Veš, po vsaki knjigi si rečem, da je ta moja zadnja: ne da se mi več, ne morem več, nimam več kaj povedati. Dva tedna po izidu pa že pričnem premišljevati o novih tekstih. Sicer bi zgolj rad napisal še nekaj poštenih, dobrih knjig.

Proces pisanja o temah, kot je splav, poseduje brutalizacijo do te točke, da ti izčisti pisavo in se potem posledično tudi manj obremenjuješ s pokroviteljskimi in podcenjujočimi odzivi ob samem izidu knjige, ne glede na nasilje z vseh strani, ki te želi prisiliti, da izgineš. In pač pišeš stvari naprej. Četudi kot en lep pozdrav iz podzemlja. 

Tatjana Žarova je diplomirala na Moskovski državni univerzi Mihaila Lomonosova. Predavala je slovenski in hrvaški jezik na Moskovski državni univerzi za mednarodne odnose, bila je atašejka za kulturo na veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, dolga leta je delala na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi. Je članica Združenja književnih prevajalcev Rusije. V ruščino je prevedla dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Ivana Cankarja, Andreja Hienga, Matjaža Zupančiča, Draga Jančarja, Milene Mohorič idr. Njen prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl je bil dve leti zapored, 2017 in 2018, nominiran na mednarodno Tolstojevo nagrado jasna poljana.

Erica je šarmantno nekonvencionalna, neformalna in zelo smejoča se sogovornica. Ob priliki pričujočega pogovora me povabi domov. Tam mi najprej pove zgodbe o podnajemnikih, ki živijo v njeni hiši – študentih in mladih pisateljih –, pa še razgrne, da ji njihova mladostniška sproščenost ustreza ter da nikoli ni bila naklonjena obsedenemu pospravljanju, ki bi jo lahko odvrnilo od življenja v takšni skupnosti. Ko me popelje v dnevno sobo in se spraviva k pogovoru, v katerem naj bi mi odgovarjala v angleščini, v kateri je, kot pravi, bolj natančna, me za začetek ogovori kar sama, in to – ne vem, ali se tega sploh zaveda – v slovenščini.

V Berounu pri Pragi, kjer imata skupno domovanje, vodita avtorsko združenje Stranou (Ob robu) in mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki redno gosti tudi slovenska pesniška imena. Za svoje prevajalsko in posredniško delo sta oba prejela Lirikonov zlát in častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«, septembra letos pa sta bila tudi gosta prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica. Je predvsem režiserka, a obenem tudi scenaristka, montažerka, scenografka, kostumografka, producentka … Po izobrazbi diplomirana ekonomistka, ki je v osemdesetih začela ustvarjati performanse, v devetdesetih pa vzporedno s performansi tudi filme. Posnela je tri dokumentarce in enajst igranih filmov: šest kratkih in srednjemetražnih (Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo Erectus (2000)) ter pet celovečercev (Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019)).

Pesništvo zaobjema vse teme, zato ne morem pisati zares monotematskih zbirk. Težko pišem direktno o nekem družbenem problemu, ker sem v poezijo vstopil na drug način. Danes bi rekel, da gre pri poeziji za stalen tok, v katerega samo stopim. Potem lahko dolgo časa sploh ne razmišljam o njej, ampak tok se nadaljuje in na srečo sem do zdaj še vedno našel pri-stop.

Monografija Trije sinovi. Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda je natančna in z obsežnim aparatom podprta študija vpliva Franza Kafke (1883–1924) na tri moderne klasike – številna njihova dela so prevedena tudi v slovenščino. Avtor, sicer germanist in komparativist, mdr. predavatelj na Ameriški univerzi v Parizu, najprej v kratkem, a detajlnem uvodu, podprtem z Bloomovo teorijo o »tesnobi vplivanja«, predstavi recepcijo Kafkovih del, zlasti v nemško govorečih deželah in anglosaškem svetu, nato pa se interpretativno loti izbranih romanov.

Tudi sam se pogosto sprašujem, kdo je ta oseba v ogledalu. Zakaj bi moral vedeti? Odgovori so precenjeni.

Avgustovska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev je bila makedonska prevajalka in publicistka dr. Ivanka Apostolova Baskar (Skopje, 1973). Ivanka Apostolova je samozaposlena v kulturi kot antropologinja umetnosti, kreativna in programska producentka, režiserka video in gledaliških projektov, vizualna dramaturginja, prevajalka, urednica, promotorka.