Poezija kot tok, ki se nadaljuje

Primož Čučnik je pesnik, prevajalec in urednik ter ustanovitelj založbe Šerpa. Je prejemnik Jenkove in Veronikine nagrade ter nagrade Prešernovega sklada. Objavlja tudi esejistiko, leta je urejal revijo Literatura. Nedavno je v zbirki Prišleki izšla njegova deseta pesniška zbirka Niti v sanjah, ob izidu katere smo ga povabili na pogovor.

Niti v sanjah je tvoja deseta samostojna pesniška zbirka, leta 1999 si objavil svoj prvenec Dve zimi. Lahko torej posplošim, da izdaš eno zbirko na približno dve leti, kar je ogromno. Kako vzdržuješ nenehno kreativnost in pisanje?

Po svoje sem imel srečo, da sem v prvih letih lahko toliko objavljal, zdaj ne pišem več toliko. V devetdesetih, ko sem začenjal resneje pisati, je bilo tudi veliko manj avtorjev oziroma avtoric kot danes. Sem pa vedno nekaj pisal in to potem poskušal spraviti v obliko. Pozneje sem dobil možnost, da sem lahko objavljal veliko pesniških prevodov, tudi knjižno, kar danes sploh ni več samoumevno. Pisal in prevajal sem vedno najprej zase, nisem tako odprt tip človeka, zato tudi nisem kar vsem kazal svojega pisanja. Takrat seveda ni bilo družbenih omrežij. Če si mlad avtor z zanimanjem in znanji, strastjo do literature, je dobro, da se vključiš v kroge, ki ti omogočijo, da objavljaš, in te nekako podprejo.

V pesmih v novi zbirki zaslutim odmeve epidemičnega časa. V pesmi »Podrast v času karantene« lirski subjekt opazuje cikličnost razkrajanja in obnavljanja narave, kar je za gozd povsem običajen proces, za ljudi pa nekaj težkega, nekaj, česar smo se morali naučiti, ko se je življenje za nekaj časa ustavilo. Kako je to obdobje vplivalo na tvoje pisanje?

Zdi se mi, da je vplivalo na vse nas. V času prvega vala sem začel pisati o kralju in norcu, satirična dvostišja na dogajanje tistega trenutka. Imel sem občutek, da smo vsi nekje na robu blaznosti oziroma da se nam lahko hitro zmeša. Ta dvostišja sem najprej objavljal na Facebooku. S tem sem se v času korone največ ukvarjal, tako rekoč na dnevni ravni, vse skupaj sem obračal v (samo)ironijo, v zajebancijo, ker se mi je to zdelo edino zdravo. Medtem ko sem Niti v sanjah dokončeval pozneje in sem za knjigo kolažiral, predeloval nekatere pesmi, ki sem jih že imel napisane, predvsem pa krajšal pesnitev »Tok«, ki je zadnja v knjigi. Med prvo karanteno smo se z družino umaknili na podeželje. Bilo je na začetku pomladi, ki se je v naravi prebujala z velikimi spremembami. To sem res opazil. Povsod so bile živali, ptice, srne … nasploh sem skušal s pisanjem o tem času do dogajanja zavzeti neki zdrav odnos. Ta trenutek nas je spomnil, tako kot pogosto dela poezija, na našo minljivost, pa tudi na to, da marsikdaj nismo povsem zdravi v glavi.

Niti v sanjah sestavljajo trije sklopi. Zadnji izmed njih, z naslovom »Tok«, je pravzaprav ena sama šestinštiridesetstranska pesnitev o popotovanju po sanjskih pokrajinah. Sanje pesnike in filozofe vznemirjajo že od začetka časa. Si sanje zapisuješ? Kako jih vključuješ v svojo poezijo?

O sanjah sem pisal že prej, ampak moram povedati, da se svojih sanj večinoma ne spomnim in si jih tudi ne zapisujem. V preteklosti sem o svojih sanjah kvečjemu pisal v pesmih v prozi. Pri Nitih v sanjah pa v resnici sploh ne gre za to; pesem »Tok« nima toliko zveze s sanjami, ampak bolj s tem, kako dojemam svoje osebne spomine. Ta pesnitev se »dogaja« v času, ko sem veliko potoval po Ameriki in Poljski. Dejansko moj spomin deluje kot neka sanjska vsebina, ker nikoli ne vem, koliko sem pozabil in kaj vse sem pomešal z domišljijo. Pred leti sem pisal dokumentarno pesem o odkrivanju Antarktike in neke dele te pesmi sem nato uporabil v »Toku«. Bolj gre torej za to, da se trudim, da bi moje pisanje delovalo kot sanje, nekoliko nadrealno. Nekateri pišejo poezijo na tak način, da izhajajo prav iz svojih sanj. Jaz pa si večino »sanj«, ki so omenjene v knjigah, izmislim. Pri pisanju želim zasledovati neko sanjsko, nerealistično logiko. 

Ali svoje zbirke že od začetka zastavljaš kot zbirke ali pač pišeš in se izoblikujejo spontano?

Pesništvo zaobjema vse teme, zato ne morem pisati zares monotematskih zbirk. Težko pišem direktno o nekem družbenem problemu, ker sem v poezijo vstopil na drug način. Danes bi rekel, da gre pri poeziji za stalen tok, v katerega samo stopim. Potem lahko dolgo časa sploh ne razmišljam o njej, ampak tok se nadaljuje in na srečo sem do zdaj še vedno našel pri-stop. Me pa zadnje čase bolj kot posamezne pesmi zanimajo celote, cikli, dolgi valovi, torej, ko razmišljam o pesmi, razmišljam o daljši formi, o nečem, kar bi lahko delovalo kot celota. Pesem »Tok« se mi zdi metafora tudi v tem smislu, da skušam pisati improvizirano, brez vnaprejšnjega načrta, kamor me pač odnese.

Že dvajset let si urednik založbe Šerpa, ki je zaslužna za prevode mnogih zelo pomembnih avtorjev, recimo pesnice Elisabeth Bishop in kultne zbirke Listi trave Walta Whitmana. Kako je biti na obeh straneh? Si urednik in hkrati avtor.

Imam malo profesionalne deformacije, čeprav zdaj, ko sem starejši, vidim, da gre bolj za to, da sem zmožen celo svoje pesmi za nekaj časa pustiti pri miru in jih potem spet prebrati kot sam svoj urednik. Moj splošni nasvet bi bil, da je treba poezijo popravljati za nazaj in predvsem krajšati svoj tekst. Idealna pesem je prazna stran. [Smeh.] Ampak seveda moramo pisati, kaj pa nam ostane. Zato svoje pesmi, ko jih popravljam, krajšam, in ne dopisujem. To je tudi moje uredniško delo, kadar je treba. 

Si tudi avtor dveh esejističnih knjig o literaturi, Spati na krilu in Promet s knjigo. Kateri pristop k pisanju ti je trenutno najbliže?

Dojemanje poezije se dejansko spreminja z leti. Ko sem začenjal, sem predeloval vse živo. Sicer nisem študiral primerjalne književnosti, sem pa ogromno bral o teoriji poezije. Moja poezija je bila vedno zelo osebna, a sem skušal ohraniti neko distanco. T. S. Eliot je imel zanimiv pogled na modernizem, ki je name močno vplival. Verjel je, da mora biti poezija v resnici objektivistična, kar nam sicer danes zveni domala nemogoče. Tudi sam ne pišem tako, ampak recimo, da sem se skušal odmakniti od romantičnega pojmovanja poezije. Bolj so me zanimali avantgarde in (post)modernizem. Poezijo sem imel sicer vedno za angažirano, predvsem kot angažma v jeziku, se mi pa zdi, da sam ne delujem tako, da bi neka moja osebna angažiranost morala za vsako ceno preiti v poezijo. Držim se na zmerni distanci.

Si tudi prevajalec z zelo širokim opusom. Prevajal si veliko ameriških pesnikov, kot so Wallace Stevens, Elisabeth Bishop, Walt Withman, Joshua Beckman, John Ashbery, in ogromno poljskih pesnikov. So to avtorji, ki so preko prevajanja vplivali tudi na tvojo lastno poetiko?

Prevajanje je najgloblje branje. Zato je bilo moje prevajalsko delo res zelo povezano s tem, kako pišem. V poeziji vedno iščem techné, ne le sporočila. S tem sem se vedno ukvarjal. Med drugim mi je res blizu Auden, ki sem ga imel čast prevajati med korono, tudi on ima precej nesubjektiven pristop, k esejistiki pristopa literarnozgodovinsko, tudi filozofsko. Zanimivo je, da sem prevajal ogromno ameriških avtorjev, ki so že pokojni, hkrati pa veliko poljskih avtorjev, ki pa so moja generacija. To je zanimiva izkušnja, ker so nekateri postali tudi moji prijatelji. V Sloveniji je bilo vedno veliko prevajalcev iz poljščine, zato sem kot urednik na začetku leta 2005 izdal antologijo triindvajsetih poljskih pesnikov v prevodih številnih prevajalcev in prevajalk treh generacij. To je bila ena prvih objav v založbi Šerpa, ki sem jo zagnal leta 2003.

Kako gledaš na obči odnos do poezije v Sloveniji? 

Tako kot vedno: Ljudstvo ne bere pesnikov. Poezija ima morda sto petdeset bralcev in od tega jih je mogoče deset idealnih. Vedno bo tako. Glede tega nimam iluzij, zato sem se moral v zadnjih letih delno prilagoditi tudi kot urednik in zdaj izdajam več proze. Preprosto zato, ker se bolje prodaja in mi potem ostane več sredstev, da izdam še kakšno pesniško knjigo. Osebno sicer sploh ne mislim, da živimo v obdobju romana, ampak da so nam na kožo pisane krajše forme. Se pa romani najbolje prodajajo, delno tudi zato, ker so najbolj realistična oblika literature. Zgodbo poznamo že izpred stotih let, iz časa Kafke in Roberta Walserja, ki so jima uredniki težili, naj ne pišeta kratke proze, ampak romane. Kar se mene tiče, pesniško formo branim tudi v prozi. [Smeh.] Tako je tudi nastala ideja založbe Šerpa, takrat sem si želel izdajati predvsem poezijo. Knjižni trg pa je, kakršen je. To razumem, ampak ne da se mi jamrati, kot urednik raje delujem po svoje. In sem nekako zadovoljen.