Šah mat! (Kratke odrezanke)

I

»Gospa, gospa, gospa!« je zaklical trikrat, a se ta ni obrnila. 

Še vedno je v enakomernem taktu drsela ob bazenu naprej. 

»Gospa, me slišite?!« je naposled povzdignil glas in še pospešil korak.

Takrat je že odprla vrata, ki so vodila v zunanji del bazenskega kompleksa, jih zaprla in na drugi strani nadaljevala s svojimi enakomernimi koraki. 

Ko je vstopil v prostor za garderobe, je ni videl več. 

Najbrž se je šla preobleč, je pomislil, ko je hipoma pogledal na desno in njeno podobo zagledal v velikem stenskem ogledalu.

Tokrat je vnovič glasno zaklical: »Gospa!«

Ljudje, ki so stali v bližini kopaliških omaric, so ga začudeno gledali. Neka deklica je celo odprla vrata garderobe in iz nje pomolila glavo, a je vrata kaj hitro spet zaprla, ko jo je njena mati opozorila, naj vendar zapre vrata, saj se bo še prehladila.

»Gospa! Gospa, lahko prosim počakate?!« je vpil za njo.

Ona se tudi takrat ni obrnila. 

Vsi drugi so se. 

Vsi drugi so gledali in se čudili.

Neki možakar gostih sivih las je ugasnil sušilec za lase in zrl v smeri ponavljajočih se besed, ki so trkale po prostoru: »Gospa, gospa! Gospa, prosim, če …«

V veliki hotelski avli se je ta gospa, ženska v črtastem kopalnem plašču z motivom konja na hrbtu, končno ustavila. 

Samo obstala je na mestu.

Obrnila se ni.

On se je naposled približal.

Ljudje, ki so stali pri recepcijskem pultu, in tisti, ki so posedali po sedežih in foteljih, so ju gledali. Receptorka je strmela v njega, ki se je vse bolj približeval ženski …

»Gospa …« je naposled povsem stišal svoj glas, kot bi mu bilo nerodno ali bi si mislil, da bo starejšo gospo preveč prestrašil. »Moje natikače imate. Očitno ste se zmotili … Bi mi jih lahko prosim vrnili?«

Ona se še vedno ni obrnila. 

Niti ko se je dotaknil njene rame in gledal v njena stopala, na katerih so bili natikači z vzorcem šahovnice.

»Gospa …«

(rez)

II

»Mama!« je kričala deklica z dvorišča. 

 »Mama! Mama!!« je kričal deček, ki je stal na dvorišču skupaj s svojo sestro in gledal, kako se njihov pes igra in pri tem za sabo vleče dolgo temno rdečo sled.

»Sta si spet v laseh?!« je naposled vprašala njuna mama, ko je prišla na dvorišče in obstala, kot bi jo kdo prikoval.

»Ari!« je zavpila proti njihovemu velikemu nemškemu ovčarju, ki je z gobcem premetaval spodnji del človeške noge. Na stopalo je bil s krvjo še vedno prilepljen natikač. 

»Otroka, takoj v hišo!« je v tistem hipu zbrala razum.

Deklica je takoj ubogala, deček je še kar gledal v krvavi gobec ovčarja Arija, v kri, ki je kapljala iz odtrgane noge, v stopalo, na katerem je počival krvav natikač.

»Takoj v hišo, sem rekla!« je zavpila še enkrat, čeprav se ji je zdelo, da bo vsak hip padla in izgubila zavest.

Hrznila je kot konj in ponovila, zdaj še glasneje: »V hišo!«

Otroka sta stekla v hišo.

»Ari, fuj!« je vpila proti psu. »Fuj … Fuj, Ari!«

Pes je še kar tiščal smrček v odtrgano nogo, iz katere je molel zajeten kos golenice, krvavi natikač pa se je medtem že snel.

»Ari, proč! Ari, fuj!« je poskusila vnovič, a pes ni popustil.

»Poklicati … policijo …« si je zamrmrala, potem ko se ji je srčni utrip tako povišal, kot bi do konca odprl pipo in bi kri bruhnila po žilah z vso močjo življenja.

Medtem ko je klicala policijo, je pes lizal gosto, vse bolj suho kri z natikača. V poletnem soncu se je zdaj že dobro videlo – šlo je za natikač z vzorcem šahovnice.

(rez)

III

»Adijo!« se je poslavljal.

»Čao!« je odvrnila ona in mu pomahala.

Zagnal je moped in speljal, da se je skadilo za njim.

»Kaj spet vozi s tistimi natikači, kot bi imel obuti dve šahovnici?« se je čudila njena mama in mu medtem tudi ona pomahala.

»Ja, očitno …« si je popravila lase ona in zaskrbljeno pogledala za njim. 

»Z natikači na moped … Res igra šah … s samim sabo,« je dodal še njen oče in si pogladil plešasto glavo, na kateri se je predrzno svetlikalo vroče julijsko sonce.

Z mopedom je zavil proti ozki cesti, se povzpel po hribu in zavil levo, skozi gozd, kjer je bila še ožja makadamska cesta. 

Kot bi ga popadel neki sunek iz sanj, se mu je tisti hip zazdelo, da je njegov moped v resnici konj. Konj iz platine, srebra in zlata. Konj, ki se razkošno blešči v sončni svetlobi. Konj, po katerem se z vedno večjo hitrostjo plazijo sence drevesnih krošenj in vej grmovja, ki se je sklanjalo ob tej cestici, ki je zdaj postala le še ozka gozdna pot. 

Njegov moped, zlati konj, je drsel in divjal in hrzal in se napenjal … in se naposled … zadel … v neki predmet, ki je ležal na cesti, a ga ni videl. 

Zlatega konja je vrglo v zrak in zaneslo po tleh. Njega je vrglo ob več dreves, da se je telo raztreščilo kot puzle. Ude je neslo po zraku. Kri je brizgala po sveže zelenih listih. Drevesa so nihala v rahlem poletnem vetru.

Od daleč je zalajal pes …

Neka gospa je stopila izza grma in rekla: »Šah mat!«

(rez)