LUD Literatura

Dve zgodbi

iz srbščine prevedla Tanja Božić

Tamara Kovačević

Sticky prices ča-ča-ča

 

»Cvetje? Kakšno cvetje?« se je čudil glas na drugi strani, medtem ko je ona sumničavo gledala v telefon, kaj je s tem človekom, saj ne delam jaz na pokopališču, temveč on, kaj mu ni jasno. 

»Žalni venček. Recimo za dva tisočaka, v cvetličarni bodo že vedeli, vi jim samo povejte znesek.«

»V dveh dneh bo vse ovenelo, kaj dveh, v dnevu in pol!« Slišalo se je, kako je z dlanjo plosknil po čelu, kaj je z njo, kaj ji bodo rože, komu to cvetje. 

Redko je hodila tja, ko je bil oče še živ. Njun odnos je bil tehnične narave, vrednostno nevtralen rezultat preproste reprodukcije. Zato je bil tudi njen odnos do sveta, v katerem je živel, tehničen: pride, posluša, pokima, pozdravi in odlaša z naslednjim srečanjem. Ko je umrl, je podedovala grob, v katerega so bili po njenem rojstvu pokopani njegovi starši, zatem tudi on. Temeljni kamen v njegovem mestu. 

»Potem bi lahko marmorni drobljenec, ne?« je prepričano vprašala in tako nakazala sogovorniku, da se spozna na problematiko. Tega se je naučila, ko je prvič klicala za nasvet po očetovem pogrebu – drobnemu okrasnemu kamenju se tam reče drobljenec.

»Lahko! Potrebovali bi približno tri vreče po osemsto, to sta dve in štiristo, torej pet tisoč.« Vsakič ko se je odpravila tja, se ji je zdelo to mesto vse bolj divje. Ljudje so se pozdravljali zviška, se pogovarjali prek avtomobilskih siren, se sproščali v asfaltiranih vrtovih, klali prašičke za kanapejčke, trgali, grizli prostor, to pokopališče se je razraščalo kot epidemija. Razen cen. Vse, kar je bilo potrebno za pogreb in mašo zadušnico, pozneje za parastos – spominsko mašo –, postavljanje nagrobnika, hladno zakusko, panaijo – blagoslovljeno kuhano pšenico –, mešano, šopsko solato, žganje in drobno pecivo na grobu, vključno s plastičnim priborom, vse je bilo in ostalo pet tisoč. Čas nula. Živim in mrtvim.

Vesela, ker se je ena prvih lekcij, ki se jih je naučila na faksu, potrdila v praksi – cene dela ne morejo večno padati, saj v nasprotnem delavci prenehajo z delom –, je sprejela ponudbo. »In če lahko samo obrišete …«

»Koga?«

»Nagrobnik, deževalo je, ves je popacan.«

»Pa saj bo spet padalo čez dva dni, kaj dva, dan in pol!« Slišala je, kako se križa, opleta s pestjo po zraku, kaj je z njo.

»V redu, potem pa samo okrasni kamen. Kako naj vam nakažem denar, imate odprt račun na banki?« Spravljivo je vzela listek in svinčnik za podatke, se opozorila, da mora v vsoto vračunati provizijo banke. »Halo, ste še tam?«

»Kakšen račun, kaj …« Slišalo se je, kako zbegano gleda v telefon, preverja, ali ni slučajno skrita kamera.

»Oprostite, nisem bila dovolj jasna. Živim v tujini, ne morem vam poslati denarja prek esemesa. Nikogar nimam v bližini, ki bi vam lahko plačal v gotovini. Zato vas tudi kličem. Ampak lahko vam takoj nakažen denar na vaš bančni račun. Povejte mi samo swift in preverite …«

»Ma Tamara, Western Union! Tako sem tudi jaz pošiljal otrokom, ko sem delal v Nemčiji, vse je opravljeno v petih minutah!«

Če se ji je pri drobljencu zazdelo, da imata nekaj skupnega, sta se njuna svetova zdaj katapultirala vstran, vsak v svoje vesolje. Njen tja, kjer življenje vodijo teoretična izhodišča, modeli in pričakovani iznosi, kjer ima vsak pojav svoj razlog in dolgo zgodovino, za katere odkrivanje se vedno najde čas. Njegov tja, kjer se dela v eni, živi pa v drugi državi, kjer je cvetje dovolj živo, da veni, tja, kjer cene dela ne rastejo. Sramovala se je svojih swiftov in venčkov. 

»Velja, tega nisem prej uporabljala, pošljem takoj.«

»Lahko tudi ko končam, poslal ti bom sliko na Viber.«

 

 

 

Predmet

 

– Všeč mi je barva, skladna oblika, tudi slika je lepa. Ampak resno, kaj bi ti rada, se nisi mogla spomniti ničesar boljšega za napis?

– Vse je bilo na hitro. Preveč stvari v kratkem času, nisem bila pripravljena. 

– Štekam, ampak zakaj se nisi s kom posvetovala? Lahko bi vprašala kamnoseka.

– Sem, dal mi je par predlogov, bili so mi preveč, nekako netočni.

– Pa si pogledala malo, kako to delajo drugi?

– Sem, eden je vklesan v beli obleki zraven Mercedesovega taksija, drugi je raztegnil harmoniko, zraven piše »Oj, Moravo«. Pa saj ne gre samo za napis, ampak bolj za to, kako je kamnosek to opravil. Pričakovala sem nekakšen vzorec na računalniku, saj veš, da bi pokazal, kako bi bilo to videti, preden bi bilo zares končano. Ko sem rekla, da ni treba ničesar, samo »Tamara«, sem mislila, da bo ime postavil desno spodaj, kot se podpišeš v pismu. 

– Ja zamenjaj, no, zakaj se toliko obremenjuješ s tem?

– Kaj pa naj napišem?

– Napiši »Spomenik postavlja hči Tamara«, kot je tudi res.

– Ni res! To je nagrobni spomenik, ne pa neki spomenik v slavo umetnika v parku. Čemu naj postavljam spomenik? Prej bi posadila drevo. 

– Ma kaj govoriš! Zakaj toliko kompliciraš, »čemu naj postavim spomenik«? Svojemu očetu, ženska!

– O čem ti govoriš? Jaz tega človeka sploh nisem poznala! Več sem izvedela o njem, kdo in kakšen je bil, ko je umrl.

– Dobro, no, Tamara, saj nisi edini otrok ločenih staršev, kjer so stvari ostale nedorečene. Ampak to je za terapevta, ne za pokopališče!

– Ma ne ti meni za terapevta! Kako ne razumeš, šele naknadno sem izvedela več o svojem očetu, bolje razumela njegove prejšnje odločitve in življenjske izbire, zdaj pa ne morem tega več deliti z nikomer relevantnim. Koga to zdaj zanima? O njem nismo govorili, niti ko je bil še živ. Ne, ta napis »T A M A R A«, z lepimi in jasnimi, velikimi črkami na sredini, mora tam tudi stati. Da me vsakič, ko odidem, spomni, da moram skrbeti za spomenik in zase. Samo osupnem, ko se zagledam, to je vse. 

 

O avtorju. Tamara Kovačević se je rodila leta 1976 v Beogradu. Kratke zgodbe in sem ter tja kakšno pesem se je učila pisati na literarnih delavnicah pod mentorstvom Lidije Dimkovske. Njeni literarni prispevki so bili doslej objavljeni v zbornikih Biće Bolje – Bo že, Paralele (Ljubljana), Kniževni elementi (Bitola), Balkanski glasnik in v … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slab zrak

    Veronika Razpotnik

    »Pa veste, da je to nevarno?«

  • Zgodba, v kateri te ubijejo

    Aljoša Toplak

    Samo človek ne človeči, a ni to zanimivo?

  • Luknja, največja v Jugi

    Ana Lorger

    Ampak za zdaj samo hodiš, korakaš v temno noč, vadiš odhod v prihodnost, vadiš zapuščanje.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.