LUD Literatura

Ljubimki

Lea Bernik

To je zgodba o žalovanju in ljubezni, o surovosti in neprodušnosti poznega kapitalizma. O spuščanju. Zgodba o ženski, njeni gibalni oviranosti, o luščenju, dotikanju in ljubimkanju.

Lili je žalostna. Vidna je zasušena solzna sled od sicer živih temnih oči po njenih licih do vratu. Zjebana je, da se ji ne zdi niti, da bi si umila in osvežila obraz. Uživa v tem, da si s prstom drsa to zasušeno, grobo sled. Popraska in spet oživi tisto njuno, česar ni več. Kar je bilo ubito. Ah, da bi bila vsaj jezna. Toliko besa je v njej, pa norosti, da bi se lahko zgodil masaker v Lynchevi koprodukciji. Pa ne zna v stik s tem. Ne še. Zdaj jo znam poslušat in jo zmorem čutit.

Pripoveduje mi o presekani ljubezni. Ni več princeska, ni več ljubljena, vse bolj se zaveda, da niti ni bila. Ni več poljubljena, pa tako poljubljiva je. V tem odnosu niti ni bila pomembna. Tipično za smernice poznega kapitalizma, katerega rezultat je nezmožnost ohranjati stik in odnos. Lahko se le odide in pusti. Potrošni material – še ena mernica!

Intima danes pomeni zgolj fuk, naj bo božanski ali brezvezen. Toliko več je! Ranljivost, spogledovanje in preseganje strahu, ki se nam zbuja v odnosu s partnerjem in le takrat, prepuščanje, zbiranje vinilk – od Cohena, Nece Falk, Cava, Laibachov, Nine Simone, Ette James, Joni Mitchell, Casha, Waitsa do pozneje odkrite Kaz Hawkins, poslušanje in dolgi, bogaboječi pogovori pozno v noč. Nasmeh, ko se zjutraj napol gola, vsa krmežljava, z jutranjim zadahom in prekajenim kašljem spogledata in se veselita dneva brez natančnega cilja. Vesta, da bosta dan preživela skupaj, z vsem, kar sta, in to je dovolj dobro.

Pravi mi, da si pomaga s tem, da na svoji terapiji fantazira o svoji notranji moči – galopira divjega konja. Ta je črn in skoraj svilnat. Nor, divji konj. Nosi kavbojski klobuk in semiš škornje. Pa ne on. Ona! Ujezdena ne vesta, kam dirjata. Dirjata! Za bolj filmski vajb so klobuk in škornji zaprašeni. Prah, ki je s to bridko izgubo izginil in ga za zdaj še ni. »Naj se že zgodi ta prah!« mi pravi. Nežno ji odgovorim, da se ne bo zgodil sam, naj ga ona uvrtinči. Z zaprepadenim in nekoliko zgubanim, od žalosti povešenim obrazom je zavila z očmi. Kot največja žrtev tega sveta.

Kapitalističnemu gibanju je z impulzi besa in žmohta posvetila pesem. Da zbudi, da predrami. Pesem mi je zmomljala, z nekoliko živosti, v upanju, da mi bo všeč, s škodoželjo, da vrne vbod. Ob skrušenem sedenju na neudobnem, cenenem lesenem stolu tam v svoji novi ceneni stilski kuhinji:

 

Novi materiali

 

Ne več samoevalvacija,

ampak inventura.

Trgovina z železnimi, trdimi predali.

Vse lahko zakleneš not.

Vse, kar ti ne paše.

Vse, kar budi in dela živo.

Mrš stran, pizda občutljiva!

Kakšna si, ker si živa.

Dam ti srce v neprodušni plastični vrečki!

 

Žmoht je ostal, ker to je ona. Krvni žmoht, žmoht v krvi, kakorkoli, to je njen joie de vivre. Že sama sem na četrt mrtva, tudi ona je, pa tako močno se čuti duša v novem stanovanju, z instant opremo. Poceni, a lepo. Tak nor paradoks.

Misli me odnašajo – taki smo ljudje, polni lastnih notranjih konfliktov. Živi smo. Razmišlja in mi pripoveduje o nekom zelo bližnjem, duhovitem in ljubeznivem, ki se rad malo distancira in hkrati poboža s to veliko ljubeznijo med njima: »Smisel za estetiko pa imaš! Nič čudnega, da si se enkrat zapalila zame.«

Tudi sama precej časa namenjam prebolevanju, razčiščevanju s sabo, osmišljanju … Drugače niti ne znam živet niti nočem! Tudi Lili ne. Sem velika zagovornica individualne, pa tudi eksistencialne resnice in študente pri nas in v tujini poučujem, no, bolj z njimi razglabljam o spoznavni teoriji, kjer »spoznavajoči/subjekt« sam, na svoj način spoznava »objekt« … ob tem pokadim ogromno cigaret – teh modernejših heetsov, ki smrdijo po prdcih ob prižigu, so pa »in« in nekoliko bolj »eko«. Eko čiki – za daljše življenje in dušenje čustvenega impulza!

Nekega hladnega, zimskega jutra je Lili sedela na sekretu, si ogledovala svojo novo kopalnico in jo osmišljala. Vsakič ko se usede z golo ritjo na mrzlo dilo, mravljinci s svojimi kolonijami zmrazijo sleherni del njenega telesa. Ga vsaj začuti sem ter tja. Pod res majhnim, sila nepraktičnim, kompulzivno čistim belim umivalnikom se je zazrla v nov paket sekret papirja. Kupila ga je še isti dan, dopoldan v DM-ju, ga le vrgla tja, saj je hitela, da psu nameni dovolj časa, ko ta zunaj pasje fejsbukira. Zazrla se je v paket papirja in prebrala: »Sanft & Sicher«, nežen in siguren. Nasmehnila se je in mi nekoliko histerično, hkrati žalostno in solzno zakričala: »Ana, kakšna ironija! Saj že vse je.« Planila je v togoten, že zelo utrujen jok in smeh. Slina se ji je razpršila iz ust.

Slišim jo, čutim jo. Skušam ljubimkat z njo, a me je včasih strah. Strah njene ranljivosti, ki kot glas Nine Simone ali Kaz Hawkins doseže najbolj pekoče kotičke moje »superego« ali »modre« duše. Strah te kurčeve neskončnosti in prazne minljivosti, neoprijemljivosti. Zato jo tako prekleto potrebujem. Lili. Postajam dolgočasna, prestrašena, vedno bolj omejena in zapečkarska, najpametnejša. Ona pa galopira tega svojega črnega, svilnatega konja. Z njo sem v ravnovesju lajfa, žmohta, igrivosti, norosti. Življenje brez nje bi bilo precej pusto. Ona pa brezglavo divja, kot kakšna zmešana kura. Kura, ki je v totalni riti, a zna biti tako neustrašna. Ne pomeni, da nje ni strah, in tu pridem jaz, napol umorjena Ana, prav tako žrtev na silo izzvanjajoče se ljubezni poznega kapitalizma, polna projekcij, za katere menim, da jih prepoznam, saj se ves čas analiziram in se mi večkrat dozdeva, da sem boga prijela za jajca. No, saj včasih ga, vsaj toliko, da mu izpulim eno kocino. Če bi pogledala v Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje, bi našla najbrž nekaj diagnoz, predvsem pa tornado simptomov. Pa kaj! Dandanes je tako veliko ukalupljenega, da še duševna motnja s tem izgublja svojo vrednost. Nora, ni nora, nora, ni nora, nora – koga briga! Včasih bi se skrila, včasih bi šla »Gatsby all the way«. Ljubimkanje z Lili je obenem čudovito, osvobajajoče. Prostor nastaja sproti. Za novo, oživljajoče, impulzno.

Lili se je po tem, ko sta s psom prišla s sprehoda, ognjevito in radovedno usedla na kavč in šla počekirat nabor moških, ki ji jih sam predlaga neki dating app. Slajda s prstom po ekranu telefona, z zasušenimi kapljicami solz, kot bi nakupovala svoje poceni, instant pohištvo. Pravi mi, da je gor z namenom, da si s tem ustvarja fake občutek poskusov povezovanja, itak pa ni neke globine. Bere mi sporočilo, ki ga je prejela od »Kilingmisoftli«: »Samski, simpatičen … 22 cm debel komad … če te zanima, pusti kontakt.« Umiram … a tokrat od smeha.

Zgodba o ljubimkanju. Zgodba o Liliani.

O avtorju. Rodila sem se leta 1983 v Kranju. Trenutno potrebujem pisanje in izražanje za svoje notranje procese. Predvsem procesiranje tistih temnih, surovih, žmohtnih, nesprejemajočih delov sebe. Za lastno celost in razvoj še tistega ne tako oprijemljivega, ob enem tako svobodnega. Prepuščam se sanjarijam, asociiranju za globlje in toku tega. Zaključila sem … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nepremičninske zvijače

    Nataša Skušek

    V kopalnici je zdaj kaos, ki se ga bo lotila še pred spanjem. Ker ni okna, se kondenz nabira na ploščicah in ogledalu. Omet na stropu je pred kratkim obnovila, plesen po kotih še nekaj časa ne bo vidna. Medtem ko drgne fuge z razredčeno varekino, zazvoni telefon. Kliče jo sestra, zanima jo, kako je s ta malima.

  • Tujci

    Lena Kregelj

    Malce se je pomaknila stran od stene, ker so jo nekateri ljudje začeli sumničavo opazovati. Odločila se je, da zopet naredi obhod po tem prekletem labirintu prostorov. Vse ji je bilo neznano in panika ji je že lezla v grlo, ko se je ponovno spomnila, da nima druge izbire, kot da jo išče do jutra.

  • Divji šparglji

    Anže Voh Boštic

    Nekega dne v začetku junija sem si po napornem delovnem dnevu spet zaželel nabiranja špargljev. Vedel sem, da jih verjetno ne bom več našel veliko, a to, kot rečeno, niti ni bil moj namen. Prispel sem do svoje običajne lokacije in z grozo ugotovil, da so podrast v gozdičku pokosili. Nejeverno sem se sprehodil po pokošenem gozdičku in opazil en sam samcat špargelj, ki se je dvigal v zrak sredi puščobe. Ob pogledu nanj me je stisnilo v trebuhu.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.