LUD Literatura

Franc

Mojca Petaros

Kristina je izpit za vozniško dovoljenje naredila sredi avgusta. Še predobro se je spomnila kapljic potu, ki so ji lezle izpod v čop spetih las in jo ščegetale po tilniku. Kljub vročini, ki jo je zaradi živčnosti občutila še bolj silovito, ni vklopila klime; storiti si ni drznila ničesar, kar bi lahko njeno pozornost odvrnilo od ceste. Ko se je tečni inšpektor z zadnjega sedeža pritožil nad vročino, je nemočno poškilila proti sovoznikovemu sedežu, kjer ji je učitelj vožnje, živahen Neapeljčan srednjih let, pomirjujoče pokimal, nato pa segel k armaturni plošči. »To bi lahko sama storila,« je pripomnil inšpektor, ko je v olajšanje vseh v avtomobilu končno zavela osvežilna sapica.

Kljub drobnemu spodrsljaju je Kristini uspelo, da je pol ure kasneje v rokah držala vozniško dovoljenje. Za to je bil v veliki meri zaslužen prav Carmine, neapeljski učitelj, ki ji je med bočnim parkiranjem z drobnimi, komaj zaznavnimi kretnjami nakazal, kdaj naj volan začne obračati v nasprotno smer; in ko jo je inšpektor prosil, naj povadi še zasilno zaviranje, je sam upravljal pedale.

Ker bi za preizkus vožnje v temi v tistem letnem času morala na cesto krepko po koncu delovnega urnika, je Carmine odkljukal obvezni uri nočne vožnje, ne da bi ju z učenko zares opravila. Kristini je zato šele nekaj mesecev kasneje postalo jasno, kako zelo prav sta imela njena starša, ko sta jo opozarjala, da bodo po sončnem zatonu tudi dobro znane ceste videti popolnoma tuje.

Svoj prvi nočni podvig je opravila s polovico manjšo hitrostjo od priporočene. Bledo rumena snopa iz prednjih luči njenega avtomobila sta bila edini vir svetlobe na pusti kraški cesti, ki se je v velikih ovinkih vila navzgor proti njeni vasi.

Prav zaradi pomanjkanja razsvetljave Kristina ni opazila temne gmote, ki se je iz gozda pognala na cesto. Ko je žival stopila v osvetljeni trikotnik, je bilo že prepozno, da bi se ji izognila. Zaman je pohodila zavoro. Zaslišal se je glasen tum!, avto je zaječal, se stresel in nazadnje obmiroval. Tako kot črna žival pred njim.

Kristina je obsedela z rokama na volanu in nogo, ki je še vedno tiščala zavoro ob tla, čeprav avto ni več kazal znakov življenja. Njeno telo je potrebovalo nekaj minut, da je razumelo, da z njim ni nič narobe: kasneje bo na sebi odkrila nekaj modric in presenetljivo bolečino v tilniku, toda v tistem trenutku je bila preveč napolnjena z adrenalinom, da bi karkoli čutila.

S še vedno razbijajočim srcem je stopila iz vozila. Zdaj je edino svetlobo oddajala drobna luč njenega telefona. Usmerila jo je k prednjemu delu avtomobila, pod katerim je negibno ležal merjasec. Zdel se ji je nadpovprečno velik. Ob pogledu na njegovo očitno poginulo telo jo je streslo. Vedela je, da ga ne bi mogla umakniti s poti, tudi če ne bi bil pretežek. Preveč se ji je gnusil. Ker ji ni preostalo drugega, je s telefonom, ki je imel še komaj dovolj baterije, poklicala očeta, naj jo pride iskat.

Medtem ko je čakala nanj, je v goščavi za njo že drugič zašelestelo.

 

*

Gregor kar ni mogel verjeti svoji sreči.

Vse je kazalo, da se bo tudi tistega večera domov vrnil praznih rok. In to z veliko zamudo, saj se je v gozdu zadržal precej dlje od ure, za katero sta bila domenjena z ženo. Ker ga ni mogla odvrniti od lovskih podvigov, mu je strogo odmerila čas, ki ga lahko namenja temu zanjo popolnoma nerazumljivemu hobiju.

Prav zato, ker doma nihče ni delil njegove strasti, je Gregor tako pogosto zamujal. Sanjal je o dnevu, ko se končno ne bo vrnil praznih rok. Ko bo poskusila slastno, doma pripravljeno divjačino, si bo tudi njegova najstniška hči vendarle izbila iz glave tiste novodobne neumnosti v zvezi z rastlinsko prehrano. Ne nazadnje je Gaja trdila, da se za to odloča okolju v prid, njen oče pa se ni mogel domisliti ničesar, kar bi njihovemu okolju koristilo bolj od iztrebljanja merjascev. Gorazdu, uspešnemu vinogradniku in enemu njegovih najboljših prijateljev, so te preklete svinje lansko leto uničile več kot polovico pridelka.

Prav zato si je Gregor, vse odkar so občinske oblasti dale zeleno luč za streljanje na merjasce, skoraj vsak večer oprtal puško. Vesel je bil, da so tudi zakonodajalci končno spoznali, da je od teh živali več škode kot koristi. Ko se žive potikajo po Krasu, seveda. V loncu pa so med najboljšimi. Ženin divjačinski golaž se bo odlično podal h Gorazdovi domači kapljici.

Človek bi si mislil, da se v gozdu ne bo mogoče sprehajati, ne da bi kakšnega srečali, glede na ves halo, ki ga je občina zagnala v prepričevalni akciji, ki se je končala z dovoljenjem za lov. Slišal je za zgodbe pretresenih tekačev, ki so se ob jutranjem športanju znašli iz oči v oči z zastrašujočim merjascem. On pa ni nikoli naletel na nobenega. In vendar naj bi šlo za pretežno nočne živali … Morda je bil problem prav v tem, je nazadnje pomislil. Najverjetneje policijska ura, ki mu jo je strogo postavila žena, ni bila dovolj pozna.

Prav zato se je tistega večera spet odločil vztrajati dlje. Sanje o golažu so pregnale strah pred ženino neprizanesljivostjo.

Vztrajal je, kolikor dolgo je mogel – samo še minutko, si je rekel tisočkrat, vsakič ko se mu je zazdelo, da je vendarle nekaj slišal, srce mu je zastalo v pričakovanju, pomešanem z grozo –, toda vsakič si je moral priznati poraz. Tako kot ribiči, ko jim nepričakovan poteg za trnek da lažno upanje, da so ujeli kaj velikega, pa se potem izkaže, da vendarle ni prijelo.

Ko je postalo jasno, da je preutrujen, se je nazadnje vdal. Misli na ženin jezni obraz so bile edino, kar se mu je podilo po glavi, ko je počasi stopal iz goščave nazaj proti ozki asfaltirani cesti, ob kateri je pustil motor.

In takrat se mu je nasmehnila sreča. No, mlado dekle, ki se je vidno razburjeno prestopalo zraven potolčenega črnega avtomobila, ni bilo enakega mnenja. Zagotovo pa je tudi njej prišlo prav, da je bil lovec ob tisti uri na tistem kraju. Čeprav je prvi hip kar poskočila, ko ga je slišala priti izza dreves.

Opa, kaj pa imamo tukaj, je rekel, ko se je približal in zagledal mrtvo žival. Punca mu je nekaj razlagala o tem, da je bila nesreča, da se je vse zgodilo tako hitro, da ga sploh ni opazila, toda on jo je le napol poslušal. Z mislimi je bil spet pri golažu. Ženi ne bo treba dovolj blizu svinje, da bi opazila, da nikjer na njej ni nobene strelne rane.

Nikar ne skrbite, je že v redu, bom jaz poskrbel za to, je rekel in dekle prekinil sredi pripovedi. Presenečeno ga je pogledala. O, pa saj ni treba, moj oče je že na poti … Ne skrbite, jaz sem lovec, saj vidite, bolje, da sam prevzamem skrb za nesrečno žival, tako vam ni treba poklicati gozdne straže.

Ko je z golimi rokami dvignil v rjuho zavitega merjasca in ga posadil na svoj orjaški motor, je bil izjemno ponosen nase. Dve muhi na en mah, si je mislil. Ne samo da bo domov prinesel izvrstno meso, istočasno je tudi mlademu dekletu pomagal iz nočne nesreče. Tega ženi ne bo izdal, a nič za to, dobra dejanja imajo dvojno vrednost, če jih delamo skrivaj, se je tolažil in si veselo brundal v brado, medtem ko si je zapenjal čelado.

No … pa hvala! je za njim zaklicala mladenka, ki ga je pospremila malo naprej po cesti, do tja, kjer je bilo parkirano njegovo vozilo.

Izpod čelade se ji je nasmehnil v pozdrav in odpeljal. Da bi ji veliko bolj pomagal, če bi z njo pričakal prihod njenega očeta, mu v lastni vzhičenosti še na misel ni prišlo.

 

*

Enakomerno tresenje telefona je Darka prebudilo iz dremeža pred televizorjem. Ko ga je izbezal izpod blazin na kavču in na zaslonu prebral Kristinino ime, se mu je srce za hip ustavilo. Po nekajsekundnem pogovoru, iz katerega je izvedel, da hči živa in zdrava potrebuje pomoč, ker je nekaj povozila – žival, ne osebe –, se je njegov strah spremenil v nejevoljo. Kljub temu se je naglo spravil pokonci, pograbil prvi par čevljev, ki mu je prišel pod roko, in sedel za volan svojega terenca. Manjši in veliko prikladnejši ženin avtomobil si je nekaj ur predtem izposodila hči, ki zdaj čaka nanj sredi neosvetljene kraške ceste med vasjo in predmestjem, kamor se je odpeljala na obisk k prijateljici. Ali fantu. Darko ji ni verjel, ko mu je zatrjevala, da nima fanta in tudi ne razloga, da bi mu ga prikrivala. Še vedno je bila v tistih letih, ko je bil tata dober samo za to, da jo je šel iskat, ko se je znašla v škripcih, ali ji posojal denar, ko je porabila vse prihranke od dela v poletnem središču, kamor jo je poslal vsako sezono.

Ko se je čez nekaj minut pojavil na lokaciji, ki mu jo je po telefonu opisala Kristina, je bil presenečen, saj povožene živali ni bilo nikjer. Tik preden si prišel, je bil tu lovec, mu je razložila hči, je rekel, da bo kar on prevzel, da me bo rešil morebitnih sitnosti z gozdno stražo.

Tudi prav, je zamrmral Darko, ki se ni znal odločiti, ali je imel ob tem srečo ali nesrečo. Ozrl se je proti avtu. Kristina pred njegovim prihodom ni utegnila preveriti, ali vse dela. Darko je zmajeval z glavo nad lovčevim vedenjem. Mlado dekle je pustil samo sredi gozda? Z glavo je pomignila v nasprotno smer od tiste, iz katere se je pripeljal njen oče. Tam nekje je jasa, kjer je imel parkiran motor, mu je razložila. Mene in merjasca tako ali tako ne bi mogel spraviti gor. Ampak moral bi ga videti, kakšen je bil. Tak hrust. Z enim zamahom si je oprtal truplo. In merjasec je bil gromozanski, ti povem.

Oče jo je že zdavnaj nehal poslušati. Ob pogledu na globoko vdrtino na sprednjem delu avtomobila se mu je za trenutek stemnilo pred očmi. Škoda bo drago stala. Stopil je mimo hčere in odprl voznikova vrata. Ključ je bil še vedno v okvirju. Darko je pritisnil sklopko in ga zavrtel. Prvič se ni zgodilo nič, drugič pa je avto z glasnim brundanjem vendarle vžgal.

Mamin avtomobil jima je uspelo spraviti na jaso, ki je bila najbližji parkirišču podoben prostor. Nato sta se v terencu odpeljala domov.

 

*

Karla je po moževi smrti precej časa razmišljala, da bi si kupila mačko. Taka žival bi ji nudila nevsiljivo družbo, poleg tega bi pomirila njen večni strah pred mišmi. Le enkrat samkrat so si te gnusobe pregrizle pot v njuno klet, in tudi ko ji je Janko sveto prisegel, da je polovil vse do zadnje, si Karla še dolgo ni upala dol.

Toda misel na mačko je nazadnje opustila. Ni hotela, da bi sosedje mislili, da se brez Janka počuti osamljeno.

Poleg tega je ravno v tistem obdobju spoznala Franca. Spremembo, ki jo je prinesel v Karlino življenje, so sosedje takoj opazili. Nazadnje se je le odločila za nakup mačke, so govorili. To se jim je zdelo veliko bolj verjetno, kot da bi si našla novega človeškega sopotnika. Hišnega ljubljenčka ni sicer še nihče opazil, opazili pa so nov žar v Karlinih očeh.

Ona jim je pustila, da si mislijo, kar hočejo.

Franca je spoznala čisto slučajno, na enem svojih vsakodnevnih sprehodov po gozdu v neposredni bližini doma. Ko ga je prvič videla, je bil še čisto majhen. V resnici je bil že takrat večji od povprečne domače mačke, toda bil je mladiček, kot so pričale bele lise na svetlo rjavem kožuščku. Bil je sam, kar je Karlo presenetilo. O divjih svinjah ni vedela kaj dosti, vendar ji je bilo jasno, da tako drobna žival nima kaj početi daleč od mame.

Najbrž ji je prav zaradi osamljenosti takoj prirasel k srcu. In očitno je bila tudi ona všeč njemu. Ko se mu je poskusila približati, se je nerodno skobacal na noge, ne da bi zbežal. Karla je najprej pomislila, da je ranjen, toda bil je le mladič, ki se še ni naučil bati človeške vrste.

Spomnila se je, da bi morala v torbici imeti kos starega kruha, ki ga je dan prej ob izletu v mesto nameravala razdeliti golobom na trgu; pomolila mu ga je in prašiček ga je pogoltnil v dveh grižljajih. Očitno je bil lačen. Karla si ni mogla drugače razložiti, zakaj neki bi ji sledil vso pot iz gozda. Stopila je v hišo in poiskala kaj bolj užitnega od starih kosov kruha – kaj sploh jedo merjasci? – in nazadnje prinesla nekaj krompirja, ki se je v shrambi že skoraj razrasel, in korenje.

Našla ga je na vrtu, motal se je okrog njenih rožnih grmov. Kot bi vedel, da se ne sme dotakniti zelenjave, da je nanjo veliko bolj navezana kot na vse tisto buhteče cvetje, ki ga le iz ljubečega spomina na Janka ni pustila veneti.

Kljub razbolelemu hrbtu je počepnila in zelenjavo spustila predse. Lahko bi mu jo vrgla pred gobček, vendar si je želela, da bi merjašček prišel bliže. Rada ga je opazovala, to nenavadno, neustrašno bitjece. Čez kratek trenutek se je res skobacal k njenim nogam. Krompir je le malo ovohal, odgriznil korenček in se obrnil stran. Morda pa le ni bil tako sestradan, kot je mislila. Gledala je za njim, ko je odhajal v smer, iz katere sta prišla, in skušala potlačiti razočaranje.

Naslednji dan je nanj že skoraj pozabila, dokler je ni, ko je zjutraj kot običajno stopila zalit vrt, skoraj zadela kap ob pogledu na rjavo kepo, ki je bila odločno prevelika za navadno miš. Ko je v njej prepoznala merjasca, se je od olajšanja zasmejala. »Franc, Franček,« ga je poklicala. Njegov s svetlimi lisami posuti kožušček jo je spominjal na goste lase očetovega starega prijatelja Franca, ko si jih je na stara leta končno nehal barvati.

Takrat se na klic ni odzval, toda Karli se je zdelo, da se je sčasoma navadil na svoje ime. Njen vrt je začel obiskovati vsak dan. Prihajal je dovolj zgodaj, da ga Karlini sosedje – sami lenuhi in zaspanci – niso srečali. Ko je končala z zalivanjem vrta, mu je natrosila hrane, nato pa sedla na klop pred hišo in uživala ob pogledu nanj, ko se je radovedno potikal po njenem vrtu. Zadrževal se je slabo uro, največ dve. V vsem tem času se ni preveč zmenil za svojo dobrotnico, toda ko je odhajal, je vedno postal in se zadnjič ozrl proti njej, kot bi ji hotel kaj reči v pozdrav. Karla se mu je vsakič nasmehnila in tako obsedela, tudi ko je bil Franc že daleč v gozdu.

Prav zaradi njenih vse pogostejših nasmehov so sosedje začeli ugibati v zvezi z mačkom ali morebitnim novim moškim. Nikomur še na kraj pameti ni padlo, da bi stara gospa lahko našla družbo v divjem prašiču, in to tudi kasneje, ko ni bil več ljubka svetlo rjava kepica, pač pa velika in temačna žival, ki bi se je večina ljudi prestrašila. Morda tudi zaradi obilice ostankov s Karline mize, je Franc zrasel v velik in krepak primerek svoje vrste, kakršnega bi bil vesel vsak lovec.

Lovec, ki se živali nikoli ni zazrl globoko v oči, kot je storila Karla tistega dne, ko mu je nadela človeško ime. To si je mislila tudi o tistih idiotih na občinski upravi, ki so izdali odlok, s katerim so ne le dovolili, ampak celo priporočali iztrebljanje merjascev. Krmljenje divjih živali je postalo strogo prepovedano. Ti ljudje nimajo pojma, si je mislila Karla. Nikoli se niso dovolj pobrigali za živali, da bi razumeli, da pravzaprav niso tako drugačne od nas. Da hočejo iste reči: poln želodec in prijazno besedo. Ne pa svinčenih krogel in svojih glav, razobešenih po dnevnih sobah kot slamnate trofeje.

Svojega mnenja seveda ni izražala na glas. Previdnost ni bila odveč. Prepričana je bila, da bi sosedje z veseljem škodili njenemu Francu, če bi izvedeli zanj. Njeno starost – ali celo prerano Jankovo smrt – bi izkoristili v dokaz, da ni več zmožna skrbeti zase, zaprli bi jo v dom in udomačenega merjasca, sad njene starostne norosti, spremenili v golaž. 

Na srečo je edina v okolišu, ki se zbuja še pred petelinjim krikom, je pomislila tudi tistega jutra, ko se je ob prvih sončnih žarkih z zalivalnikom sklanjala nad vrt in obenem v veselem pričakovanju oprezala proti gozdu. Franc je bil ob tisti uri navadno že na trati pred njenim domom. Nič zato, če zamuja. Karla je vedela, da se bo pojavil. Še nikoli se ni zgodilo, da je ne bi prišel pozdravit.

O avtorju. Mojca Petaros, rojena leta 1998 v Trstu, je odraščala na Opčinah, dokler je ni študijska pot popeljala v Ljubljano in nato še v Španijo. Je magistrska študentka prevajanja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Branje je že od nekdaj eno njenih najljubših opravil, zadnje čase se z vse večjo vnemo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Slab zrak

    Veronika Razpotnik

    »Pa veste, da je to nevarno?«

  • Zgodba, v kateri te ubijejo

    Aljoša Toplak

    Samo človek ne človeči, a ni to zanimivo?

  • Luknja, največja v Jugi

    Ana Lorger

    Ampak za zdaj samo hodiš, korakaš v temno noč, vadiš odhod v prihodnost, vadiš zapuščanje.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.