LUD Literatura

Luknja, največja v Jugi

Ana Lorger

Stara si šestnajst let in to pomlad je umrl Tito. Imaš kratke, temno rjave lase, na sebi imaš kavbojke, ki ti jih je iz Avstrije prinesla tetina znanka. To so edine kavbojke, ki jih premore tvoja omara, v kateri lično živijo nekaj natančno in skrbno zlikanih in zloženih črnih ter belih majic s kratkimi in dolgimi rokavi, pulover, jopica, dvoje hlač in eno krilo. Žepnino po navadi zapraviš za dnevne in nočne vložke, kak del si prihraniš za pozneje ali pa za mlečno čokolado, tisto, ki je tvoja mama nikoli ne kupi, čeprav dobro ve, da jo obožuješ. Poletni večer je, uspešno si zaključila prvi letnik gimnazije, z odliko si opravila vse teste, vmes pa prebrala vsaj deset klasičnih romanov, ki si jih našla v mestni knjižnici, zvadila Bacha, Mozarta in Vivaldija, da je tvoja škripajoča violina na zadnjem glasbenem izpitu vseeno zmogla iz sebe izcviliti oceno dobro (3), opravila si tudi birmo, na kar je bila tvoja botra, nuna, sestra tvoje mame, tako ponosna, da je jokala, saj bo s tem zakramentom greh tvojega rojstva vsaj delno odpuščen. Na barvni fotografiji, na kateri s teto stojita na cerkvenem koru, se še vedno vidi lesket njenih solznih oči. Ta fotografija bo za vedno obvisela v tvoji zdaj mrzli, zapuščeni sobi, ki bo, ko se boš preselila v Ljubljano, le še začasno odlagališče sveže opranih oblek, preden romajo v staro, visoko leseno omaro.

Stojiš pred halo Golovec, v zadnjem žepu kavbojk nosiš prihranke, ki so danes namenjeni temu, da se samozavestno postaviš v vrsto in si kupiš karto za koncert skupine Paraf. Čeprav gramofona še nimaš in si ga boš kupila šele čez šest let, ko boš kot varuška na Dunaju zaslužila dovolj denarja zanj, potem pa ga boš podarila svoji hčerki, ta pa bo vedno znova pozabljala, da to ni babičin gramofon, temveč tvoj. Še vedno veš, kako zveni Valterjeva kitara, saj si jo slišala pri sošolki. Slučajno sta skupaj pisali seminarsko nalogo, ona si je vztrajno trgala rokave črne majice in pela komad Rijeka, tebe pa je zanimala rešitev zakomplicirane kemijske enačbe, ki bi vama pomagala rešiti še zadnjo uganko celotne seminarske naloge in letnika nasploh. In čeprav ti je sošolka rekla, da si čudna, ji je bilo nekaj na tvojem nenavadnem, milem izrazu všeč in ti je mimogrede povedala, da imajo Paraf poleti koncert in da se morda srečata. Nasmehnila si se, morda pa res.

Ko si se postavila v vrsto, si bila med prvimi, dan se je prevešal v večer in ti si s supergami brcala drobne kamenčke pred sabo ter se živčno prestopala. Tiste sošolke še ne vidiš, ampak saj si si sama splanirala izhod ven. Morda jo boš videla pozneje, v dvorani, in ji mogoče kupila kakšno pijačo v zameno. To je bil namreč tvoj prvi samostojni izhod. Mamo si komajda prepričala, da je to zgolj glasbeni koncert, podobno kot klasična glasba, le manj akordov, manj zakompliciranih ritmičnih variacij in več ljudi. Kako to misliš – več ljudi, te je spraševala, s kom pa greš, pa ja ne greš sama. To je tista umazana hala Golovec, saj sem videla fante že tam, marsikaj sem videla, zakaj bi človek hodil tja, to sploh nima smisla. Pa še kdo ti bo kaj naredil, boš videla, ti je razlagala in se nikakor ni strinjala s tem, da greš. Kljub trdo opravljenemu delu na vrtu doma in na polju pri babici, kljub odličnemu učnemu uspehu, opravljeni glasbeni šoli, prebranim Svetemu pismu in romanom, ki jih tvoja mama nikoli ni uspela prebrati, saj je vse življenje šivala, gradila hišo, kuhala, pospravljala, delala na vrtu, urejala papirje, kuhala, prala, šivala. Kljub vsej ubogljivosti, poslušnosti, mirnosti in odgovornosti, ki si jih prinašala k hiši, se tvoja mama ni in ni hotela ukloniti ideji, da bi svojo mlado, pridno hčer spustila v pankerski svinjak, v nevarnost, v norišnico. Tako kot boš ti leta pozneje hči zaprla v avto in za vikend z njo, možem in sinom odšla na morje, samo da ne bi žurala, samo stran od teh čudnih tehno zabav. Ampak ti boš bolj popustljiva, drugačni časi so, ti bo rekel mož, punce se morajo zabavati. Tvoja mama nikoli ni imela moža, ki bi ji kaj takšnega prišepnil v uho, je pa ostala z vsemi ostalimi glasovi, strašljivimi, neprijetnimi, nemirnimi glasovi, ki so jo ves čas preganjali, tudi v spanju, in ki so ji ves čas govorili, da je zunaj nevarno in da je hčer, hišo in vrt treba varovati.

Medtem ko ti čakaš v vrsti, nekje na neki ulici v Amsterdamu neki moški, s katerim se boš pozneje poročila, s prijatelji kupuje hašiš in ne mara tehno scene niti pankerjev, temveč sanjari o hipijevski komuni, kjer človeku ne bi bilo treba živeti kot pes, ki žre kosti s predpražnika stanovanja. Medtem ko ti čakaš v vrsti, tvoja mama živčno stopa po hiši in moli k enemu in edinemu bogu, da bi si njena hči premislila in pridno prišla domov še pred nočjo, da bi skupaj olupili krompir in pripravili večerjo. Tvoja mama ni besed posilstvo, zloraba, psihično ali fizično nasilje nikoli izrekla na glas, na glas je besno pljuvala zgolj po alkoholu. Na koncertih je vedno veliko alkohola, še celo pri klasičnih koncertih se ljudje ne morejo upreti pogostitvi, in ona se ne more upreti, da ne bi mrko gledala na velika ženska bedra, riti in usta, ki žrejo kanapejčke in žlampajo alkohol, kot da bo jutri konec sveta. Vso svojo energijo je porabila za to, da bi hčer naučila, kaj pomeni skromno življenje, kaj pomeni, če človek nima ničesar, pa kljub temu zdaj zahteva večerni izhod. Drugi časi so, si je prigovarjala in na koncu le dopustila, da se njena hči pri šestnajstih udeleži koncerta brez nje, brez violin in klavirja, brez frakov in večernih oblek. Nekoč bo rekla svoji vnukinji, veš, tvoja mama je bila že pri štirih letih popolnoma samostojna, sama je doma zagrela hišo, olupila in skuhala krompir, pometla prag in pobrisala tla. Udarila je nisem nikoli.

Ura v hladni, skromno opremljeni, a popolnoma zloščeni hiši brez sedežne garniture, saj ta zgolj spodbuja lenobo, je nevarna za hrbtenico in držo, na njej pa se nabira prah, je tiktakala in tvoja mama je na stolu brez naslonjala sedela za mizo, zrla predse in mešala čaj. Smrklja, si je mislila in si predstavljala, kako sredi gneče njena hči pije pivo, kako jo kak starejši moški ogovori, nato pa ji natoči še piva, kaj pa veš, morda je v pivo zamešana še kakšna druga tekočina, in potem hči spije še to in kar naenkrat se znajde na stranišču in tisti starejši moški … Zakaj jo je sploh spustila ven? Kaj pa bo rekel župnik, kaj pa bo rekla soseda, če se njena hči opolnoči vsa pijana priklati domov. Rekli bodo, takšna je kot mati, samo čakali smo, da jo kdo napumpa. Ne bo ji pomoči, to je konec vsega, za kar se je šestnajst let trudila. Ura je že nekaj čez devet, zdi se, kot da se bo tiktakanje razpočilo v njeni glavi. Besno stisne šalico čaja in se namršči.

Medtem pa ti stojiš sredi množice, iščeš obraz svoje sošolke, opazuješ ljudi in se smejiš. Kar nekaj deklet ima kratke frizure, irokeze, mnogi v ušesih nosijo uhančke, opaziš nekaj prelepih usnjenih jaken z našitki in žensko s črno šminko. Opaziš nekaj sošolcev iz višjega letnika, eden izmed njih se ti nasmehne, zardiš in pogledaš predse, pred svoje noge. V roki še vedno stiskaš papirnato vstopnico, shranila jo boš za spomin, mečka in poti se v tvoji dlani, in ta pot bo rabil kot dokaz, kot avtentični element te vstopnice, ki jo boš mogoče nekega dne pokazala svoji hčerki. Ne veš, da v tem trenutku tvoj hipijevski bodoči mož zadet sedi na klopci v Amsterdamu, s steklenico piva v roki se s kolegom pogovarja o tem, da ni enega boga, ampak je bog narava, in da so vse stvari med sabo povezane, in potem vsi zrejo v nebo in nekdo začne na pamet recitirati Angele na dnu mojega kozarca Charlesa Bukowskega. Ampak tvoj bodoči mož v tem trenutku sploh ni pomemben, on zre v zvezde, ti pa odlepiš oči od tal in jih prilepiš na oder, luči se zalesketajo, ljudje začnejo vzklikati, stisneš pesti, zakričiš še ti, to je zgodovinski trenutek, ljudje vse bolj in bolj silijo naprej, poleg sebe zagledaš zelo lepega sošolca iz paralelke, nasmehne se ti, te pozdravi in nato divje zažvižga, žvižgi in kriki odmevajo in na odru se pojavijo Zdravko, Dušan, Valter, kitare, bas in bobni začnejo odmevati po prostoru, iskrice med ljudmi preskakujejo, kot da bi se od električne kitare navzele prevodnosti vseh toplih in mokrih teles, zazdi se ti, da v množici ljudi pred sabo opaziš tilnik svoje sošolke, želiš se preriniti mimo, da bi jo pozdravila, a ljudi je preveč, zato se zgolj nagneš naprej in potem obupaš. Kitarski intro je mimo, ljudje znajo komade na pamet, ti pa se ozreš za sabo. Nenavaden občutek te spreleti, kot da te nekdo opazuje. Pogledaš stran od odra, se prestopiš na petah in v množici ljudi točno veš, v kaj zreš, saj snežno belih las svoje mame ne bi nikoli spregledala. Tam je. Čisto na koncu množice zre vate, njen pogled ni obupan niti jezen, temveč poln presenečenja in razočaranja. Zazreš se v njeno pojavo, najprej te preplavi jeza, bes, najraje bi začela mlatiti ljudi okoli sebe, najraje bi kričala. Ampak ne moreš, v ozadju ljudje kričijo Živim u Rijeci, divnome gradu, živim u rupi najvećoj u Jugi, in tebe preplavi nenadna žalost, naseli ti telo, ti oteži vse okončine, najbolj pa jo začutiš v prsnem košu, zato brez diha obnemiš, kot skala si obrnjena stran od odra in nato v strogi, ravni črti zakorakaš proti vhodu, mimo mame, mimo teles, mimo šanka, mimo stranišč, ven, ven na zrak, da zadihaš v nočno nebo, nato pa s hitrimi koraki hodiš naprej, naprej, tako hitro, kot bo leta kasneje to počela tvoja hči, ko bo hodila po mestu. Ampak ne bosta stopali po istem betonu, ker se ti prav v tistem trenutku zaveš, da se moraš čim prej odseliti, zapustiti te ulice in smrad Cinkarne, oditi daleč, stran. Ampak za zdaj samo hodiš, korakaš v temno noč, vadiš odhod v prihodnost, vadiš zapuščanje, vmes vržeš karto na tla in ne veš, kako dolgo moraš še hoditi, da se boš na koncu le vrnila v staro, hladno hišo, ki jo tvoja mama še vedno imenuje dom.

 

 

Dogodki v zgodbi ne temeljijo na zgodovinskih dejstvih.

O avtorju. Ana Lorger, magistra dramaturgije in komparativistike, je samozaposlena v kulturi kot kritičarka in književnica. Kot urednica vsebin, knjižničarka in kuratorka gledališkega programa je zaposlena pri društvu Mesto žensk, na radiu Ars dela kot honorarna sodelavka. Ustvarja glasbo, tehnicira, piše in se udejstvuje v gledališču, najraje pa se sprehaja s svojo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.