Skrivnost svetega večera

iz knjige "Pasji dnevi" (Stopinje, 2019). Prevedla: Diana Pungeršič

Dušan Mitana

Ob osmih zjutraj se je vrnil s službenega potovanja, utrujen po prečuti noči. Soba je bila razmetana, na vrvi, napeljani od omare do okna, so visele plenice, otroške srajčke, plaščki. Takoj je zaslutil nevšečnost. Na kavču je ležal listek: »Me je zagrabilo. Spet si se nečemu izognil. Vsaj pesti drži.« Porinil je glavo pod pipo in stekel ven.

Mesto ga ni presenetilo. Po Donavi so plavale ledene plošče. To ni bilo dobro. Skrbelo ga je, da bodo kje nižje ustvarile pregrado in bo prišlo do poplav. Pomirila ga je misel na vojsko; pregrado bodo razstrelili s topovi. To ni bilo slabo. Od veselja si je kupil bystrice. Cigarete so bile zmečkane, dve sta bili zlomljeni. Nadrl je prodajalko in odšel v porodnišnico na Kramáre. Povedal je ime svoje žene, a je vratar trdil, da ne leži tam. Očitno je drugje. Kje? Rdečelasa sestra v visokih petah mu je svetovala Bezručovo. Od nje si je hotel izposoditi krono za avtobus, a je rekla, da nima pri sebi. Naj gre z njo v garderobo. Že od nekdaj ni zaupal rdečelaskam, kaj šele sestram, zato se je zahvalil za prijaznost in se odpravil peš. Cesta je bila poledenela, v porodnišnico na Bezručovi je s Kramárov prišel v manj kot uri. Iz vratarnice je telefoniral na oddelek. Dežurna sestra mu je s strogim glasom sporočila, da so njegovo ženo pripeljali ponoči ob dveh, predvidevajo, da bo rodila enkrat popoldne. Močno ga je razjezilo, da jo tako dolgo mučijo. »Zakaj pa ne takoj?« je razsrjeno vprašal. Sestra je razložila, da prvorodke vedno čakajo, še dlje. Ves iz sebe je položil slušalko. Vratar ga je očetovsko potrepljal po rami in se spodbudno nasmehnil. Rudolf mu je dal deset kron, ki jih ni hotel razmenjati za avtobus s Kramárov. 

Padal je težek, umazan in moker sneg. Čevlje je imel kmalu premočene. Odpravil se je v kavarno Krym. Tu je vedno srečal koga znanega. Pustil se je povabiti na kavo, tudi nad konjakom ni vihal nosu. Nazadnje je obelodanil, da bo vsak čas oče, in si od znancev izposodil stotaka. Da bi svojo družino finančno preskrbel, je za izposojeni denar vplačal športno stavo. 

Vrnil se je v porodnišnico in sestra mu je sporočila, da ima sina in da je bil porod težak. »Vaša gospa potrebuje še nekaj dni popolnega miru,« je rekla in Rudolf se je strinjal. 

Z ženo se je srečal šele čez štiri dni. Do takrat je hodil pod okni porodnišnice, si prižigal cigareto za cigareto in s tal pobiral ženine listke, ki so mu jih z okna v četrtem nadstropju metale druge pacientke; menda še ni mogla vstati iz postelje. Prvi stavek na prvem lističu se je glasil: »Čisto ti je podoben.« Bomo videli, je pomislil Rudolf, bomo videli. Pred kratkim mu je namreč nekdo v šali rekel: »Kaj se veseliš? Mogoče pa ne bo tvoj sin. Za očeta se nikoli ne ve.« Rudolf se je samozavestno nasmehnil, saj je svoji ženi zaupal veliko bolj kot sebi, a te besede mu dolgo niso šle iz glave. 

Ženina pisma so bila polna sreče, v njih ni bilo niti besedice o bolečinah, toda preslepiti ga ni mogla. Še njene pisave ni prepoznal. Čeprav je vedno hrepenel po zdravem, velikem otroku, ga je zdaj zaradi ženinih bolečin skoraj sovražil. Ko je svoj odnos do sina premislil do obisti, je presodil, da svojo ženo še vedno ljubi. To ga je razveselilo, dejansko, na trenutke se mu ni več smilila; kaj, če je trpela zaradi tujega otroka.

Kmalu zatem mu je žena začela pisati stvarna navodila. Rodila je dva tedna prej, kot so predvidevali, in žena, ki je z vsem odlašala do zadnjega trenutka, ni imela skoraj ničesar pripravljenega. Po celem stanovanju je bilo treba umiti okna, pomiti parket, obrisati prah s pohištva, oprati zavese, priskrbeti banjico (nujno belo), košaro, voziček in sploh – nagaral se je kot konj. 

Ženo so iz bolnišnice izpustili čez devet dni. Domov jih je peljal njun prijatelj v svoji škodi MB. Niso se zaleteli, čeprav je Rudolf nedvomno pričakoval katastrofo. Prijatelj je pogledal njegovega sina in rekel: »Izrezan ti.« Mogoče je to izjavil samo iz vljudnosti, toda v Rudolfu se je spet pojavil dvom. Če vsi trdijo, da mi je podoben, hočejo očitno s tem nekaj prikriti, je pomislil in za vsak primer sina sploh ni pogledal. Žena je bila izmučena, shujšana, bleda, z modrimi podočnjaki, delala pa se je nepopisno srečno. Bil je prepričan, da se pretvarja, vendar ji je odpustil, saj je vedel, da so ji od malega vcepljali v glavo, da trpljenje človeka plemeniti. Morda pa je dejansko srečna, je zavistno pomislil. Kaj pa jaz vem o materinskem čutu. Krivično se mu je zdelo, da bo do smrti prikrajšan za to izkušnjo. Ko se je zavedel, da tudi ona nikoli ne bo mogla biti oče, se je malenkost pomiril. 

Prispeli so domov in Rudolf je strahoma opazoval ženino čudno obnašanje. Že pri vratih je začela vohati. Sprva ni hotel verjeti, a je bilo res: vohala je. Zgrozil se je. Dejansko, porod je tak živalski akt, da nujno povleče za sabo tudi živalsko obnašanje. Opazoval je ženin obraz. Izražal je bolečo napetost, nosnice so se ji širile, ožile, drhtele. Preverja gnezdo, ugotavlja prisotnost tujih vonjev, nevarnih za njenega mladiča, je dojel. Za trenutek je zgroženo meditiral ob njeni preobrazbi. »Drevešček,« je rekla. »Kaj drevešček, kakšen drevešček?« je prestrašeno zašepetal, kot bi pričakoval, da bo vsak čas poletela, se usedla na kako vejo in začela plesti gnezdo. »Nisi kupil dreveščka! Ne voham iglic,« je obtožujoče rekla. 

Šele takrat se je zavedel, da je sveti večer. »Jaz tu ko kreten cele dneve čistim okna, perem zavese, brišem prah, letam za banjico, košaro, vozičkom, ti pa rečeš – drevešček,« je spravljivo povedal, saj ni hotel kaziti čarobnosti božiča.

Res je, moral je pokazati, da je užaljen, da se žena ne bi preveč prevzela, zato je vzel steklenico domače slivovke in se zabarikadiral v svojem ateljeju, saj je bil, česar še nisem povedal, akademski slikar. Slivovka je bila stara že tri leta, rumenkasta, na jeziku se je kar razblinila. Po pol litra pa pričarala nostalgično vzdušje božiča. Temnilo se je. Nad sosesko se je nežno usedal kiselkast smrad iz dimitrovke, božično milino pa je prekinjalo le ihtenje ženske iz zgornjega nadstropja, ki jo je vsako leto v tem času pretepal mož, doktor znanosti, zato ker tudi ta sveti večer preživljata skupaj. Rudolf je skočil pokonci in z metlo potolkel po stropu. Zdelo se je, da je doktorja znanosti to samo še spodbudilo. Rudolf se je preselil v dnevno sobo, vzel karte in spravljivo predlagal, da vržeta lustig, vendar žena ni hotela. Dojila je. Rudolfa je prizor ganil, prvič je kaj takega videl v živo. Tudi jaz lahko naslikam madono z otrokom, je pomislil, zakaj pa ne? »Enkrat vaju bom tako naslikal,« je rekel in pobožal ženo po obrazu. »Ko bo zrasel,« je rekla žena in se prijazno nasmehnila. »Koliko bo še pil? Lahko bi že nehal,« je razdraženo rekel Rudolf. »To je korenjak, kaj?« je nelogično odgovorila žena. »Ta nas bo še vse preživel,« je zavzdihnil Rudolf in se usedel za pogrnjeno mizo. Zelo si je želel pogledati sina, a si je rekel, da šele po večerji. Mogoče bo to naš zadnji skupni sveti večer, je z obžalovanjem pomislil, naj bo tih. 

Večerja je bila skromna, vendar se ni jezil na ženo. Konec koncev je bila to njegova krivda; pozabil je nakupiti. Žena je odnesla sina v spalnico in začela sta večerjati. Tudi pri jedi je kar naprej govorila o sinu in Rudolf se je počutil izgubljenega in zapuščenega, zdelo se mu je, da tako žalostnega božiča še ni doživel. Pojedel je tri kose kruha z mastjo in čebulo, žena samo enega. 

Ko je pregnal lakoto, si je poželel žene. Opozorila ga je, da je zdaj v poporodnem obdobju, ob čemer se je tako raznežil, da se je odločil pogledati sina. Sin je ležal v spalnici, vrata so bila zaprta. Notri je bilo razsvetljeno. »Zakaj nisi ugasnila luči?« je vprašal. »Luči? Saj sem ugasnila,« je rekla žena. Ni se hotel prepirati z njo, zato je rekel: »Utrujena si. Veliko vsega imaš. Grem ugasnit.« Žena je prebledela in v grozi zašepetala: »Zaboga! Res sem jo ugasnila.« Ustrašil se je njene prestrašenosti. Najbrž se me boji, saj menda ne misli, da jo bom tepel, ker ni ugasnila luči? Zelo je občutljiva. »Saj ni bilo nič,« je rekel in jo poljubil na razpuščene lase. 

V tistem se je zaslišalo razločno škripanje balkonskih vrat. Na balkon se je šlo iz spalnice. Žena je zavpila in omedlela Rudolfu na rokah. Ko jo je nesel na kavč, se je spomnil na ugrabitev Lindberghovega sina, kako je o tem privlačno in sugestivno pisal časopis Expres. Živela sta v prvem nadstropju. Enostavno je bilo splezati gor. Komaj je položil ženo na kavč, je že prišla k sebi in skočila pokonci. Stekla sta v spalnico.

Balkonska vrata so bila odprta, prepih je skoznja vlekel oprano zaveso. Košara za perilo je bila prazna. Rudolf je na preprogi iskal mokre sledi čevljev, a jih ni bilo. Moral bi teči za njim, je pomislil, toda kaj, če je oborožen. Z balkona se je zaslišalo kapljanje. Odjuga, je zagrenjeno pomislil. Pri nas doma pa je gotovo minus. Počutil se je oropanega za mraz svetega večera. Od spodaj se je oglasilo hreščanje tranzistorja. Pri nas doma pa pojejo kolednice, je že drugič zagrenjeno pomislil. 

V pravokotniku balkonskih vrat se je pojavil njegov devetdnevni 55-centimetrski sin. Za trenutek ju je ravnodušno gledal, potem je krenil k pleteni košari za perilo. Stopal je z zanesljivim, klenim korakom, čeprav ga je malo motila plenička. Ko je prišel h košari, je skušal zlesti noter, a je bil rob zanj previsok. »Ven si prišel, nazaj pa ne več, kaj?« je škodoželjno pomislil Rudolf. Sin se je obrnil k njima in med očmi mu je pri korenu nosu čelo razklala navpična, jezna guba. Žena je v hipu skočila k njemu, se opravičujoče nasmehnila in položila sina v košaro. Zadovoljno, z nasmeškom na obrazu se je ulegel, pod glavo si je položil stisnjeno desno pest in zamižal. Žena je prislonila prst na usta in z očmi kazala na otroka. Rudolf je šele takrat, ko je oponašala otročka s pestjo pod glavo in pokazala nanj, dojel, kaj mu hoče namigniti – tudi on je spal v takem položaju. Mogoče pa je vendarle moj sin, je pomislil Rudolf, potihoma, po prstih je šel k balkonu in zaprl vrata. Se bo še prehladil. Zunaj je bril mraz, nobene odjuge ni bilo in nobenega kapljanja ni bilo slišati. Rudolfa je napolnila sreča. Moj je in rad me ima, je spoznal in milo pogledal sina. Mora me imeti rad, če se mu je ljubilo splezati iz košare in scati z balkona, da bi dokazal, da mi je podoben. 

Žena je ugasnila večjo luč, prižgala nočno lučko in izvlekla dojko. Tako razgaljena se je sklonila nad pleteno košaro in njen obraz je bil v soju nočne svetilke kot blazen. Rudolf je na njenem obrazu rad videval to vznemirjenje, ki pa zdaj ni pripadalo njemu. Pripadalo je otročičku v košari, ki je neverjetno naravno cucal ženino dojko in se delal, kot da ji s tem dela uslugo. Videti sta bila kot zarotnika in Rudolf ni poznal gesla. Tako, imam torej sina, toda izgubil sem ženo, si je rekel in dejansko ni vedel, ali je to dobro ali slabo. 

O avtorju. Dušan Mitana, v marsičem ključno ime slovaške književnosti, je s spretno izmuzljivo pisavo in vztrajno uporniško držo zgodaj postal kultna osebnost, še danes navdih mnogih slovaških pisateljev. Že od začetka ga je zanimalo t. i. odprto delo. Skrivnost v njegovo zgodbo praviloma stopi v obliki zagonetnih motivov in zakodiranih odnosov … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pa zdaj?

    Gerard Beirne

    V njeno hišo sem vstopil, kot sem pač vedno počel, brez trkanja in skozi zadnja vrata v kuhinjo. Kot je tudi ona hodila k meni. … →

  • Senčna meja

    Helena Šuklje

    Pomislila je na travnik pri cerkvi svetega Mihaela na Barju in zazdelo se ji je, da sliši mojstra, kako se blago sklanja k njej in ji tiho pravi: »Veste, umetnost je spomin na paradiž.«

  • Izgon

    Nataša Skušek

    Vse naokrog postaja motno in zabrisano, najinega cilja na rtiču se sploh ne vidi več. Neka čudna meglica se vije v daljavi, morda kaj gori. Iz megle, ki postaja vse gostejša, se izvije najprej en, potem pa cela množica ljudi. Nekatere že poznava, tistega prešvicanega mornarja z začetka, pa rožnato gospo, nesramnega dedija in njegovo vnukinjo z belo zadnjico. Prihajajo še drugi, z njih visijo genitalije, trakovi roza kože in scefrane franže odsluženih ležalnikov.

Izdelava: Pika vejica