»Sem avanturistka in hazarderka, a samo v umetnosti, kulturi in prevajanju.«

Avgustovska rezidentka Sovretovega kabineta Društva slovenskih književnih prevajalcev je bila makedonska prevajalka in publicistka dr. Ivanka Apostolova Baskar (Skopje, 1973). Ivanka Apostolova je samozaposlena v kulturi kot antropologinja umetnosti, kreativna in programska producentka, režiserka video in gledaliških projektov, vizualna dramaturginja, prevajalka, urednica, promotorka.

Je vodja založništva v Macedonian Centre of Interrnational Theatre Institute/PRODUKCIJA. Na Fakulteti za umetnost in dizajn Evropske univerze (FAD/EURM) v Skopju predava zgodovino umetnosti in oblikovanja. Je avtorica knjig in e-knjig: In Search of The Lost Director ‒ Utopian set designs, Theatre Comics, Antropologija izkušnje v gledališču. Uredila je tudi številne knjige in kot urednica/avtorica sodelovala pri e-revijah, kot so The Theatre Times, SEEStage, Mediantrop. Je ustvarjalka/režiserka/producentka mednarodno nagrajenih projektov eksperimentalnega video gledališča: The PCR Song (2021), Destination: Skopje‒Gabrovo (2020), Dispersive Dramatics in Skopje (Theatre in the Creative Industries) (2020), Poor Little Rich Drama in Kratovo (Drama in Movement) (2019). 

Povej kaj o tem, kako si se seznanila s slovenščino. V Ljubljani si študirala na AGRFT. Kaj natančno? 

Od leta 2001 do leta 2010 sem živela, delala in študirala v Ljubljani. Končala sem doktorski študij na ISH ‒ Fakulteti za humanistični študij (smer ‒ Zgodovinska antropologija likovnega) z izbranimi moduli na AGRFT (dramaturgijo pri Andreju Inkretu, scenografijo in kostumografijo pri Janji Korun). Doktorirala sem leta 2011 na temo Antropologija slovenskega sodobnega gledališča (2004‒2010 empirična raziskava). Mentor je bil prof. dr. Blaž Lukan (doktorsko sem pisala v slovenščini). Medtem sem bila interdisciplinarno aktivna v slovenski in mednarodni kulturi kot vizualna dramaturginja in striparka na več projektih v režiji znanih slovenskih gledaliških režiserjev (J. Lorenci, M. Zupančič, M. Pograjc, B. Kobal, A. Jelen). Delala sem na animiranem filmu Bizgeci (G. Mastnak), v Slovenski kinoteki sem bila aktivna kot avtorica kratkih kolažnih stripov (solo in skupinske razstave, magazini), kar pomeni, da sem aktivno poslušala, brala, govorila in uporabljala slovenski jezik. 

Kako si se iz gledaliških vod preselila v literarne? 

Še vedno sem v gledaliških vodah (še posebno aktivna sem kot programska in kreativna producentka). Ko sem se vrnila v Makedonijo (v to me je prisilila svetovna recesija v letih 2008‒2010), sem ugotovila, da so slovenski jezik in moje življenje, eksistenčni vzponi in padci, študij v Sloveniji, moja vizum in investicija. Da sem našla način, kako ohraniti in negovati znanje in stik s slovenskim jezikom in kulturo (ki je zame izredno lep in hkrati izzivalno kompliciran jezik), sem začela prevajati sodobno slovensko književnost in dramatiko, posebno avtorje in avtorice, ki imajo tudi sami interdisciplinarno poklicno izkušnjo in dobro vedo, kaj pomeni boriti se za obstoj v kulturi, ki navigirajo iz enega v drugi, v tretji … umetniški poklic in nazaj. Tako da od leta 2014 redno prevajam in urejam književnost, dramske tekste, strokovne tekste ter razvijam založniško sekcijo v Macedonian Centre of International Theatre Institute/PRODUKCIJA. 

Kateri so bili tvoji prvi prevodi iz slovenščine? 

Začela sem z vsebinsko težkim romanom Izbrisana zares odličnega Mihe Mazzinija – torej s problematično temo, naporno vsebino in s samosvojim pisateljem, ki si po svoje trasira književno kariero. Potem sem nadaljevala z genialno Mojco Kumerdej in njenimi zgodbami Temna snov, potem so sledili fenomenalni pisci in pisateljice, kot so Mirt Komel, Evald Flisar, Jedrt Maležič, Lila Prap, Klarisa Jovanović, Simona Semenič … in z njimi zelo različna dela, od romanov, zgodb, drame, poezije za otroke do slikanic. 

Kakšna je prevajalska scena v Skopju? 

Zadnje čase zelo dinamična, bolj resna, z uspešnimi založbami, ki dobivajo podporo iz EACEA-EU, kar pomeni drugačne standarde sodelovanja in drugačen odnos do prevajalcev. Žal pa še vedno obstajajo založbe, ki nam vzamejo polovico tuje podpore za prevod z izgovorom, da prevod sicer ne bi mogel iziti. Veste, mi nismo pravna država in imamo zelo krhko lokalno in nacionalno kulturno politiko. 

Kaj delaš zdaj? Kako se seznanjaš s sodobno slovensko produkcijo?

Trenutno prevajam mladinsko knjigo Gospa s klobukom avtorice Maše Ogrizek (zelo domiselna in šarmantna mladinska vsebina in odlična pisateljica). Ko sem živela v Sloveniji, sem sistematično in aktivno sledila kulturnemu življenju v Ljubljani in Sloveniji, ki je zelo kvalitetno in dobro profilirano. Tako sem neodvisno od prevladujočih smernic v promociji slovenske književnosti v Makedoniji sondirala veliko inspirativnih informacijskih virov. Največji izziv mi je prepoznati kakovostne knjižne vsebine, pisateljice in pisatelje ter si izboriti prevod neodvisno od srbske prevajalske dominacije in lokalnih makedonskih založniških klanov. Sicer sledim knjižnim, gledališkim, festivalskim, filmskim idr. novicam in newsletterjem slovenskih založb, vključno z viri, kot so JAK, ZDUS, ZPRS, ZKPS. Slovenci ste zelo delovni in nadarjeni arhivarji in promotorji svoje ustvarjalnosti. Veliko sem se naučila od vaših pristopov in metodologij. 

Prevajaš tudi humanistiko. Prevedla si monografijo o Draganu Živadinovu Umetniški ustroj Noordung Bojana Anđelkovića. Kaj te je pritegnilo k temu delu?

Res je. Knjiga je trenutno v korekturi in lektoriranju. Eden od najbolj inspirativnih, unikatnih gledaliških ustvarjalcev zame je Dragan Živadinov in seveda vse njegove gledališke transformacije, eksperimenti, elokventnost (skozi čas ‒ od retrogarde do postgravitacijske faze) ter performativni poskusi z astronomijo in kozmologijo – gravitacijo in telesno (anti)statiko. Ko sem odkrila, da je Bojan Anđelković objavil filozofsko raziskavo v knjigi (Založba ZRC SAZU) in da je ustvaril zelo kvalitetno in ambiciozno filozofsko-gledališko raziskovalno in interpretacijsko simbiozo, sem bila takoj očarana. Sem avanturistka in hazarderka, a samo v umetnosti, kulturi in prevajanju. 

V Sovretovem kabinetu, prevajalski rezidenci Društva slovenskih književnih prevajalcev na Dolu pri Hrastniku, si bivala avgusta, vmes pa še en teden na 12. mednarodnem prevajalskem seminarju slovenske književnosti. Kako je bil videti tvoj povprečni dan v Sovretovem kabinetu?

Bila sem navdušena, da je rezidenca Sovretov kabinet na slovenskem podeželju, v Zasavju, ki je prelepo in nekomercialno, verjemite mi, sploh nisem pogrešala kulturne dinamike Ljubljane. Stanovanje je odlično, tiho, mirno in svetlo, opus Antona Sovreta je izjemen – on je prevajalski mag. Vsak dan sem delala – prevajala 4 do 6 ur, včasih vsak drugi dan. Prevajala sem drame Simone Semenič, mojstrice drame nezavednega in dramske frivolnosti: Tisoč devetsto enainosemdeset, Ti si čudež, To jabolko zlato in Lepe Vide lepo gorijo. Seveda sem brala in iskala nove avtorje in dela za prevajanje. Potem sem se sprehajala po bogati naravi, pila točeno pivo v lokalnem baru, opazila sem, da so vse te lepe stare podeželske cerkve in kapelice zaklenjene, tako da si nisem mogla ogledati fresk in baročnih notranjosti in štukatur. 

Bila sem zelo hvaležna, da sem se lahko udeležila tudi 12. mednarodnega prevajalskega seminarja slovenske književnosti, ki je bil visoko profesionalno organiziran in kontekstualiziran, z vrhunskim programom in organizatorji, mentorji in avtorji, vsebinami, lokacijami in prelepima Mariborom in Ljubljano. Ogledali smo si tudi mojstrovino Žičko kartuzijo in odlični projekt Ksevt v Vitanju. Ugotovila sem, koliko se je slovenska literatura razvila v zadnjih desetih let. Bila sem zelo zadovoljna in srečna (enostavno in iskreno kot otrok), še posebno po vsej tej dolgi kovidni frustraciji in restrikciji. 

Raziskovala si tudi druge zasavske kraje. Te je v »rdečih revirjih« kaj posebnega pritegnilo?

Res je, veste, vsaka rezidenca nam omogoča, da si dovolimo tudi kulturni turizem. Organizatorji Sovretovega kabineta nam omogočajo regionalno avtobusno vozovnico, s katero se lahko neomejeno vozimo po Zasavju. Torej, naredila sem načrt in začela raziskovati morfologijo, utrip regije, ljudi. Fasciniralo me je, kako so prebivalci iz knapovske, steklarske in kemične industrije v kombinaciji s katoliško in partizansko dediščino naredili turistično-kulturno ponudbo, bogato s specifično lokalno naravo, arhitekturo, etnologijo … Rekla bi, da je to dobra lekcija za regionalni razvoj, brez kompleksov. Rimske toplice so čisti eskapizem, Laško je prelepo obrečno mesto, Hrastnik je rudarski biser, Trbovlje je vir centralno-slovenskega industrijskega utripa, Zagorje je nostalgično, reka Sava in vse te ptičje lepote, hipnotične sive čaplje, ki se nenadoma pojavijo in preletijo reko – tiho, a spektakularno … 

Hvala vam za vse programske priložnosti, da sem bila lahko v Sloveniji tudi kulturni gost, ne samo »kulturni gastarbajter« ali brain drain iz tujine.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS