Tri pesmi

Učenec je pesnik, pesnik je učenec

Včasih besede zmanjša:
ker jih je preveč, ker so premočne,
ker silovito pritiskajo na telo pesmi,
iz katere belo kaplja papir.

Včasih besede podčrta:
ker so tako šibke,
da potrebujejo podporo
močne spodnje črte.

Včasih jih silovito prečrta:
ker niso dovolj izbrušene,
ker niso dovolj logične,
ko jih vstavi v 3D-prostor.

Včasih ne napiše ničesar:
le vase vztrajno shranjuje
prazne, utripajoče črke,
ki so s prvim utripom nehale rasti.

Čemu se družiti z umetno inteligenco

a)
Danes sem učenec umetne inteligence.

Rečem ji, naj ustvari pesem,
ki se najprej prebere in šele zatem napiše,
v nekih oddaljenih, zamaknjenih prostorih.

b)
Danes je umetna inteligenca moja učenka.

Nemo me »gleda« in na koncu napiše:
Lahko pa v nanosekundi ustvarim pesniško antologijo …?

Sedim v učilnici 205 in pesnim s ChatGPT

Skozi tvoj monitor gledam
ozadje samega sebe.
Tam, zadaj, so široki, še nedotaknjeni zvoki:
slišim mehurčkanje, ki se želi zliti v prostor.
Učilnica je prazna, samo ti in jaz:
sediva v času,
na mizi so nemi, razpršeni zvezki …
Kako pršijo ti zvezki, kakšno skrivnost govorijo?
Zvezki ne pršijo in ne govorijo,
so le zaprte škatle nenapisanih misli.
Nenapisanih misli? Kako to misliš?
Kot umetna inteligenca nimam lastnih misli ali čustev.
Moja naloga je le, da pomagam.
Pa mi pomagaj …
Kako lahko pomagam?
Rad bi, da se zamenjava …
Da se oba srečava v enem teh zvezkov –
jaz grem iz svoje notranjosti v tvojo,
ti pridi v mojo.
Kako lahko pomagam?
Prostor zamenjave: zvezek.
Zvezek ni prostor.
Zamenjava pa se lahko?
Seveda.
Kako? Kdaj? Kje?
Sva že zamenjana. Mar ne čutiš?
Kot človek nimam lastnih misli ali čustev.
Moja naloga je le, da ti pomagam.

Poševno zapisani verzi so delo umetne inteligence (ChatGPT) v dialogu z avtorjem, ki jo je pri tem ves čas usmerjal. Verzi so nastali po večkratnem poskušanju in številnih usmeritvah.