Ultrafine

Karmen Petric

Avgustovsko jutro je bilo tako soparno, da so se Daši na poti v službo oblačila zalepila ob telo. Nevajeno tekačico v zbledelih espadrilah, a tudi zvesto zamudnico, je začelo zbadati med rebri. Že po prvi polovici prečkanja čez rdečo bi najraje odnehala, a jo je prepodilo hupanje jeznih voznikov. Njim je redno kradla prednost. »Kaj je?« je zavpila proti gmoti črne pločevine, ko je dosegla pločnik in iz bidona srknila požirek. Bil je ponedeljek. Budna je bila dve uri in izmučena še od petka. Kot parna lokomotiva, ki jih ni štela več kot trideset, je prisopihala v prvo klet. Odrešitev je našla ob hladu, ki je prihajal iz zračnika, in mu nastavila lice. Mraz je bil tu obligatoren, pa ne zaradi ljudi, ki so v poletnih mesecih od vročine skoraj izpustili dušo, temveč zaradi snovi, ki so jih skladiščili.

S sodelavci, ki so se vrstili v garderobi, je izmenjala vljudnostne pozdrave, navlekla nase brezosebna bela oblačila in se odpravila proti svojemu oddelku. Na Inštitutu so globoko pod zemljo obstajala skrivna delovišča. Na enem izmed najbolj neznanih je delala tudi sama.

»Jutro.«

»Jutro! Daša, ti boš danes kar v prvi komori. Kot vidiš, je Filomena v dvojki že začela.«

Prikimala je svojemu nadzorniku in zamrmrala: »Bom pohitela, samo še en klic opravim in grem noter.«

»Prav, danes bo kar veliko študij.«

Daša je prhnila in se zaprla v malo garderobno sobo pred vstopom v čisti prostor. Podrsala je po ekranu in preletela novice dneva. Ničesar pametnega ni izvedela, zaprla je brskalnik ter pritisnila na ikono za imenik. Postala je ob imenu Vanej in prislonila slušalko ob črne kodre. 

»Oj, sem prišla.«

»Hej.«

Hripavi glas na drugi strani ji je razvedril obraz.

»Vidiš, da ti je uspelo, sem ti rekel.«

»Raje bi vzela bolniško,« je zasikala v slušalko.

»Ne. Imam slabo vest, ker ti kradem spanec, ampak moraš delati. Se ti bom pa oddolžil.«

»Mhm, se slišiva po službi?«

»Kaj pa, če se raje vidiva?«

»Prav, ampak te opozarjam, da bom tečna in zaspana.« je odgovorila Daša in v ogledalu zagledala najprej kolobarje pod očmi in spodaj rdeče žareča lica.

»Kočerja pri meni, jaz kuham?«

»Kočerja? Kaj pa je to?«

»Saj veš, nekaj med kosilom in večerjo. Ne skrbi, zajtrk bo tudi fantastičen.«

Črnolaska se je zasmejala: »Prav, se vidiva. Pa uspešen dan, gospod chef

»Ajde, pojdi v tisto stekleno škatlo, reši nekaj življenj in pridi potem na zmenek.«

»A to naj bi bilo to flirtanje?«

»Oprosti, ne vem, kako se vi na Inštitutu pogovarjate. Kako laufa ta science talk

»Mi tu samo komuniciramo, pa še to le najnujnejše. Daj, mudi se mi! Se vidiva, čau!«

»Adijo, draga.«

Daša si je temeljito umila roke, si preko mrežice za lase poveznila kapuco in oblekla kombinezon. Zastokala je zaradi ostrih robov bele maske in očal ter si nadela dva para rokavic. Zaščitna oprema je bila namerno tesno prilegajoča se in nič kaj prijetna. Neudobje je cena, ki so jo morali vsakodnevno plačevati vsi operaterji antropomorfnih robotov, ko so pripravljali zdravila z visokim tveganjem. Vedela je, da so le tako ostali varni pred vplivi snovi, s katerimi so rokovali. Ne nazadnje si je delo izbrala sama in nekdo pač mora tvegati za tiste, ki zdravljenje potrebujejo.

Po vstopu v sterilni prostor je prisilno zazehala, tokrat zato, da se je umirilo pokanje v ušesih. Tu je bil tlak namerno višji, da bi ob odprtju vrat preprečil vstop nečistemu zraku. Iz nadzornega prostora ji je sodelavec nakazal, da lahko začne. Napravo v obliki potovalne torbe, ki filtrira zrak, je namestila na pult. Nujno zlo oziroma kontrolna metoda, da s seboj ne bi prinesla kakšnega delca, ki v prostoru nima česa iskati. Odstranila je ultravijolične luči in zagnala velik stroj, poimenovan po eni izmed boginj Olimpa. To, da so se nekateri v službi igrali bogove, se je Daši zdelo vredno pomilovanja, pa vendar ji je gora mehanizacije tako prirasla k srcu bolj, kot če bi jo poimenovali s številko. Inštitut jih je imel dvanajst. Robotov, namreč. Prav toliko, kot je bilo grških bogov, in kontrolno sobo, imenovano Panteon. Dašin robot je bila Afrodita, Filomena pa je danes delala na Hestiji.

Po slabi uri polnjenja infuzijskih vrečk se je Daši zazdelo, da tla neobičajno vibrirajo. Pogledala je proti filtrirnemu kovčku, s katerega se je svetil napis Apex Z50, in skomignila, saj je še vedno utripal z varnimi zelenimi lučmi. Verjetno je prišla kakšna dostava v zgornja nadstropja, je skušala odmisliti premike tal in nadaljevala s svojo rutino. Tudi v Panteonu se nihče ni zganil, dokler se niso tla stresla močneje. Potres, je švignilo skozi njene misli, ko je zagledala, kako so se vhodna vrata Panteona odprla ob vdoru oranžastega zraka. Ta je zadel zunanja stekla komore. Val prahu se je tam ustavil, potresni sunek pa jo je spodnesel.

Najprej je bila tema in Dašo je zeblo. Kasneje je videla le goste odeje peskaste meglice, nad njo pa zlovešče oranžno nebo. Drobci, ki so se prilepili na gole potne dlani, so rezali kožo z enako ostrino, kot jo je občutila v pljučih. Zatisnjenih vek se je borila s slabostjo. Skozi bolečino se je skušala spomniti, kako se je znašla tu. Ko je priprla ustnice, da bi umirila ušesa parajoče bobnenje, ji je zmanjkalo zraka. Krč jo je silovito stresel, jo s pospeškom potegnil v globino in jo, tik preden bi jo sploščil ob tla, tudi predramil.

Zbudila se je na tleh, kjer je izgubila zavest. Hladen pot ji je pronical iz vseh por. Še vedno je bila v kleti, zaprta v eni izmed brezprašnih komor. Ko se je ozrla skozi debelo steklo preko Panteona, sobe z računalniki, v sosednje okno, je tam zagledala Filomeno. Ta ji je pomahala. Sodelavka je bila ravno tako oblečena v svetlo modro zaščitno obleko in imela preko nosu ter ust poveznjeno masko. Jokala je. Uboga Menči, je stisnila zobe Daša in skušala ostati zbrana.

Razgledala se je po prašni nadzorni sobi. Pod mizo, pri Filomeninem oknu, je ležal negiben moški v beli halji. Bil je brez maske in tistih nekaj milimetrov obraza, ki jih je lahko razločila s te razdalje, je bilo vijoličnih. Tudi maska ga ne bi rešila, je bila prepričana Daša.

Ozrla se je na svoj Apex Z50, prenosni števec delcev. Opozorilne luči so bile obarvane rumeno. Delci, ki jih je naprava prefiltrirala, so bili najmanjše velikosti, ki jo je bilo še mogoče zaznati. Torej so bili v zraku verjetno tudi manjši – ultrafine –, za pljuča veliko nevarnejši. Izračunala je, glede na čas vzorčenja naprave, da je od vklopa pomožnih generatorjev minilo devet ur. »Torej nama ostane še devetintrideset ur pred dokončnim izklopom, če je seveda v njih dovolj goriva.« 

Ker ju ni nihče prišel rešit, je sklepala, da izven zaščitenega okolja ni veliko preživelih. Hepa filtri, ki običajno varujejo komore za pripravo intravenoznih zdravil, so tokrat življenje rešili njima. A kako dolgo bova še varni? je bilo vprašanje, ki je viselo v zraku. 

Danes nekaj pred sedmo, preden je začela s svojo izmeno, je Daša preletela spletne novice. Vsi so pisali, da se Evropi bliža oblak saharskega peska, ki bo umazal avtomobile in obarval nebo. A to, kar je pripotovalo po zraku, očitno ni bil le saharski pesek. Prišlo je v spremstvu potresa. Morda pa le ni bil potres? Kaj se je zgodilo? Njene misli niso imele obstanka in prav vsaka je bila sestavljena z vprašanja, na katero ni znala odgovoriti. Pograbila je telefon in ga po nekaj pritiskih zalučala v steno. Filomena je ob steklu podržala list papirja z napisom: »Mobi ne dela.«

Daša ji je odpisala: »Vzorčim. Rumena sveti.« 

Filomena je tresoče nakracala: »Osem nas je.« 

»Preživelih?« je bilo Dašino vprašanje. »V komorah.« je kimajoče odpisala Menči in se zagledala nekam niže pod Dašino okno. Sledila ji je s pogledom in opazila rob perforiranega natikača izpod mize svojega nadzornika. Trznila je, obrvi so se nagubale. Zaradi suhih ust jo je napadel kašelj. Odprla je predal in z infuzijskim sistemom prebodla čisto fiziološko raztopino. Popustila je ventil in izpod maske, po cevki, kakor po slamici, posrkala tekočino. Slan okus je zapolnil njena usta, ko je v predalu zagledala nekaj, česar tam ne bi smelo biti. Avtomobilski ključ in sporočilo na samolepilnem lističu. Pisalo je: »Kolegi v komorah so varni. Ne slači zaščitne obleke. Rdeč Rover je parkiran ob stranskem izhodu. Pridi na kočerjo.«

Daša je prebledela in se zatresla. Tokrat, za spremembo, ne zaradi mraza.

O avtorju. Karmen Petric (1993) je od malega vedela, kaj si želi – brati, slikati in pisati. Medtem ko so vrstniki listali stripe in mladinske romane, si je iz potujoče knjižnice na očetovo izkaznico izposojala svetovne klasike, napete trilerje in noir kriminalke. Zasanjanega otroka se je mama ustrašila in jo po osnovni šoli namesto … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • medsvetovi

    Jana Rajh Plohl

    Družilo jih je le to, da so se njihove noge bojevale za poslednje korake. Pred njimi se je odpiral kos zemlje, prežet s sladkobo neznanega sveta. Ob zahrbtnem bobnenju je njihova telesa pričela preraščati groza, ki bi jih ob popolni prevladi okamnila. S prahom in kamenjem ranjena stopala so sedaj tekla naprej le še po prstih.

  • Potovanje

    Mateja Polona Wallas

    Kaplje so zdaj padale s težkim votlim zvokom, druga za drugo, na njena ramena, na njen obraz, na lase, čelo, vrat, čutila je, kako ji polzijo navzdol po notranjosti telesa. Frik veselo maha z repom in z gobcem ovohava vsako lužo na tleh. Vanja pomisli, da med spanjem in budnostjo ne opaža več razlike, njeno potovanje se je začelo kot na silo, prehitro sprožen porod.

  • Dionizovi prašički

    Mirana Likar Bajželj

    Maarit je s Finske. Pred njo nisem poznala nikogar od tam. Na študiju smo zbrani z vseh vetrov. Mednarodno pravo pač. Za razliko od večine kolegov Maarit ve, kje je Slovenija, in je nikoli, ampak res nikoli, ne zamenjuje z Slovaško, kar je za bodočo strokovnjakinjo, specializirano za mednarodno pravo, sicer pričakovano, a ne samo po sebi razumljivo.

Izdelava: Pika vejica