Nisem prepričan, ali se iz zgodovine res učimo

Uwe Wittstock (1955) je pisec, literarni kritik in urednik; bil je kulturni novinar pri Frankfurter Allgemeine Zeitungu, kjer je dolga leta delal v literarni redakciji, urednik za sodobno nemško književnost pri frankfurtski založbi Fischer, soizdajatelj literarnega časopisa Neue Rundschau, kulturni dopisnik za Die Welt in vodja literarne redakcije tednika Focus. Od leta 2017 je svobodni pisatelj. Je dobitnik nagrade Theodorja Wolffa za novinarstvo in avtor več kot desetih knjig o nemški književnosti.

Knjiga Februar 33 (s podnaslovom Zima literature), ki je v izvirniku izšla leta 2021, doživela že več ponatisov in ducat prevodov ter bila nominirana za literarno nagrado EU Prix du livre européen, je prvi prevod tega avtorja v slovenščino. V njej z detektivsko natančnostjo razkriva, kaj se je – poglavja so naslovljena po dnevih v mesecu – dogajalo v Nemčiji tistega usodnega februarja 1933 po Hitlerjevem prevzemu oblasti. V ospredju so usode umetnikov, zlasti gledališčnikov in pisateljev, pa tudi novinarjev, saj gradi knjiga predvsem na tedanjih pričevanjih – pismih in dnevniških zapiskih – ljudi, ki so se znašli v vrtincu tega dogajanja, in teh je največ prav med ljudmi peresa. Obenem natančno popisuje politično dogajanje in vladne ukrepe tistih dni, na podlagi katerih se je demokratična ureditev weimarske republike v kratkem sprevrgla v avtokratsko vladavino nasilja. Kaj natanko se je dogajalo in kako so ljudje reagirali na te dogodke, kdo je razumel in kdo ne, kdo je pobegnil in kdo ne – o vsem tem govori avtor v živahnem esejističnem slogu, ki meji na romaneskno pripoved.

V svoji pisateljski karieri ste izdali ali uredili vrsto knjig o sodobni nemški književnosti, po letu 2015 pa se je žarišče vašega dela pomaknilo k biografijam (o Marcelu Reichu-Ranickem, Karlu Marxu in vzhodnonemškem pisatelju Franzu Fühmannu). Tudi v knjigi Februar 1933 lahko vidimo nekakšen živopisen kalejdoskop biografskih okruškov iz življenja nemških avtorjev v mesecu po tem, ko je Hitler postal nemški kancler. Je ta ideja že dolgo »zorela« v vas? Kaj vas je spodbudilo k pisanju te knjige?

Za to sem imel politične razloge. Žal obstajajo v Nemčiji pisatelji in pisateljice, ki se spogledujejo z desničarsko populistično stranko AfD. To se mi zdi ne le politično zgrešeno, ampak tudi nevarno za obstoj naše ureditve. Če pride v demokraciji na oblast antidemokrat, lahko demokracijo in pravno državo v kratkem času uniči. S svojo knjigo hočem to nevarnost prikazati na zgodovinskem primeru Adolfa Hitlerja. Hitler je postal kancler rajha po pravilih tedanje demokratične nemške države. Toda potreboval je le 30 dni, da je razveljavil ustavna pravila te dežele in naredil iz državljanov brezpravne žrtve svoje diktature. In sicer vseh državljanov, tudi tistih, ki so ga izvolili. Tudi ti so bili prepuščeni njegovi samovolji. Marsikdo je to plačal s svojim življenjem. Knjiga naj bi bila svarilo. Kadar se polastijo oblasti antidemokrati, lahko demokracijo in pravno državo zelo hitro spremenijo v diktaturo brez vsakršne pravne zaščite.

Knjiga večinoma temelji na dnevnikih, pismih, avtobiografijah in drugih pričevanjih, ki so jih o času med januarjem in marcem 1933 zapustili pisatelji. Njeno težišče je na »literatih«, ker je prav o njih ohranjenih največ pisnih pričevanj iz tistih tednov. Brez dvoma ste morali zato preučiti številne arhive. Domnevam, da ste knjigo vsaj deloma pisali v času epidemije covida. Kako ste zbrali gradivo zanjo?

Imam veliko srečo, da živim le dvajset minut vožnje s kolesom od Nemške narodne knjižnice v Frankfurtu na Majni. Knjižnica hrani vse knjige – dobesedno vse –, ki so izšle v nemškem jeziku po letu 1945. Tam sem torej lahko našel vsa objavljena pričevanja, ki so jih pustili za sabo avtorji in avtorice o kratkem obdobju med januarjem in marcem 1933. Poleg tega domuje v poslopju Nemške narodne knjižnice tudi Nemški izgnanski arhiv 1933–1945. Tam so zbrana vsa neobjavljena pričevanja umetnikov, ki so morali tedaj pred Hitlerjem pobegniti v tujino. Tudi to je bil zame nadvse dragocen vir podatkov. Na srečo je bila knjižnica v času covida zaprta le nekaj mesecev. Poleg tega sem si že pred pandemijo fotokopiral gradivo iz mnogih knjig, ki so bile pomembne za mojo temo. Zato sem lahko tudi v mesecih zaprtja knjižnice skoraj brez premora pisal naprej.

Ste odličen poznavalec nemške književnosti in zgodovine, zato domnevam, da ste imeli izbor obravnavanih avtorjev vsaj v grobih potezah začrtan že vnaprej. Pa vendar – ste med zbiranjem gradiva naleteli na kakšna presenetljiva dejstva in ste zato v končno izdajo vključili tudi pisatelje, ki jih prej niste imeli v mislih? In obratno – ste morali kakšnega avtorja, ki ste ga prej nameravali upoštevati, zaradi pomanjkanja virov ali kakšnega drugega razloga izpustiti?

Oboje drži. Pri delu sem odkril nekatere avtorje, o katerih prej nisem vedel veliko. Zelo malo sem na primer bral Ricardo Huch, sijajno pripovednico, zgodovinarko in literarno poznavalko. Potem pa se mi je med raziskavami razkrila kot ena najodločnejših Hitlerjevih nasprotnic, ki poleg tega ni odšla v izgnanstvo, temveč je ostala v Nemčiji. Zlasti med zavzemanjem za berlinsko Pisateljsko akademijo, ki so jo hoteli nacisti prikrajšati za vsakršno svobodo mišljenja, je pokazala neverjeten pogum in stanovitnost. V svojih stališčih je bila veliko trdnejša kot Thomas Mann, Alfred Döblin ali Gottfried Benn. Bistroumna, politično pronicljiva ženska. Drug primer je Ernst Jünger. Zelo rad bi opisal njegovo pot skozi te prve tedne Hitlerjeve vladavine. Vendar nisem mogel najti skoraj ničesar. Za to obstaja dober razlog. Nacistom se je zdel sumljiv in politična policija je že kmalu po Hitlerjevem prevzemu oblasti preiskala njegovo hišo. Na njegovo srečo niso našli nič obremenjujočega. Toda po preiskavi je vse zapiske, ki bi ga nemara lahko kompromitirali, kratko malo sežgal. Zato ni bilo pri njem najti nič zanimivega, kar bi lahko uporabil v svoji knjigi.

Vaše pisanje odlikuje zelo spreten način vpeljave »likov«. Ko različne zgodovinske osebe prvič predstavite bralcem, v opis nevsiljivo in z izostrenim občutkom vtkete izbrane poudarke iz njihove dotedanje – osebne in poklicne – življenjske poti, zato je zanimiv tako za bralce, ki te avtorje že poznajo, kot tudi za tiste, ki se z njimi srečujejo prvič. To je posebna veščina; je bilo vzpostavljanje tega ravnovesja težavno?

Najlepša hvala za kompliment, ki tiči v vašem vprašanju; zelo sem ga vesel. Da, s tem sem si dal pri pisanju veliko opravka. Hotel sem, da se knjiga bere tako zlahka kot roman, čeprav ni v njej tako rekoč nič izmišljenega, temveč je vse prevzeto iz pričevanj pisateljev in docela dokazljivo. Vsako od zgodovinskih oseb sem hotel pred bralcem naslikati tako nazorno in živo, kot je le mogoče, tako kot počenja dober pripovedovalec s svojimi liki. Če mi je to po vašem mnenju dejansko uspelo, štejem to za veliko pohvalo.

Kar zadeva žanr, je knjiga nekakšen hibrid. Napisana je v živahnem in deloma literarnem slogu, brez stvarnih opomb pod črto, obenem pa na koncu vsakega poglavja povzema stvarne politične ukrepe in dogodke tistega dne in tako vklepa individualne usode v širši zgodovinski okvir. Kako bi sami definirali žanr tega dela, razpetega med zgodovino, biografijo in literaturo?

V založništvu obstaja za to ustaljen – angleški – izraz: narrative nonfiction. Morda bi lahko to prevedli kot: pripovedna stvarna literatura. To oznako jemljem karseda resno in dobesedno. Besedilo naj bi bilo torej napisano v tako dostopnem in pripovednem slogu kot roman, pri opisovanju zgodovinskih dejstev pa naj bi bilo tako zanesljivo in natančno kot dobra stvarna literatura.

Nekje pišete, da vseh zgodovinskih dogodkov, ki jih opisujete v knjigi, ne morete podkrepiti s preverljivimi dokazi, ki bi imeli na sodišču tako rekoč pravno veljavnost, pa vendar lahko z dokajšnjo verodostojnostjo sklepate, da vaš opis ustreza zgodovinskim dejstvom.

Ta razmislek se nanaša na politični umor, ki ga opisujem v enem od začetnih poglavij knjige. Enega od vodij SA (Sturmabteilung) so po ukazu Josepha Goebbelsa ustrelili v hrbet. Izvrševalec ukaza je bil tudi sam pripadnik SA. Zgodba je za knjigo pomembna, ker je dejanje posredno povezano s Heinrichom Mannom. V dvanajstih letih nacistične vladavine ta umor nikoli ni doživel preiskave na neodvisnem sodišču. Nacisti niso hoteli, da bi kdo prišel na sled njihovim mahinacijam. Po koncu vojne pa so bili vsi udeleženci tega dogodka mrtvi, tako morilec iz vrst SA kot Joseph Goebbels. Zato ni nihče sprožil pravne preiskave tega primera. Toda potem ko sem preveril vse indice, sem dokaj trdno prepričan, da se je dejanje zgodilo tako, kot sem ga v knjigi opisal.

V epilogu govorite o bliskovitih spremembah tedanje politične ureditve. Kdor se je konec januarja 1933 iz tedaj še nedotaknjene nemške demokracije odpravil na daljši dopust, se je 1. marca vrnil v srhljivo diktaturo. Pri tem omenjate vzporednice z današnjo politično situacijo. Se iz zgodovine res ni mogoče ničesar naučiti?

Nisem prepričan, ali se iz zgodovine res učimo. Na to vprašanje ni mogoče zlahka odgovoriti. Tudi avtokratski oblastniki ali stranke, ki so se v zadnjem času po demokratični poti povzpeli na oblast v državah, kot so Poljska, Madžarska ali ZDA, si prizadevajo ali so si prizadevali, da bi s podobnim tempom zgradili avtoritarne režime. Toda desnopopulistična, avtoritarna poljska stranka je pred natanko dvema letoma izgubila na volitvah. Enako je zdaj uspelo na Madžarskem. To so spodbudna znamenja. Poskuse Donalda Trumpa, da bi se ustoličil kot kralj ali diktator ZDA, za zdaj še zavirajo sodišča in množične demonstracije državljanov, ki na ulicah protestirajo proti njegovemu gibanju MAGA. Česa takega v Nemčiji februarja 1933 ni bilo. Nacisti so lahko nemško državo bliskovito preoblikovali po svojih predstavah. Vse vodilne položaje so zasedli s svojimi ljudmi in sodiščem sploh niso dali časa, da bi jih pri tem početju zadržala. Med tedanjim fašizmom in današnjimi fašisti obstajajo torej zgodovinske razlike. Morda je to znamenje, da so se današnje družbe iz zgodovinskih izkušenj vendarle nekaj naučile. Sicer pa menim, da se naš sodobni fašizem razlikuje od tistega v tridesetih letih 20. stoletja. Digitalizacija je naglo okrepila možnosti nadzora nad družbo. Sodobni diktatorji lahko dandanes vsak vzgib svojih državljanov nadzorujejo in analizirajo s tehnološkimi sredstvi in tako pravočasno onemogočijo vsak nastavek upora.

Organsko nadaljevanje Februarja 33 je prav tako uspešna knjiga Marseille 40 s podnaslovom Beg literature, objavljena leta 2024. Po nemški okupaciji Francije je namreč roka nacistov dosegla tudi Azurno obalo, kamor se je zateklo veliko emigrantov. Težišče knjige je spet na življenjskih zgodbah pisateljev, odlikujeta jo podoben slog pisanja in dramatična napetost dogajanja. So vas raziskave zanjo vodile tudi v tujino, saj je bila reševalna mreža organizirana iz ZDA?

Da, potem ko so Nemci leta 1940 zasedli Nemčijo, so se nemški in avstrijski izseljenci, ki so zatočišče pred Hitlerjem našli v Franciji, znašli v veliki nevarnosti. Gestapo je prečesal deželo, da bi Hitlerjeve nasprotnike spravil v koncentracijska taborišča. Zdaj so morali že drugič bežati pred Hitlerjem in so bili v neznosni stiski, saj od Francije niso dobili dovoljenja za odhod.

V ZDA nisem odpotoval. Tam so ustanovili organizacijo za pomoč, ki je zbirala prispevke za umetnike in pisatelje, ki so se znašli v življenjski nevarnosti. Toda praktično pomoč je bilo treba organizirati v Franciji. Ameriški novinar Varian Fry je bil tedaj tako pogumen, da je odpotoval v Marseille in tam iskal možnosti za ilegalni odhod preganjanih. Pogosto sem potoval v južno Francijo in obiskal različna prizorišča: Nico, Aix-en-Provence, Toulouse, obmejni kraj Cerbère in seveda Marseille. Varian Fry je v Marseillu vzpostavil celo mrežo pogumnih pomočnikov, ki jim je v letu in pol uspelo spraviti iz Francije skoraj dva tisoč ljudi in jih tako rešiti pred nacisti. Fryja in njegove ljudi zelo občudujem. Bili so resnični junaki, ki so veliko tvegali. Žal je danes v Nemčiji veliko premalo znan. Nemški literarna in umetnostna zgodovina bi brez njega utrpeli nenadomestljive izgube.