Pa zdaj?

V njeno hišo sem vstopil, kot sem pač vedno počel, brez trkanja in skozi zadnja vrata v kuhinjo. Kot je tudi ona hodila k meni. Stanovala sva drug zraven drugega in odlično sva se razumela. In prijatelji, sva bila mnenja, naj si ne bi trkali na vrata. Nimajo kaj trkati.

Jackie je stala ob štedilniku in s sprednje plošče dvigovala kozico, naga kot dojenček. Mleko je vrelo čez robove v velikih kremastih mehurjih, kot v kakšni reklami. Nagonsko se je obrnila, ko me je slišala vstopiti, in se brez kančka sramu zagledala vame. Če bi prej le za delček sekunde pomislila, se bi ne obrnila proti meni, ampak v drugo smer. Poznam jo, vem, kaj bi storila. Vendar ni uspela trezno presoditi. V ozadju je zaslišala šum in nekakšen gon iz divjaške prapreteklosti, ko se ljudje sploh še niso oblačili. Ta jo je na bosih nogah bliskovito zavrtel po mrzlih kuhinjskih ploščicah, obrnil jo je k meni. Najbrž je bil isti gon na delu, ko je kozico med obratom negibno pridržala v roki, da se ji zavreto mleko ni razlilo po goli koži.

Bržkone bi se spodobilo, da bi ji takrat obrnil hrbet, toda po njenem obratu in vpogledu v vse, kar sploh lahko vidiš, se oba zavedava, da je za to že prepozno. Obstala je na mestu, z nenasmejanimi ustnimi kotički in ustnicami tesno prilepljenimi na zobe. Sevala je žalostno malodušje. Kot nekdo, ki je pred odhodom na počitnice pozabil zapreti spodnje straniščno okno, ob prihodu pa ugotovil, da je skozenj skočila mačka in snedla zlato ribico.

Če bi ji takrat vendarle obrnil hrbet, bi to izzvenelo že skorajda žaljivo. Oba bi se namreč še bolj zavedla njene golote. Bilo bi še hujše kot če bi sistematično buljil v vsak del njenega telesa. Nenadoma sem se zavedel svojih ustnic in dejstva, da pravkar posnemam njen žalostni izraz. Privzdignila je obrvi in nagubala čelo.

»Pa zdaj?« je vprašala.

Še nekoliko dlje je postavala tam, s posodo v roki pred sabo. Ta je pred mojim pogledom skrivala levo polovico desnega dela njenih prsi. Opazoval sem krčenje mlečnih mehurčkov, ki so se izpihovali kot baloni in spet zdrseli navzdol ob emajlirani strani posode.

Skomignil sem, delno v odgovor in delno zato, ker mi je samo še to preostalo.

Nato se je Jackie počasi obrnila nazaj k štedilniku in odložila kozico z mlekom na eno od nesegretih plošč. Čeprav jo je že odložila, je še vedno držala ročaj. Dobila je kurjo polt po obeh ritnicah. Spominjali sta me na majhna bela piščančka. Vidim jo, ko strese z glavo vstran, lasje ji zdrsnejo čez levo ramo in se spet umirijo.

»Verjetno bi se morala obleči,« je rekla. Glavo je obrnila proti meni in se mi napol nasmehnila. »Če bi kozarec vročega mleka, kar povej.«

 

Usedla sva se za jedilno mizo in pila vroče mleko. Jackie je imela na sebi belo majico in kavbojke. Sončna bleščava se je zlivala nanjo skozi okno. Prosojen material je prepuščal soj skozi tanek bombaž in razodeval bel modrček. Odvrnil sem pogled.

Jackie me je pogledala izpod obrvi in se nasmehnila, raztegnila je ustnice in pokazala biserne zobe pod njimi.

»No, zdaj veš,« mi je rekla.

Nagnil sem kozarec mleka. Še vedno je bilo prevroče, speklo me je v konico jezika. Po njeni opazki sem zvenel tako, da se je zdelo, kot bi me vedno zanimalo, kakšna je brez obleke. Zdi se mi pa, da ni tako mislila. Zdi se mi, da je hotela samo prekiniti tišino.

»Kako se ti torej zdi?«

Spet je zvenela, kot bi si zaželela pohvalo na račun svojega telesa, ampak spet sem vedel, da sploh ni mislila tako.

Skomignil sem z rameni.

»Prijatelja sva,« sem rekel. »Tako da to ni pomembno.«

Prikimala je.

»Vem. Prav imaš.« Srknila je iz svojega kozarca. Vroča para je odlebdela ven in se ji kot meglica razprostrla čez obraz, kot bi se imela Jackie namen razbliniti v gosti megli. Kozarec je položila nazaj na mizo. Tanke mreže pare so se ji stkale nad trepalnicami. »Mogoče je pa to celo najboljše, kar se je lahko zgodilo. A ni res?«

»Skorajda,« rečem. Začutim obroček mleka, ki se mi je nabral nad ustnico. In še preden se ustavim, se obliznem ter se še kako zavem, kako zelo sugestivno to deluje.

 

Razlog, zaradi katerega sem sploh obiskal Jackie, je bil, da bi jo vprašal, če gre z menoj na koncert v Guildhall. Nekaj članov National Orchestra je bilo na turneji z večerom Beethovnove komorne glasbe. Nobeden od naju ni bil posebno navdušen nad tem, ampak sva se nekako trudila z novimi rečmi. Obema se je zdelo, da nama v življenju manjka določena mera kulture, zato sva to skušala nadoknaditi. Navsezadnje nisva bila iz dneva v dan nič mlajša.

Že prej sva na podobne večere hodila skupaj, saj sva uživala drug z drugim. Zgodilo se je že, da sem šel prej po karte. Zdaj pa nisem več vedel, če naj jo sploh povabim. Preprosto se ni zdelo primerno. Ampak celo večnost sva sedela tam v tišini, in to je bilo še manj primerno.

Ponavadi sem jo vprašal po Tomu, če nisem imel reči kaj drugega. Se trenutno videvata ali ne? Zdaj je že štiri leta hodila na zmenke z njim, malo ja in malo ne, kot je sama rada pristavila. Zelo mu je bila všeč, o tem ni bilo dvoma. Enkrat jo je vprašal, če bi se poročila. Takrat se je začelo tisto »malo ne«. Jackie se je začela namreč smejati, ko jo je vprašal. Saj ni bilo nalašč. Bolj nerodno ji je bilo kot kaj drugega, kot mu je od takrat tudi večkrat povedala. In čeprav je vedel, da je res, ga je včasih še vedno pogrelo.

Jackie ga je imela prav tako rada. Samo ni se ji zdelo, da ga ima enako rada kot on njo, zato se ni dobro počutila. Ni se ji zdelo pošteno do njega. Res si je želela, da bi ga imela rajši.

»Ne poznam razlik med najinimi občutki drug do drugega,« je rekla.

»Ne znam jih izluščiti. Ampak razlike so. Ne grejo kar stran.«

Kadar se je z menoj pogovarjala o Tomu, je bil on pravzaprav tam z nama, kot bi lahko vse slišal, in vedno je povzdignila glas, kot bi hotela, da je tako.

Tudi meni je bil Tom všeč. Bil je dober človek. In vem, da sem bil tudi jaz njemu všeč. Kljub temu v pogovorih nisva prišla dlje od vljudnostnih fraz. Nisva niti poskušala. Težko bi bilo predvideti, kam bi pogovor vodil, če bi poskusila. Vsekakor pa nismo hodili ven skupaj. In nobeden od nas ni tega nikoli predlagal.

»Koliko časa se poznava, Jim?« Jackie je držala kozarec med prsti, kot bi si v grozi zastirala strani obraza.

Malo sem pomislil. Hotel sem se spomniti, kdaj točno sva se prvič srečala.

»Že kakih osem, devet let bo,« sem rekel. »Kmalu po tistem, ko si se priselila. Nekaj je bilo narobe s tvojo električno napeljavo, pa si me poklicala, če kaj vem o tem.«

»In nisi.«

»Ničesar.« Po še enem požirku sem položil kozarec nazaj na mizo. Gledal sem, kako mleko v obliki obrnjene črke U zdrsne nazaj na stranico kozarca, pusti pa znamenje kot vroča sapa na mrzli okenski šipi kakšnega zimskega jutra. »Kdaj je bilo torej to?« sem vprašal. »Koliko časa je že, odkar si se priselila?«

Jackie je skomignila. »Ne vem. Osem ali devet let.«

Zasmejal sem se. »Se pravi, da sem imel prav.«

Jackie se je komaj opazno nasmehnila. Včasih ni imela razumevanja za moj humor. Ravno toliko, da ga je tolerirala. Kljub temu me je begalo, da ni točno vedela, kdaj se je priselila. Bi si mislil, da si človek zapomni takšne stvari. Ampak najbrž so pri selitvah res pomembnejše stvari kot to, kdaj si zapišeš v spomin, da si šel in prišel. Jackie je prišla, da bi ubežala dolgotrajnemu razmerju, ki se je poskušalo zaključiti, ampak se je vleklo v nedogled. »Nekdo je moral nekaj storiti,« mi je povedala.

»To je dolga doba,« je rekla Jackie, ko me je gledala. »Ti o tem veš najbrž več od kogarkoli.«

Nekje na polovici požirka sem se akutno zavedel vročine, ki jo je oddal zadnji požirek vročega mleka.

»Tudi ti veš veliko o meni,« sem rekel.

»Več od kogarkoli?« je vprašala.

Prikimal sem. Bilo je res. Jackie sem povedal vse mogoče. Stvari, ki jih ponavadi ne bi povedal naprej, razen če bi bil pijan ali pa bi za to plačeval.

Zvrnila je mleko do konca, vstala in kozarec prinesla h koritu. Zguljene kavbojke so se ji tesno prilegale, kot druga koža. Ogledoval sem si njeno gladko zadnjico. Spomnil sem se, kako je bila prej vsa prekrita s kurjo poltjo. In vnovič se ji je skozi majico po spodnji majici razlilo sonce. Za menoj je živo prišla tudi oblika njenih nepodprtih prsi. Ampak nobeden od teh spominov me ni prenesel k Jackie, kakršno sem poznal zdaj. Kot bi gledal drugo osebo. In ko sem jo zdaj videl, kako se nagiba čez korito in zre skozi okno v oprijetih kavbojkah in skoraj prozorni beli majici, nisem več vedel, koga gledam – Jackie? Spomin? Sem si jo izmislil? Ali je sploh ni bilo?

Hitro se je obrnila od korita.

»Sleci se, Jim,« je rekla.

Pogledal sem jo. Videlo se je, da misli resno. Res je hotela, da se slečem. Najprej sem hotel vprašati, zakaj. Toda nekaj precej globlje v meni se je že zavedlo odgovora. In vedel sem, da bom to moral storiti. Vedel, da si najino prijateljstvo to zasluži. Da je od tega odvisno.

Pogoltnil sem še zadnji požirek mleka. Kot bi zvrnil viski. In sem vstal. Srajco sem si potegnil izza hlač in jo začel odpenjati proti vrhu. Slekel sem jo in jo položil čez naslanjalo stola. Nato sem si čez glavo potegnil sivo bombažno majico. Zbrcal sem čevlje z nog in si zvlekel dol nogavici. Jackie se je naslonila nazaj na korito. Napeto me je gledala. Še vedno je bila videti resno, kot bi gledala televizijski dokumentarec, ki obravnava njej pomembno temo. Kot bi pričakovala, da se bo kaj naučila.

Odpel sem si pas na kavbojkah in prvi gumb, potem pa odprl zadrgo. Kavbojke sem potegnil dol na meča in slekel vsako hlačnico posebej. Potem sem porinil palca za elastiko boksaric in tudi te slekel. Odložil sem jih k ostalim oblekam in obstal pred njo. Ona se ni premaknila. Ni izustila besede ali spremenila izraza. Nisem se počutil nerodno ali neudobno, samo malo sem bil zdolgočasen, kot bi čakal na konec zdravniškega pregleda.

Še nekaj trenutkov sem stal tam. Nato sem dvignil roki predse in skomignil z rameni. Pobral sem obleke in se začel oblačiti.

 

Pred odhodom sem ji povedal za karte za koncert.

»Kdaj je?« je vprašala.

»Jutri zvečer.«

»Z veseljem,« je rekla. »Zares nama manjka kulture. Ampak sem že zmenjena s Tomom. Ne bi bilo pošteno, če bi zdaj odpovedala.«

»Ne,« sem rekel. »Česa takšnega niti ne bi pričakoval. Saj bodo še koncerti. Ta zadeva s kulturo ne bo nikamor ušla. Brez naju že ne.«

Jackie se je zasmejala. Obrnil sem se proti izhodu.

»Hvala za mleko,« sem rekel.

»Ni za kaj.« Nasmehnila se je. Bila je zelo ljubka. »Je bil fin popoldan, a ne?«

»Res,« sem ji odgovoril. »Imel sem se zelo v redu.«

Odprl sem vrata in stopil na dvorišče. Skozi okensko šipo sem se ji še nasmehnil. Posvetilo se mi je, da sva se skupaj vedno dobro imela. Da je to tisto, kar sem imel pri njej najrajši.

Prevedla Jedrt Maležič