedno ista pesem. Prevlažno je. Stanovanje ima tudi nemoteč vonj po cigaretah. V kuhinji je na mizo položila vrečko s kruhom in figami, se šla preobleč v zanjo udobne cunje. Preden se je lotila priprave večerje, je izpraznila pepelnik in ga oprala. Mizo je počistila, vrečko iz trgovine pa odmaknila na pult, kjer je narezala kruh. Fige je pospravila v hladilnik, iz katerega je vzela zaseko. Do filma je imela še pol ure, dovolj časa za večerjo.

Nekaj minut pred začetkom filma si je prižgala cigareto, globoko potegnila dim, z drugo roko si je šla skozi lase in se spominjala časa, ko so bili dolgi. Gosti, črni lasje. Kot tistega dne na bazenu. Kako težko jih je zajela v plavalno kapo. Spomni se, kako sta skupaj kasneje hodila plavat, kako zaljubljena sta bila. Bepo, ljubezen njenega življenja. Vedno je bila nekoliko sramežljiva, on je vodil odnos, s čimer ji je nudil varnost in ravno prav prostora. Vozil jo je z motorjem ob obali Šibenika, po starem mestnem jedru, tudi tam, kjer je bilo prepovedano in so domačini vzklikali za njima ter krilili z rokami. Spominja se poljubov, dotikov, besed; mislila je, da bo za vedno. Pa ni bilo. Dve leti je trajalo. Sledilo je bridko obdobje. Vrba žalujka je pognala veje, se ovila vanjo in se z leti le še krepila. Po koncu šole in dveh letih dela v kuhinji tamkajšnje konobe je odšla. Nekaj časa je živela in priložnostno delala v Gradcu, nato se je preselila v Ljubljano.

Po filmu, ki se je je kljub njeni vmesni zanesenosti močno dotaknil, si je šla umit zobe, šla na stranišče, se ulegla v posteljo in pokrila zgolj eno nogo, drugo je ovila v odejo. Zaradi spomina nanj, ki ga je potrebovala, saj je takrat nekomu pripadala.

Navila si je uro in zaspala.