Božično potovanje

Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

Vrata so se s sikanjem zaprla. Krenila sva. Ura je bila dve popoldne, vsi so se na toplem pripravljali na prihod Božička. Tudi mene, ki sem ves drgetal od mraza, je razmajan avto­bus peljal skozi zasneženo pokrajino na božično slav­je. Čakala me je triurna pot. Mrazilo me je, a nisem hotel prositi šoferja, naj zaradi mene vklopi gretje; tako in tako najbrž ni delalo. Šipe so bile zaledenele, ostal sem brez razgleda. Še dobro, da sem se spomnil in na postaji kupil pol litra Jelínkovega brinjevca. Steklenico sem vzel iz stranskega žepa plašča in pošteno nagnil. Začelo se mi je kolcati, a je toplota, ki se mi je začela razlivati po drobovju, odtehtala tisto malo kolcanja. Nisem vedel, ali naj pijačo ponudim tudi šoferju; ne maram vsiljivosti. Mogoče je abstinent, sem pomislil, ko sem spravljal steklenico.

Od tresenja slabo vzmetenih sedežev in enoličnega br­nenja motorja sem kmalu otopel. Ne pa tudi zaspal, žal. Tako da mi ni ostalo nič drugega, kot da znova (katerič že?) premišljujem o zadevi, zaradi katere sem zdaj sedel tukaj in se cijazil proti neznanemu gorskemu hotelu, namesto da bi že od jutra pil šampanjec v svojem udobnem, dobro ogrevanem stanovanju in se veselil božične večerje v dobro znanem hotelu nasproti.

Dlje ko sem o vsej zadevi razmišljal, bolj mi je bilo jasno, da sem se pustil grdo nategniti. Bilo je več kot očitno. Le tega nisem vedel, kaj so mi pripravili in kdo. V najslabšem primeru bo hotel zaprt. Zbal sem se, da se bom sredi noči daleč v gorah v ledenem mrazu znašel s kovčkom v roki pred praznim, temnim, zaprtim hotelom.

Vstal sem in se odpravil skozi ves avtobus naprej k šoferju. Brnenje motorja se je okrepilo, lezla sva v klanec. Šo­ferju sem zavpil na uho: »Oprostite, a je tisti hotel od­prt?« Še ozrl se ni. Molče si je dal cigareto v usta in počakal, da sem mu jo prižgal. Kadil je, ni se zmenil zame. Svoje vprašanje sem ponovil.

Zdelo se je, da spet ni slišal; posvečal se je le kajenju in cesti. Po kakšnih treh dimih se je nenadoma naglo obrnil in me nadrl: »Ne kričite mi na uho, nisem gluh.« Čez hip pa dodal, tišje, vendar s privoščljivim nasmeškom: »Boste že videli.« Izpustil sem njegov sedež in se usedel na prostor za uslužbence. »To je službeni sedež. Dol z njega,« se je oglasil šofer. Vstal sem, ni imelo smisla, da bi se prerekal z njim. Tako, hotel je zaprt, sem pomislil, ko sem šel nazaj po kovček.

Odločil sem se, da bom izstopil. Bilo je pol treh, mogoče še ulovim hitri vlak ob 17.10. Odleglo mi je. Predstava, da bom to trapasto pot končal v svojem stanovanju, pred­stava božične večerje v svojem hotelu me je nadvse osvo­bajala.

»Prosim, ustavite. Izstopiti hočem,« sem rekel, s kovčkom stoječ pri vratih. Spet ni odgovoril. »Pa, zaboga, ustavite,« sem zavpil. Ne da bi se obrnil, je mirno odgovoril: »Ni še postajališče. Šele čez dvajset minut.« Nato je s prstom pokazal na tablico spredaj: Ne moti voznika med vožnjo. Kovček sem spustil na tla. Ni mi preostalo drugega, kot da zdržim teh dvajset minut. Usedel sem se takoj pri vratih. Iz denarnice sem vzel skrbno zložen telegram, ki ga je poštar prinesel danes zjutraj. Spet sem prebral besedilo, čeprav sem ga že zdavnaj znal na pamet.

STRINJAM SE S TVOJIM PREDLOGOM STOP CAKAM TE DANES ZVECER OB 19 00 STOP HOTEL BOBOTY SOBA 108 STOP

Podpis je manjkal, kot na prejšnjih pismih. Bolščal sem v besedilo, kot bi upal, da mi bo s potrpežljivostjo uspelo pojasniti skrivnost, ki se skriva za besedami; če je tu sploh bila kakšna skrivnost. Vedel sem le to, da hotel Boboty res ob­staja. Sem preveril v Čedoku, poleg tega je bila to končna po­staja tega avtobusa.

Štos je bil v tem, da telegram sploh ni bil naslovljen name, vendar ga je moral vseeno poslati nekdo, ki me zelo dobro pozna, nekdo, ki pozna moj leni značaj in načelo – če mi ni treba stati, sedim, če mi ni treba sedeti, ležim. Bila je duhovita vaba; avtor je vedel tudi to, da me bo le nadih skrivnosti, zagonetke, z eno besedo radovednost, prisilila, da premagam prirojeno lenobo. Uspelo mu je. To, da sem zdaj sedel prav tu, je očitno dokazovalo, da mu je uspelo.

Spet sem nagnil brinjevec. Hip za tem me je preplavila ljubezen do bližnjega in sem ga ponudil tudi šoferju; treba ga je razumeti, saj vendar ne morem od njega zahtevati, naj bo navdušen, da lahko prav na sveti večer pelje nekega idiota v neko kočo. Dejstvo, da sem bil edini potnik, je mojemu prekršku dodajalo resnost. Šofer me je samo na kratko pogledal in grozeče zarenčal: »V službi ne pijem.« V rit se usekni, sem pomislil, razkačen zaradi njegove zlobne trme. Stal sem za njegovim hrbtom in skozi šipo, očiščeno z brisalci, videl na cesto; ozka, poledenela serpentina, po obeh straneh pa globoke skalnate strmine.

Ni mi še uspelo pospraviti steklenice, ko je avtobus usta­vil. Pogledal sem na uro, dvajset minut je že minilo.

»Tako. Tu je postajališče. Alo, dol,« je rekel šofer in ugas­nil motor. Ni mi bil všeč njegov ton. V sebi sem imel že do­volj brinjevca, da sem ga razumel kot provokacijo. Tega pa ne prenesem. Konec koncev pa, če sem se že pricijazil vse do sem, bi bilo smešno, da bi se vrnil. Samo zafrustriran bi bil, ker zadeve nisem dokončal.

»Veste kaj? Premislil sem si. Grem vseeno do končne.«

Videl sem, kako se mu je pobelilo zapestje, ko je stisnil kovinski drog držala.

»Sem vam rekel, dol,« je siknil skozi zobe.

»Traparija,« sem mirno odgovoril in se razkomotil na sedežu. »Bi vam šlo na roko, kaj?« sem nadaljeval.

»A slučajno živite tukaj?« sem z glavo pokazal ven, očit­no sva bila v neki majhni gorski vasici.

»Ja in?«

»To bi vam šlo na roko, pustiti avtobus in zlesti v toplo posteljo, kaj? Imam vozovnico do končne.«

Debel zaripel obraz mu je potemnel. Krenil je proti me­ni. Pripravil sem se na skok. Bil je dobrih štirideset kilo­gramov težji od mene, toda jaz sem imel vsaj petnajst let pred­nosti.

»Potem ne boste šli dol? Vi, vi idiot idiotski!« je začel kričati.

Tega mi ne bi smel omenjati. Kot sem bral, niti grbavci ne marajo, če jim kdo v glavo meče njihovo grbo.

»Zaboga. Zaprite gofljo. To je vaša sveta dolžnost, da me pripeljete tja, kamor hočem. Kupil sem vozovnico in vi ste za to plačani.«

Kazalo je na infarkt. Dih mu je zastal, oči so izstopile iz jamic, vendar je zdržal.

»Prav,« je rekel. »Kot hočete. Ampak vam bo žal,« spet tisti privoščljivi nasmešek.

V tistem me je prešinilo, hotel je zaprt. To bo njegovo maščevanje. Najbrž me ne bo želel odpeljati nazaj. Najbolj modro bi res bilo, da se skidam, ampak zdaj nisem več mogel popustiti. V najslabšem primeru bom spal v kakšnem prenočišču za osebje. Če sploh bo kakšno osebje. Ali prenočišče. Ja, nič. Nekako bo že.

Motor je začel pokašljevati, nato je ugasnil. Še je bilo upanje, da se ta stara škatla razpade. A se je tudi to prav kmalu razblinilo, saj je motor v tretje stekel. In spet mi ni ostalo drugega kot brezplodno premišljevanje.

Telegram je bil naslovljen na Stana Malega, toda v njegovem stanovanju sem živel samo jaz. Poznala sva se s faksa, pred enim letom me je vzel k sebi, v svoje trisobno stanovanje, dva meseca zatem pa že odšel na dvoletno študijsko bivanje v Francijo, tako da je stanovanje v tem času ostalo meni. Nisem vedel, kje točno je, saj mu za zdaj še ni uspelo napisati; poznal me je in je vedel, da bi trajalo točno dve leti, preden bi spacal odgovor.

Prvo pismo je prišlo pred dvema mesecema, 13. oktobra. Sicer je bilo naslovljeno na Stana, a sem ga od­prl brez slabe vesti; zmenila sva se, da bom urejal njegovo korespondenco. Sicer pa je bilo pismo zmedeno, iz njega nisem razumel čisto nič. Nekdo mu je nekaj očital, ga obsojal, da se je »v tej zadevi« obnašal podlo. Nisem vedel, za kakš­no zadevo gre, in me niti ni zanimalo. Ravno sem bral Freudovo Raz­lago sanj in spomnim se, da sem pismo vstavil v knjigo. Takoj sem pozabil nanj. Spomnil sem se ga šele ob drugem pismu, ki je prispelo čez dva tedna. Enak rokopis, enak nečitljiv poštni žig na kuverti. Tudi znamka je bila enaka. Nekdo, ki se spet ni podpisal, je odgovoril na Stanovo pismo. Pisal je, da je prejel njegov odgovor na svoje prvo pismo in da je to že več, kot je upal od takega podleža, da pa se ne more strinjati z njegovim zagovorom, saj so njegovi argumenti smešni in menda mora to sam najboljše vedeti. Če Stano v naslednjem pismu »v tej zadevi« ne bo predlagal česa konkretnega, bo on (napisano je bilo v moškem spolu) izpeljal vse predlagane previdnostne ukrepe, kar bo Stana menda zelo razjezilo. Hitro sem poiskal Freudovo Razlago sanj in ves iz sebe vzel ven kuverto s prvim pismom. Bila je tam, nedotaknjena, točno taka, kot sem jo odložil. Dva dni sem preležal ves vročičen. Nazadnje sem bil tako zmeden, da sem moral sam sebe vztrajno prepričevati, da dejansko nisem odgovoril na pismo. Ne jaz ne kdo drug. Neznani pisec se je odzval na neobstoječi odgovor. Po dolgih logičnih premislekih sem nazadnje prišel do edinega realnega zaključka – nekdo, ki pozna moje nagnjenje k mistiki, me je hotel nategniti. Drugo pismo sem dal zraven prvega in namesto mistikov začel brati pozitiviste. Zato mi je bilo, ko je prišlo tretje pismo, vse razumljivo in jasno. V tretjem pismu je neznani idiot pisal, da ga ni zadovoljil niti drugi Stanov odgovor, da ima dovolj njegovih podlih izgovorov in da ga bo on, pisec, obiskal, če Stano niti v tretjem pismu ne bo predlagal česa konkretnega »v tej zadevi«. Zdaj sem se samo še nasmehnil. Neznanec je z vsem skupaj malce pretiraval, več kot očitno mu manjka občutek za proporce. Če me je njegovo drugo pismo sprva še lahko presenetilo, je s tretjim pismom situacija izgubila napetost. Pa saj si vendar ne more misliti, da je človek z mističnimi nagnjenji avtomatično tudi neumen. Tudi tretje pismo sem spravil v Razlago sanj zraven prvih dveh, ki sta seveda bili tam in ju v tem času ni nihče prestavljal. Pri­čakoval sem, da se bo v kratkem pri meni pojavil kdo od mojih ubrisanih znancev, ves žareč od navdušenja nad svojo potegavščino.

No, danes pa je prišel telegram:

STRINJAM SE S TVOJIM PREDLOGOM STOP CAKAM TE DANES ZVEČER OB 19 00 STOP HOTEL BOBOTY SOBA 108 STOP

To, da sem se peljal do hotela Boboty, je bil dokaz, da se je piscu njegova šala vendarle posrečila. Kako se ne bi, ko pa je vzel za tarčo tako radovednega idiota. Bližje sva bila hotelu, nižje je bilo moje mnenje o sebi. Nisem vedel, kaj so mi napletli, vedel pa sem, da sem jim nasedel na celi črti. Vse skupaj bom moral obrniti na šalo, reči jim moram, da se mi je strahotno zahotelo malo smučanja med prazniki. Smuči, niti smučarske opreme sicer nimam s sabo in v bistvu, če priznam, na smučeh še v življenju nisem stal, a enkrat je treba začeti.

Zmrazilo me je, do besede je spet prišel stari Jelínek. V steklenici je bila samo še polovica in bilo je očitno, da ni brez dna. Upam, da bo do hotela zdržala. Najboljše bo, da pridem tja nasekan.

Cuknilo me je naprej, avtobus je silovito zavrl. Vrata so se odprla in vstopil je nek možak v zelenem hubertusu, s črno aktovko pod pazduho. Šofer mu je brez besede izročil vozovnico in šli smo naprej. Možak se je usedel nekje na sredi avtobusa. Jaz sem spet sedel zadaj, tako da so ljudske mno­žice s šoferjem spredaj zasedle vse ključne položaje.

S prihodom še enega potnika je odšla moja slaba vest. Šofer ni obstajal le zaradi mene, moj prekršek je postal manj resen. Do novega potnika sem čutil nekakšno naklonjenost, prav rad bi z njim navezal neobvezno prijateljstvo. To je bilo mogoče s pomočjo steklenice, ampak nisem vedel, kako mu to obzirno navreči; kaj če se tudi on hitro užali. Ali pa je abstinent. Ali v službi.

Na srečo me je odrešil skrbi, saj je vstal s svojega mesta in se oprijemajoč sedežev napotil k meni. Videl sem, da je visok in suh, hubertus je precej neokusno visel na njem. Pr­si je imel udrte kot predrt boben. V obraz je bil ves mr­šav, rumen, izžet. Le nos je imel lepo rdeč, pre­pre­den z vijoličnimi žilicami. Nikakor ni bil videti kot Božiček, če­tudi bi v tisti črni aktovki iz svinjskega usnja lahko nosil nekaj daril. Presodil sem, da gre za redno nalitega učitelja matematike z dvema čiroma na želodcu. Domneval sem, da ima v aktovki plastično bombo za poredne otroke.

»Voham brinjevec,« je nemudoma prešel k stvari.

»Vidim, da se spoznate,« sem rekel in mu podal steklenico.

Ko jo je nagnil, se mi je zdelo, da jo hoče pogoltniti. Ne­kaj časa je klokotalo, potem jo je izvlekel iz grla in z ob­žalovanjem potresel, kot bi hotel iztisniti ven še kako ka­p­ljico. Zaman. Pol steklenice je požlampal do dna.

»Sem vedel, da ste pijandura,« sem mu polaskal. »Ampak bi mi lahko vseeno kaj pustili.«

Malo me je porinil proti oknu in prisedel.

»Strašno me boli želodec,« je rekel v opravičilo.

To me je razveselilo. Se pravi, da se nisem motil niti s tistimi čiri.

»Koliko čirov imate?« sem vprašal.

»Dva. Tretji je že počil. Sem učitelj matematike,« mi je podal roko.

»In v tej aktovki imate plastično bombo,« sem rekel.

»Ampak nikomur ne povejte,« je svarilno zašepetal.

Všeč mi je bil. Odpustil sem mu tudi tisti brinjevec. Na­enkrat je začel pripovedovati.

»Nekoč sva šla z bratom na trnulje. Strašno sva bila lač­na. Razumete? In sva se jih najedla. Napihnilo nama je želodec. Zaprle so naju. Ampak to ni nič. Enkrat sem bil z neko žensko. Slekla se je. Imela je dobro postavo, ampak me je nekaj na njej motilo. Dolgo nisem mogel ugotoviti, kaj. Šele potem sem ugotovil, da nima prsnih bradavic. Razumete? Imela je lepe prsi, samo prsne bradavice so ji manjkale. Ampak to ni nič. Včasih sem pisal pesmi. Pa sem moral nehati, ker bi skoraj oslepel. Bilo je tako, kot če greš v temi po neznani poti in ti v oči sveti žaromet. Čisto te oslepi. Moral sem nehati s tem, drugače bi bil že slep. Nikamor se nisem prestavil. Ves čas sem šel samo proti žarometu. Priti pa je bilo treba v žaromet, v vir svetlobe. Se pravi v bistvu v temo žarometa. In ga potem obrniti v svojo smer. In si osvetljevati pot. Ampak nisem prišel do tja. Me pa vseeno noro bolijo oči. Razumete? Ampak to ni nič. Moj brat se je ponesrečil z motorjem. Počila mu je glava. Razumete? Lobanja mu je počila po šivih. Tam, kjer se stika. Operirali so ga in se je izvlekel. Samo mora na glavi stalno nositi rutko. Stalno ima občutek, da bi mu glava razpadla, če je ne bi imel. Razumete? Ampak to ni nič. Enkrat se mi je sanjalo, da me zasleduje ženska. Naga, debela ženska. Hodila je za mano po ulicah, povsod. Pa to ne bi bilo nič strašnega. Ampak ta ženska je imela telo kot tatarski biftek. Razumete? Iz mletega govejega mesa. Rdečega. Treslo se je, komaj se je obdržalo skupaj. Ko sem se zbudil, pa sem razmišljal, kje je v bistvu imela jajce. Razumete? K bifteku spada tudi surovo jajce. No, tega se pa nisem spomnil.«

Na vsem lepem, tako iznenada, kot se je začel, se je njegov nepovezani samogovor, izvajan z monotonim glasom, polnim bolečine, tudi končal. Stežka je zavzdihnil in si obrisal prepoteno čelo. Obraz mu je trzal. Pogledal je na uro. »No, vsak čas bom izstopil,« je rekel. »Mogoče sem vas utrujal, ne vem, mogoče vas je moje govorjenje tudi malo prestrašilo, ampak se ne sekirajte, vem, mislite, da sem nor. Mislite, kajne? Nič zato, sploh vam ne zamerim, ampak res nisem nor, lahko vprašate kogarkoli, tukaj učim matematiko, tukaj, v sosednji vasi, kar vprašajte, ime mi je Fedor Sitniansky, ja, Fedor Sitniansky, učitelj matematike, lahko vprašate tudi šoferja, Jožka tule, vsak dan me vozi tja in nazaj, ampak vam ne zamerim, nasprotno, sem zelo vesel, da ste me poslušali, enostavno sem moral govoriti, ker mi je bilo strašno slabo, razumete, imam čire na želodcu in me je zdaj naenkrat zvilo, moral sem nekomu nekaj govoriti ali pa tudi nikomur, samo govoriti sem moral, da ne bi bruhal.«

Avtobus se je ustavil. Hitro je vstal, mi segel v roko in jo rahlo stisnil. »Srečen in vesel božič,« je rekel. Roko je imel vročo, prepoteno. Porumenel obraz mu je boleče za­tegovalo, krči očitno še niso popustili.

»Nasvidenje, Jožko,« je rekel šoferju, ko je izstopal. »Po­zdravite ženo.«

Vrata so se s sikanjem zaprla. Odpeljala sva se. Spet sem bil edini potnik. Ozrl sem se, toda učitelj je bil samo še majhen črn madež na belem ozadju. In tudi ta je kmalu izginil.

Tresel sem se od mraza, vendar brinjevca ni bilo več. Na nič nisem hotel misliti. Čakalo me je še pol ure poti. Odvihal sem si ovratnik na plašču in začel šteti do sto. Pri oseminštirideset me je zmotil šoferjev glas:

»Vi ste ga poznali?«

Začudeno sem ga pogledal.

»Jaz? Zakaj?«

»Če vas je pozdravil.«

»Mene? Vas je pozdravil.«

»Poslušajte. Nehajte me že imet za norca. Svoj živ dan ga še nisem peljal. Na tej liniji vozim že deset let, pa tega tipa še svoj živ dan nisem videl.«

V glavi se mi je za trenutek naredil popoln vakuum. Te trapaste poti sem imel že vrh glave. In možak v zelenem hubertusu, samo njega se je še manjkalo. Kot da ne bi imel o čem premišljevati. Kot da je moral v moje razmišljanje vpasti še on s svojimi govorancami, s tisto mrtvaško faco. Kot da nimam drugega dela, kot da se na sveti večer prevažam z neznanim avtobusom po neznanih poteh. Kdo je bil to? Od kod je šel, kam? Začenjal sem ga sovražiti, ker o njem nisem vedel ničesar, a sem vseeno moral misliti nanj. Ena­ko kot na smrt.

Bil sem noro utrujen. In vse sem si zakuhal sam. Topel tuš, topla hrana, topla postelja – nič drugega si nisem želel. A za zdaj me najbrž čaka zaprt hotel. In gorski mraz svetega večera. Ljubi Bog, daj, da bo hotel odprt – sem začel komunicirati z Bogom kot vedno v kriznih razmerah. Točno po Kierkegaardu. Vse bom prenesel, lahko je tam tisoč mojih znancev, lahko se mi režijo do smrti, samo naj bo hotel odprt.

Pogledal sem na uro. Čez pet minut bi morala prispeti. Mračilo se je. Spet sem premleval vse možnosti, vsa presenečenja, ki mi jih je nekdo pripravil. Zavidal sem Stanu. Mogoče je prav zdaj sedel za praznično mizo. Upal sem, da se bo na koncu vse obrnilo na dobro. Mogoče bo hotel odprt in mogoče je vsa ta kamuflaža s pismi Janino maslo. Mislim, da me je predvsem ta možnost spravila v to godljo. Pred dvema letoma sva bila še zaročena, tik pred poroko. Na srečo sva si premislila kakšnih pet ur pred dokončno obsodbo. Če bi do nje prišlo, me možnost, da se želi Jana srečati z mano, danes gotovo ne bi zmamila iz tople postelje. Od takrat je nisem videl, kar pa ne pomeni, da se nisem vsake toliko spomnil nanjo. Še posebej ob takih krepostnih praznikih, kot je božič. In velika noč, nedelja, sobota, petek, četrtek … Ja, možnost, da je bila za vsem tem Jana, je bila čisto realna. Skladala se je z njenim veseljem do ustvarjanja nejasnih, zapletenih, napetih in brezizhodnih razmer. Poznala je Stana, gotovo je vedela, da ga ni in da jaz živim v njegovem stanovanju. Ljubi bog, daj, da bi bila Jana v odprtem hotelu.

»Končna. Gremo dol,« me je iz molitve predramil šoferjev glas, presenetljivo močan v tihem avtobusu. Niti nisem opazil, kdaj sva se ustavila. Najraje bi si kupil povratno vozovnico, vendar sem vseeno vstal in z vzdihom z mrežice za prtljago vzel svoj fini kovček iz govejega usnja.

»No, kako. Ste zadovoljni?« se je oglasil šofer. Privoščljivo.

»Pa vi?«

Samo zahehetal se je.

»Hotel je zaprt, kaj?« sem rekel.

»Ja pojdite pogledat.«

Tega si nikakor nisem želel. Kovček sem odložil in vzel iz žepa plašča zavojček maric. Ponudil sem jih šoferju.

»Kadim štartke,« je rekel in si demonstrativno dal v usta cigareto. Lastno.

»Nisem jaz kriv, da morate ravno vi danes delati,« sem mu prižgal.

»To ste pa v zmoti. Ni mi treba. Sem si prostovoljno izbral.«

»Zakaj pa ste potem bili tako nataknjeni?«

»To je pa moja stvar,« je jezno zavpil. »Sploh pa … spokajte se že dol. Na cilju sem.«

Prijel sem kovček in izstopil iz avtobusa. Zamrznjen sneg je zaškripal pod nogami, v obraz mi je bril oster, leden veter. Pogoltnila me je nevidna sivina, zdelo se je, da lije od zgoraj. Ura je kazala pet, bila je že zimska, snežno bela tema. Niti pet korakov pred seboj nisi videl. Zaslišalo se je, kako so se zaloputnila šoferjeva vrata. Škripajoči ko­raki.

»No, pridite, kaj tu stojite?« me je prijel pod pazduho.

»Saj nič ne vidim.«

»Se morate malo razgledati,« se je zasmejal. »Vas povabim na en čaj z rumom.«

»Kako? Se pravi, da je hotel odprt?«

»Seveda je. Tudi jaz tu spim. Nazaj grem šele jutri zjutraj.«

»Spet en šaljivec. Imam pa res srečo z vami.«

»Da si ne boste česa naredili.«

»Zakaj ste me pa imeli za norca vso pot? To vaše nedoločno govorjenje in zlovešči nasmešek.«

»Mogoče mi je bilo pa fajn, da vas držim v negotovosti.«

»Veste kaj?« ustavil sem se in si osvobodil roko. »V rit se useknite.«

»Enako.«

»Lep sveti večer.«

»Tudi vam. Če nimate nič proti, lahko skupaj večerjava. Ali vas tu kdo čaka?«

»To bi pa tudi jaz rad vedel.«

Zdaj sva že bila na osvetljenem prostoru pred vhodom v hotel. Videl sem, da to ni nobena gorska koča, ki bi se ponašala s poimenovanjem hotel. Dejansko je šlo za hotel – B-kategorije z eno zvezdico. Odleglo mi je.

»Upam, da tukaj kurijo in da teče topla voda,« sem se obrnil k šoferju, ki je topotal z nogami po železni mreži, da bi otresel sneg s čevljev.

»Brez skrbi, samo da imate dovolj denarja.«

Vstopila sva skozi široka steklena vrata. Avla je bila pra­zna, le pod nizko mizo je ležala velika debela mrcina; videti je bila kot tele. Leno domače tele. Dvignila je glavo, naju prijazno premerila s pogledom in prisrčno pomahala z repom. Šofer jo je počohal po vratu, očitno sta bila stara znanca. Šofer je pozdravil žensko, ki je sedela v recepciji.

»Pripeljal sem Božička,« je rekel in pokazal name. »Grem v kuhinjo.«

Odšel je.

Gledal sem receptorko, ni mi šlo v glavo, kako je lahko taka mlada ženska tako debela. V bistvu, kdove, ali je mla­da. Lahko bi jih imela dvajset ali pa štirideset. Zdelo se mi je, da bi, če bi vanjo zapičil nož, na njem ostala plast svinjske masti. Čudil sem se, kako me je lahko prešinila taka neumnost, vendar si nisem mogel pomagati. Šla mi je na živce. Še posebej mi je šel na živce njen zdolgočaseni izraz na obrazu. Iz cele njene pojave sta žarela dolgčas in lenoba. Spominjala me je na tisto pasje tele pod mizo.

»Vi nimate rezervirane sobe, kajne?« je spregovorila z glasom, ki te uspava.

»Ne, se mi je zdelo odveč. Na sveti večer tu menda nimate veliko gostov.«

Opazil sem, da je predelek s številko 108 prazen. Ključa ni bilo tam, avtor pisem je bil najbrž zgoraj v sobi.

»Imamo petdeset gostov. Večinoma Nemcev. So prišli smučat. Strašanski dolgčas je tukaj,« je zazehala.

Nisem vprašal, kdo je nastanjen v stoosemki; se bom pustil presenetiti. Tja bom šel šele ob sedmih, kot je navedeno v telegramu.

»Prosim še vašo osebno.«

Izročil sem ji jo v debelo dlan z dolgimi, debelo nalakiranimi nohti. Pomežikala je z metlicami črnih umetnih trepalnic in si začela zapisovati moje osebne podatke. V zraku se je vohal puder; z obraza ji je padal rahel prahec.

»Enoposteljne sobe žal niso več proste. V dvoposteljni boste, ampak sami. Upam, da vam bo pri nas všeč,« je recitirala z naučenim profesionalnim tonom.

»Tudi jaz upam.«

»Dvesto tri,« je rekla in mi izročila ključ. »Drugo nadstropje. Dvigalo ne dela.«

»Najbrž je leno.«

»Želite večerjati sami ali skupaj z drugimi? Skupna ve­čerja bo.«

»Raje sam.«

»Kakor želite,« je rekla in prijela v roke knjigo.

Brati je začela z istim zdolgočasenim izrazom na obrazu. Opazil sem naslov. Bila je detektivka – Ellery Queen. To me je razburilo. Ob detektivki se vendar nima pravice dolgo­­časiti. Ona. Mogoče jo zna na pamet, me je pre­šinilo. Bomo videli, ali se res dolgočasi ali pa se samo dela.

»Berete Queena?« sem ravnodušno vprašal in ona je za­­držano pokimala.

»Grozen dolgčas, kajne?«

Spet je prikimala. In še zazehala.

»Prva detektivka je nekoliko boljša kot ta druga, kaj­ne?«

»Sem šele začela s to Mnogorepo mačko,« je rekla in iz tona je bilo čutiti, da jo najin pogovor dolgočasi in utruja.

»Uganite morilca,« sem se zasmejal.

»Ne ne. Še ne vem. In ne ugibam rada.«

»Vam izdam?«

»Za vraga, ne bodite barbar,« je rekla in končno ji je v glasu zazvenelo še nekaj drugega. Strah. Takrat sem bil že trdno odločen, da bom izdal skrivnost; resnično si nisem mogel zamisliti krutejšega maščevanja.

»Morila je gospa Cazalis,« sem glasno šepnil z neprikritim užitkom in se naslajal ob pogledu na njen obraz, ki je rumenel od jeze. Lovila je sapo, na čelo ji je stopil predsmrtni pot, kot bi ji s svojimi besedami odvzel smisel bivanja, kot bi ji stregel po življenju.

»Kako … kako ste brutalni,« je kriknila in iz ust so ji pršele sline.

»Tako. Se ne dolgočasite več?« sem dvignil kovček in krenil k stopnišču.

Nisem se ozrl.

V prvem nadstropju sem se ustavil. Vrata številka 108 so bila točno nasproti stopnišča. Izza njih je bilo slišati samo žični radio, ravno so predvajali pesem Božič, božič prihaja … Iz­pod vrat je pronical ozek pas svetlobe. Obrzdal sem potrebo, da bi potrkal, in se odpravil naprej. Po stopnicah, enako kot po hodnikih, je bil položen debel tekač; povsem je zadušil korake. Ves hotel je bil tih, božično tih in zdelo se mi je, da diši po igličevju.

Odklenil sem vrata svoje sobe. Znašel sem se v majhni predsobi z umivalnikom, ogledalom in obešalnikom. Iz pred­sobe so vrata z mlečnim steklom vodila v sobo, v ka­teri sta bili druga za drugo dve postelji, omara, plišasta preproga, majhna, nizka mizica, dva tapecirana stola, tele­fon in žični radio. Nad posteljama so visele slike, spretni ponaredki Bazovskega. Ukradeni motivi, ukradeno vzdušje. Radiator je grel, bilo je prijetno, toplo in čisto, a najbolj me je zanimala kopalnica. Najbolj sem se veselil polne banje vroče, prozorno zelenkaste gorske vode. Kakopak, veselil sem se zastonj. Iz predsobe so sicer vodila vrata v neki ozek, visok prostor, a tam je bil samo tuš. Videti je bil kot zasebna plinska celica. Vanjo so vodila vrata tudi z druge strani, pripadala je tudi gostom iz sosednje sobe, če je bil tam sploh kdo nastanjen. Preveril sem vrata, bila so zaklenjena, za njimi pa tišina.

»Kopanje v riti,« sem rekel na glas in mi je pomagalo.

Slekel sem se, sezul in razpakiral kovček. Potem sem kihnil in se spomnil na čaj. Poklical sem recepcijo in naročil strašno veliko strašno vročega čaja in pol litra ruma. Aspirin sem imel s sabo. Tudi to, da me je tiščalo na vodo, sem imel za prvo znamenje prehlada. Stranišče ni bilo vključeno v inventar sobe, zato sem odtočil v umivalnik, kot nekoč davno v kratki zgodbi Enoličnost. Receptorkin glas je po telefonu zvenel veliko prijetneje, tako da sem se ji opravičil za tisto detektivko. »Nič hudega,« je rekla. »Saj sem samo receptorka.« Razburilo me je, da sploh ni zvenela užaljeno. Spet si je zagotovila butasto nadvlado.

»Nisem še vedel, da nimam sobe s kopalnico,« sem rekel. »Potem bi šele videli, kako brutalen sem.« »Kot želite,« je rekla. »Čaj in rum. To je vse.«

»Trenutek. Še to bi vprašal, kje je tu stranišče.«

»Prva vrata zraven stopnišča,« je rekla. Že sem hotel z zahvalo odložiti, ko sem se domislil še enega vprašanja. »Ni nihče spraševal po meni?« »Ne.« Poklopil sem.

Ura je bila sedemnajst in štirideset minut.

Po mizi sem razpostavil pisma in telegram. Soba številka 108 ob 19.00. Imam še eno uro in četrt. Kdove, kaj bi rekel Stano na moj način urejanja njegove korespondence. Prav gotovo se bo dobro zabaval, ko bo izvedel za to. Prižgal sem si cigareto.

Zaslišalo se je trkanje na vrata. Vstopila je receptorka s polnim pladnjem.

»Hvala,« sem rekel. »Osebje že praznuje?«

»Koliko dni boste ostali tu?«

»Sem mislil, da sem naročil vroč čaj.«

»Saj je bil vroč,« je užaljeno rekla.

»Aha. Po poti se je ohladil. Sem pozabil, da dvigalo ne dela.«

»Imate še kakšno željo?«

»Za zdaj ne. Šele ko se bom stuširal.«

»Potem grem,« se je obrnila in šla ven, zibajoč veliko zadnjico.

Spil sem mlačen čaj; vsaj rum me je pogrel. Slekel sem se in zlezel v plinsko celico.

Po vročem tušu sem postal ves mlahav. Bilo je petnajst čez šest. Ulegel sem se v posteljo, hotel sem si malce odpočiti.

Nisem si mislil, da me bo pot tako zdelala.

Ko sem se zbudil, je bila ura pet minut čez sedem. Hitro sem se oblekel, si pod pipo podrgnil oči in stopil na hod­nik. Na poti v prvo nadstropje sem si še vezal kravato. Pred vrati številka 108 sem za trenutek zastal. Prižgal sem si cigareto. Roke so se mi znojile. Izpod vrat je pronical ozek pas svetlobe. Slišati je bilo samo enakomerno šumenje tuša. Globoko sem potegnil dim in odločno vstopil. Ni bilo zaklenjeno. Pričakoval sem, da me bo pričakalo režanje, a je bilo še vedno vse tiho. V predsobi je bila tema, v sobi je gorela luč. Odprl sem vrata. Zaškripala so. Soba je bila dvoposteljna kot moja. Tudi slike nad posteljama so bile enake. Ena postelja je bila razmetana, druga nedotaknjena. Iz pepelnika na mizi se je dvigal tanek, kačast pas dima. V njem je ležala ne do konca pokajena cigareta, stolpič pepela je ostal cel. Na postelji je odprta ležala neka barvna revija. Žični radio je molčal.

Očitno se tušira, sem pomislil. Bilo je deset minut čez sedem. Nisem vedel, ali naj odprem vrata in pogledam noter ali počakam, da konča. Ampak kdo? Kaj, če je to tujec, ki nima s to neumno šalo popolnoma nič? Najbrž bi bil presenečen, če bi mu vdrl pod tuš. Nisem bil razpoložen za škandale na sveti večer. Tisti debeli zdolgočaseni receptorki že ne morem narediti takega veselja.

Odločil sem se, da bom počakal zunaj, dokler se ne stu­šira. Po tihem sem šel iz sobe, previdno zaprl vrata. V tistem sem osupnil. V motni svetlobi, ki je iz sobe skozi mlečno steklo prodirala v temno predsobo, sem zagledal ozek potoček krvi, ki je pritekal izpod vrat.

Brez pomisleka sem jih odprl.

Pod odprtim tušem je na tleh, ki so se rahlo spuščala proti sredini in bila pokrita z rjavimi ploščicami, sedel gol moški z razbitim temenom, s hrbtom se je naslanjal na steno, glava mu je visela na prsih. Voda mu je butala v teme, izpirala svežo kri. Moral je biti trd, nepričakovan udarec, saj Stana Malega, kot sem ga poznal, ni bilo mogoče potolči s prvim zamahom. O kakšnem boju pa ni bilo ne duha ne sluha. Pogledal sem na uro. Devetnajst in trinajst minut. Prišel sem trinajst minut pozneje.

Vse skupaj je bilo videti kot začetek detektivke. Toda jaz si na noben način nisem želel stopiti v vlogo detektiva, ki jo je nekdo pripravil zame. Pisma, telegram, Pariz, hotel Boboty, avtobus, šofer, možak v zelenem hubertusu, receptorka, Stano z razbito lobanjo. Nobene povezave ni bilo v tem, a sem vseeno imel vtis, da je to ena veriga. Na voljo so bila vsa dejstva, vendar nobene rešitve.

Ugasnil sem tuš. Nenadna tišina je pomnožila nestvarnost te krvavo konkretne situacije.

Stopil sem ven in se po tihih hodnikih, prekritih z debelimi škrlatno rdečimi preprogami, napotil do recepcije; slišati ni bilo niti mojih lastnih korakov. Zdolgočasena receptorka je srkala božično kapustnico. Skozi široka steklena vrata sem videl v jedilnico. Praznično oblečeni gosti so sedeli za pogrnjeno mizo. Nekdo je naglas po nemško molil. V avli je smrčal pes, ki je bil videti kot tele. Za mizo je sedel šofer in se pogovarjal z učiteljem matematike Fe­dor­jem Sitnianskym, ki je moral govoriti, da se ne bi po­bruhal. Fedor je očitno ravno prišel, saj mu še ni uspelo sleči zelenega hubertusa. Oba sta mi prijazno pokimala. Receptorka je odložila žlico in me vprašujoče pogledala.

»Pa vendarle tu ne bo tak dolgčas, kot ste mislili,« sem jo razveselil.

Prevod: Diana Pungeršič