Škržati

Listi so popadali z vej, trdi in težki. Bili so mrtvi ptiči. Najprej so pomrli ptiči. Še pred tem so otroci, stari med šest in sedem let, razpravljali o finančnih konstruktih in vsaka njihova igra je bila trgovina.

Najprej so pomrli ptiči. Potem se je začel konec sveta.

***

»Včasih sem se zbudil in pogledal skozi umazano okno – steza za stezo tirnic, obdanih z betonom, v daljavi tovarna in za tovarno stolpnice. Sploh me ni motilo, da ljudi ni bilo, celo prijetno sem se počutil. Vse se je zdelo temno in zabrisano, ko je sonce vzhajalo nekje za mestom. Vse je spalo.«

»Sliši se lepo.«

»Ja, bilo je res lepo. Zdaj verjetno tak prizor sploh ne izstopa. Vsa okna so zasvinjana, če niso razbita, ljudi ni, in vse, kar je temno in zabrisano, je samo spomin. Včasih se mi zdi, da ga komaj še držim za rep, da mi ne pobegne. In ali si vedel, da se spomini s časom spremenijo, pa tega sploh ne opazimo? Tako resnični se nam zdijo.«

»Od kod vse to? Da si mogoče vsega skupaj ne izmišljuješ …«

»Nabiralci mi vsake toliko prinesejo kakšne stare tekste, časopise, revije, tudi cele knjige. Kot zdravnik imam nekaj bonitet. Po pravici povedano je večino časa kar naporno. Vse te utrujene oči te gledajo kot sveto žival, nekaj božanskega. Vsakič ko mi prinesejo kakšno novo pisarijo, me gledajo in čakajo, da jim povem, kaj so našli. Upajo na zdravniške skrivnosti, recepte proti smrti, jaz pa jim moram povedati, da so mi prinesli samo tretjerazredno prozo.«

»Verjetno vseeno ne nehajo upati. Pa kaj potem, če so vedno znova razočarani. Na nabiralnih akcijah verjetno prav vsakič gori v njih od upanja, da najdejo kaj koristnega. Lepo je, če ima človek upanje.«

Brnenje hladne luči. Komaj slišno brnenje muh okrog skalpela.

»Enkrat sem se vrnil tja, kjer so bile tiste tirnice. Z manjšo skupino smo šli skozi. Bilo je tako žalostno …«

»Vem. Na poti sem naredil postanek. Vse je prazno, vse hiše so izropane, okna so vsa razbita in popacana, kot si rekel. Ampak nekaj je tudi lepega … vse do prvih nadstropij so vsi bloki poslikani z grafiti in med razpokami tlakovcev raste visoka trava. Veš, da so ta kraj zato imenovali Koralni greben? In vsepovsod je zvok škržatov in drugega življenja.«

»… prazne hiše, razbite šipe, pa vsake toliko kakšna kost, ki so jo pasji tropi pustili za sabo … Vse skupaj je, kot da bi se spomin pačil pred očmi. Kot da bi bil dementen: pogledal bi mamo v obraz in videl nekoga drugega.«

»Svet se spreminja, pa ne nujno na slabše. Samo drugačen je. Veš, da sem videl na poti tudi otroke, ki so se igrali na ulicah in se smejali – v ta svet so se rodili, ne da bi poznali prejšnjega, in zato so srečnejši od bledih rdečeokih starcev, ki s kavami v prezeblih rokah samevajo na pragih podrtij in gledajo na mesto z globokimi vzdihi.«

»Tudi oni bodo spoznali, da v tem svetu veljata samo velikost in moč.«

»Je to nekaj, kar so te naučili v Goljavi? Oprosti … nekoč si mi omenil, da si bil del neke skupine. Jaz si lahko samo predstavljam, kaj pomeni živeti tam … toliko se govori. Da so noči tam temnejše in da so vse sence daljše in podobno.«

Brnenje hladne luči. Komaj slišno brnenje muh okrog skalpela. Ob steni so police, na policah so kozarci in v kozarcih so telesa.

»Delali smo odvratne reči z drugimi ljudmi, pridobili pa bore malo. Izživljali smo se, da sem skoraj pozabil na vsako spodobnost. Živi bogovi, kot se takim skupinam reče. Navadne živali, če vprašaš mene.«

»Nikoli te nisem vprašal – kaj se je zgodilo?«

»Smrt, spor in še nekaj trivialnosti … pride noč brez hrane, pridejo noči brez veselja in vsak išče krivca. Potem pride jutro in vsi bi se poklali za najmanjšo žalitev. Skupina je razpadla. Od takrat je vsak sam zase iskal hrano. Prej smo mislili, da smo bogovi mi, potem so bili bogovi drugi. Skrival sem se pred drugimi skupinami, ki bi me ubile že zaradi vezalk. Vedel sem, kako razmišljajo, in videl sem, kako je biti na drugi strani.«

»Moč in velikost?«

»Moč je velikost. Tam ni dobrih in slabih, ni boljših in slabših, pa tudi bolj ali manj dobrih ni in bolj ali manj slabih. Samo večji in manjši so, in večje živali jedo manjše. Ampak zdaj sva pa že čisto zašla. Če iščeš filozofa ali zdravnika za dušo, ga išči drugje.«

»No prav. Rešila sva cel svet, zdaj pa pustiva filozofijo. Povej mi raje, zakaj izpoved. Tisti tvoj spomin je lep, ampak zakaj si mi pripovedoval o njem?«

»Kaj si že prej nekaj govoril o otrocih? No, prišle bodo nove generacije, ki bodo bolje prilagojene temu svetu in ga bodo laže sprejele. Že zdaj se to dogaja. Mi, ki pa ga zapuščamo … Verjetno sem hotel reči samo to, da je človeku laže pri srcu, če se more okleniti kakšnega spomina.«

»Bom umrl?«

Brnenje luči. Brnenje muh okrog skalpela. Ob steni police, na policah kozarci in v kozarcih telesa. Ne telesa, črna plesen, mrtvo tkivo, ki le na trenutke spomni na človeka. Ponekod je tako napihnjeno in topo, da ga kozarec še komaj drži. Drugje plava v tekočini in podobe so bolj izrazite.

»Ne vem. Jaz sem samo zdravnik za prvo silo. Vsega, kar vem, me je naučil neki študent medicine, in njega ni več. Koliko je še pravih zdravnikov na svetu, tega ne vem. Niti ne vem, ali bi kateri od njih lahko pomagal, če bi se že slučajno našel. Verjetno tega ne želiš slišati, ampak rad bi bil iskren.«

»…«

»Lahko bi porezal vso plesen, mogoče se bo potem nehala širiti. Ti pa povem že zdaj, da bo svinjsko bolelo in da bi bila amputacija bolj zanesljiva. Odločitev je tvoja.«

Brnenje muh okrog skalpela.

»Čas ni dober za kriplje …«

»Ko boš šel, ti bom dal dve polni plastenki in nekaj antibiotikov. Nesi vse to domov in varčujte. Pa reci svojim, naj čim manj kadijo in naj bodo karseda koristni. Zdravil je malo in vedno bolj se mi zdi, da bodo nagrada za koristne. Dela se selekcija in kriterij je jasen: Kdo lahko ponudi več za skupni blagor. Težki bolniki in odvisniki bodo vsi odpadli. Naslednji bodo najbrž odpadli alergiki.«

»Samo večji da so in manjši? Si tako rekel? Da večje živali jedo manjše?«

»Samo pravim ti, da se pazi. Nič ni zastonj. Vsak plača svojo ceno. Varen kraj, zdravila, hrana … družba ima svojo ceno, in kdor je ne plača, ostane brez ali pa gre v Goljavo.«

»Se spomniš, kako so vsi govorili, da uničujemo naravo? Ne vem, ali se boš spomnil, ampak ves čas so nas pitali s tistim sranjem, kako se ledeniki topijo, kako cele vrste izumirajo. Bili smo generacija, ki je rasla z zavedanjem, da svet razpada. In potem ironija vseh ironij: na koncu nas je narava preživela, uničili smo samo sebe. Mogoče pa je to tisti spomin, zaradi katerega mi bo laže pri srcu.«

»Kakor hočeš. Naravi je pač vseeno.«

»Bi ti bilo prav, če najprej stopiva na zrak?«

Cingljanje vetrnih zvoncev. V zraku morska sol in nekje za vonjem cigaretnega dima vonj po pečenih rakovicah in žganici. Na obrazih, ki jedo, so pomirjeni izrazi. Otroci brcajo prazno konzervo.

»Še vedno najde človek, pa čeprav trpi, priložnosti za srečo. Tako se mi zdi. Svet je lep kraj …«

»Lahko je tudi lep.«

V tem istem hipu dva sestradana romarja pripravljata svoj prvi obrok po zelo dolgem času – mrtvega psa. Mati glasno kliče svojega sina, ki ga je izgubila v gozdu – nič ne razmišlja o tem, kaj vse bi lahko priklicala. Nekdo prvič stoji v nekdanji hiši svojih staršev, ki je zdaj prazna in izropana. Nekdo se je prvič zaljubil. Nekdo je prvič nekoga izgubil. Nekoga zebe in bo morda zaradi tega umrl. Pa tudi nekaj otrok je v tem hipu umrlo, pa o tem ne želimo govoriti. Nekomu je žal za vse, kar je storil, in dva nočna čuvaja sta privezala mlado dekle k drevesu in jo pretepata z brezovimi šibami.

In nekje v daljavi v visoki travi v tem istem hipu pojejo škržati.