Ljubimki

Lea Bernik

To je zgodba o žalovanju in ljubezni, o surovosti in neprodušnosti poznega kapitalizma. O spuščanju. Zgodba o ženski, njeni gibalni oviranosti, o luščenju, dotikanju in ljubimkanju.

Lili je žalostna. Vidna je zasušena solzna sled od sicer živih temnih oči po njenih licih do vratu. Zjebana je, da se ji ne zdi niti, da bi si umila in osvežila obraz. Uživa v tem, da si s prstom drsa to zasušeno, grobo sled. Popraska in spet oživi tisto njuno, česar ni več. Kar je bilo ubito. Ah, da bi bila vsaj jezna. Toliko besa je v njej, pa norosti, da bi se lahko zgodil masaker v Lynchevi koprodukciji. Pa ne zna v stik s tem. Ne še. Zdaj jo znam poslušat in jo zmorem čutit.

Pripoveduje mi o presekani ljubezni. Ni več princeska, ni več ljubljena, vse bolj se zaveda, da niti ni bila. Ni več poljubljena, pa tako poljubljiva je. V tem odnosu niti ni bila pomembna. Tipično za smernice poznega kapitalizma, katerega rezultat je nezmožnost ohranjati stik in odnos. Lahko se le odide in pusti. Potrošni material – še ena mernica!

Intima danes pomeni zgolj fuk, naj bo božanski ali brezvezen. Toliko več je! Ranljivost, spogledovanje in preseganje strahu, ki se nam zbuja v odnosu s partnerjem in le takrat, prepuščanje, zbiranje vinilk – od Cohena, Nece Falk, Cava, Laibachov, Nine Simone, Ette James, Joni Mitchell, Casha, Waitsa do pozneje odkrite Kaz Hawkins, poslušanje in dolgi, bogaboječi pogovori pozno v noč. Nasmeh, ko se zjutraj napol gola, vsa krmežljava, z jutranjim zadahom in prekajenim kašljem spogledata in se veselita dneva brez natančnega cilja. Vesta, da bosta dan preživela skupaj, z vsem, kar sta, in to je dovolj dobro.

Pravi mi, da si pomaga s tem, da na svoji terapiji fantazira o svoji notranji moči – galopira divjega konja. Ta je črn in skoraj svilnat. Nor, divji konj. Nosi kavbojski klobuk in semiš škornje. Pa ne on. Ona! Ujezdena ne vesta, kam dirjata. Dirjata! Za bolj filmski vajb so klobuk in škornji zaprašeni. Prah, ki je s to bridko izgubo izginil in ga za zdaj še ni. »Naj se že zgodi ta prah!« mi pravi. Nežno ji odgovorim, da se ne bo zgodil sam, naj ga ona uvrtinči. Z zaprepadenim in nekoliko zgubanim, od žalosti povešenim obrazom je zavila z očmi. Kot največja žrtev tega sveta.

Kapitalističnemu gibanju je z impulzi besa in žmohta posvetila pesem. Da zbudi, da predrami. Pesem mi je zmomljala, z nekoliko živosti, v upanju, da mi bo všeč, s škodoželjo, da vrne vbod. Ob skrušenem sedenju na neudobnem, cenenem lesenem stolu tam v svoji novi ceneni stilski kuhinji:

 

Novi materiali

 

Ne več samoevalvacija,

ampak inventura.

Trgovina z železnimi, trdimi predali.

Vse lahko zakleneš not.

Vse, kar ti ne paše.

Vse, kar budi in dela živo.

Mrš stran, pizda občutljiva!

Kakšna si, ker si živa.

Dam ti srce v neprodušni plastični vrečki!

 

Žmoht je ostal, ker to je ona. Krvni žmoht, žmoht v krvi, kakorkoli, to je njen joie de vivre. Že sama sem na četrt mrtva, tudi ona je, pa tako močno se čuti duša v novem stanovanju, z instant opremo. Poceni, a lepo. Tak nor paradoks.

Misli me odnašajo – taki smo ljudje, polni lastnih notranjih konfliktov. Živi smo. Razmišlja in mi pripoveduje o nekom zelo bližnjem, duhovitem in ljubeznivem, ki se rad malo distancira in hkrati poboža s to veliko ljubeznijo med njima: »Smisel za estetiko pa imaš! Nič čudnega, da si se enkrat zapalila zame.«

Tudi sama precej časa namenjam prebolevanju, razčiščevanju s sabo, osmišljanju … Drugače niti ne znam živet niti nočem! Tudi Lili ne. Sem velika zagovornica individualne, pa tudi eksistencialne resnice in študente pri nas in v tujini poučujem, no, bolj z njimi razglabljam o spoznavni teoriji, kjer »spoznavajoči/subjekt« sam, na svoj način spoznava »objekt« … ob tem pokadim ogromno cigaret – teh modernejših heetsov, ki smrdijo po prdcih ob prižigu, so pa »in« in nekoliko bolj »eko«. Eko čiki – za daljše življenje in dušenje čustvenega impulza!

Nekega hladnega, zimskega jutra je Lili sedela na sekretu, si ogledovala svojo novo kopalnico in jo osmišljala. Vsakič ko se usede z golo ritjo na mrzlo dilo, mravljinci s svojimi kolonijami zmrazijo sleherni del njenega telesa. Ga vsaj začuti sem ter tja. Pod res majhnim, sila nepraktičnim, kompulzivno čistim belim umivalnikom se je zazrla v nov paket sekret papirja. Kupila ga je še isti dan, dopoldan v DM-ju, ga le vrgla tja, saj je hitela, da psu nameni dovolj časa, ko ta zunaj pasje fejsbukira. Zazrla se je v paket papirja in prebrala: »Sanft & Sicher«, nežen in siguren. Nasmehnila se je in mi nekoliko histerično, hkrati žalostno in solzno zakričala: »Ana, kakšna ironija! Saj že vse je.« Planila je v togoten, že zelo utrujen jok in smeh. Slina se ji je razpršila iz ust.

Slišim jo, čutim jo. Skušam ljubimkat z njo, a me je včasih strah. Strah njene ranljivosti, ki kot glas Nine Simone ali Kaz Hawkins doseže najbolj pekoče kotičke moje »superego« ali »modre« duše. Strah te kurčeve neskončnosti in prazne minljivosti, neoprijemljivosti. Zato jo tako prekleto potrebujem. Lili. Postajam dolgočasna, prestrašena, vedno bolj omejena in zapečkarska, najpametnejša. Ona pa galopira tega svojega črnega, svilnatega konja. Z njo sem v ravnovesju lajfa, žmohta, igrivosti, norosti. Življenje brez nje bi bilo precej pusto. Ona pa brezglavo divja, kot kakšna zmešana kura. Kura, ki je v totalni riti, a zna biti tako neustrašna. Ne pomeni, da nje ni strah, in tu pridem jaz, napol umorjena Ana, prav tako žrtev na silo izzvanjajoče se ljubezni poznega kapitalizma, polna projekcij, za katere menim, da jih prepoznam, saj se ves čas analiziram in se mi večkrat dozdeva, da sem boga prijela za jajca. No, saj včasih ga, vsaj toliko, da mu izpulim eno kocino. Če bi pogledala v Diagnostični in statistični priročnik za duševne motnje, bi našla najbrž nekaj diagnoz, predvsem pa tornado simptomov. Pa kaj! Dandanes je tako veliko ukalupljenega, da še duševna motnja s tem izgublja svojo vrednost. Nora, ni nora, nora, ni nora, nora – koga briga! Včasih bi se skrila, včasih bi šla »Gatsby all the way«. Ljubimkanje z Lili je obenem čudovito, osvobajajoče. Prostor nastaja sproti. Za novo, oživljajoče, impulzno.

Lili se je po tem, ko sta s psom prišla s sprehoda, ognjevito in radovedno usedla na kavč in šla počekirat nabor moških, ki ji jih sam predlaga neki dating app. Slajda s prstom po ekranu telefona, z zasušenimi kapljicami solz, kot bi nakupovala svoje poceni, instant pohištvo. Pravi mi, da je gor z namenom, da si s tem ustvarja fake občutek poskusov povezovanja, itak pa ni neke globine. Bere mi sporočilo, ki ga je prejela od »Kilingmisoftli«: »Samski, simpatičen … 22 cm debel komad … če te zanima, pusti kontakt.« Umiram … a tokrat od smeha.

Zgodba o ljubimkanju. Zgodba o Liliani.

O avtorju. Rodila sem se leta 1983 v Kranju. Trenutno potrebujem pisanje in izražanje za svoje notranje procese. Predvsem procesiranje tistih temnih, surovih, žmohtnih, nesprejemajočih delov sebe. Za lastno celost in razvoj še tistega ne tako oprijemljivega, ob enem tako svobodnega. Prepuščam se sanjarijam, asociiranju za globlje in toku tega. Zaključila sem … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Svet nespečnih

    Muanis Sinanović

    Leži v postelji in njeno drugo telo raste v svetlobi, ki je močnejša od vsake noči. Že hoče v nespečnosti znova vstati, ko skoznjo posveti žarek, in tedaj razume. To drugo telo je pravzaprav duh, beseda, ki se pojavlja v knjigah. Tisto, kar povzroča nemir, tresavico v njenih udih, splošno anksioznost, pa je njena nemirna duša, ki daje življenje temu otipljivemu telesu.

  • Dve zgodbi

    Tamara Kovačević

    Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerem so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

  • Franc

    Mojca Petaros

    Kljub razbolelemu hrbtu je počepnila in zelenjavo spustila predse. Lahko bi mu jo vrgla pred gobček, vendar si je želela, da bi merjašček prišel bliže. Rada ga je opazovala, to nenavadno, neustrašno bitjece. Čez kratek trenutek se je res skobacal k njenim nogam. Krompir je le malo ovohal, odgriznil korenček in se obrnil stran. Morda pa le ni bil tako sestradan, kot je mislila. Gledala je za njim, ko je odhajal v smer, iz katere sta prišla, in skušala potlačiti razočaranje.

Izdelava: Pika vejica