Sam moram vse dopolniti

Objavljamo odlomek iz zadnjega poglavja prihajajoče knjige dr. Janeza Vrečka ČAS ≡ PROSTOR. Ob stoti obletnici smrti Srečka Kosovela, ki bo kmalu izšla v zbirki Novi pristopi pri založbi LUD Literatura. Za spletno objavo je bilo besedilo uredniško nekoliko prirejeno, obsežna bibliografija pa izpuščena.

O razlogih za Kosovelovo prezgodnjo smrt je bilo doslej izrečenih veliko domnev. Po vsem, kar vemo, bi se dalo o tem razmišljati tudi na nov in drugačen način, ki ne bi zmeraj znova izhajal iz bednih razmer, podhranjenosti, prehladov in podobnih hipotez, četudi imajo nekatere med njimi povsem realno osnovo.

S tem v zvezi je gotovo osrednje vprašanje, kaj se je dogajalo tiste usodne noči 23. februarja 1926 na železniški postaji v Zagorju. V zapiskih Kosovel sam omenja noč v čakalnici (Vsem 1, 293). Zato se moramo vprašati: kako je mogoče, da je po skupinskem nastopu in predavanju ostal sam v nezakurjeni, ledeno mrzli železniški čakalnici, medtem ko so njegovi partijski sodrugi veseljačili v soseščini v zakurjenih prostorih? In sprašujem še naprej: se je Kosovel v tej situaciji vedel kot tigrovec in s tem kot privrženec jugovske filozofije z vero v sposobnost posameznika za neskončno vzdržljivost in tveganje? Oba s Klementom Jugom sta bila namreč prepričana, da si je življenje treba prislužiti in mu dati vrednost s tveganjem in velikimi dejanji.

Se je kot nesporni vodja skupine, ki je skupaj z njim nastopila pred zagorskimi knapi, želel upreti brezdelnemu bohemiziranju [in] popivanju (III, 38) ter pokazati zgled? Kakšno je bilo njihovo srečanje, ko so se naslednje jutro končno odpeljali z vlakom? So sploh odšli skupaj ali pa se je v Ljubljano odpravil sam?

O politični levici, ki so ji po večini pripadali udeleženci večera v Zagorju, je Kosovel že sredi leta 1925 pisal Obidovi, da je zmeraj simpatiziral z levo, a ni mogel razumeti njihove ozkosrčnosti, zato teoretično ni soglašal z njimi. Še več, že takrat je zapisal, da je danes pač treba, da se fronta deli. Naj se! Ker se je očitno že v tem času odločil, da mora delati v literaturi tisto, kar delajo naši najml. v politiki (III, 400), je razumljivejša njegova misel, da ortodoksen nisem, ker se ne morem podrejati splošnosti (Vsem 2, 643). To pa zato, ker ne more priznati absolutno nobene diktature (III, 400). Prav v času, ko se je slovenska literatura prvikrat osvobajala izpod nacionalno-funkcionalnega jarma, ji je pretila druga nevarnost: da si jo prisvoji ideološki model proletarske oziroma socialne literature, ki je od pesnikov in poezije zahteval neposredno socialno didaktično funkcijo po sovjetskem zgledu, se pravi, njihovo popolno instrumentalizacijo v razrednem boju.

Naj dodam, da je Kosovela že v zvezi s francosko in z oktobrsko revolucijo – kot enega redkih intelektualcev pri nas – intenzivno zanimalo vprašanje o položaju inteligence po revoluciji, o njenem, če uporabim Kosovelovo formulacijo, »prebujenju iz spanja« (gl. III, 673). Sem sodi tudi vprašanje o revoluciji in pesnikih, pa tudi, ne nazadnje, ali je revolucija kulturi nasprotna ali ne? (III, 746). Ob tem je pomenljiv zapis, da bo v klubu zahteval duševno atmosfero, ki sicer ne bo izbrisala z naših obrazov posebnih potez (III/1, 811).

Morda je v tem razlog, da so se po Kosovelovem mnenju začele odpirati oči tudi tedanjim marksistom in so izstopali iz zaprtih, ozkosrčnih teorij, zaradi česar je lahko sodeloval z njimi, čeprav je še zmeraj ostal na polju literature in se ni želel podati v politiko. To se je posebej pokazalo v socialnorevolucionarnem ciklu Integrali (III, 698), kjer je poskušal sintetizirati nasprotja med dogmatskimi, represivnimi zahtevami normativne poetike in pesniško svobodo, saj so »komunisti hoteli književnost degradirati v propagandni privesek svoje ideologije« (Dolgan, 239). Kosovel je v tem času pogosto govoril o pritiskih z leve, pritiskih tistih, ki so videli celo travo v soncu vso rdečo in to povezoval z njihovimi dogmatičnimi coklami (Int., 295). Z vsem omenjenim je utegnil izzvati levico in partija je zanj čez noč postala kazen in povračilo, čeprav bi morala postati odrešenje (Vsem 2, 844).

***

To problematiko osvetljuje tudi Kosovelovo bistveno razlikovanje med konstruktivizmom in konstruktivnostjo, ki naj bi se v Evropi domnevno izgubilo s prevodom (gl. Pranjić, 4), kar pa v primeru Kosovela nikakor ne velja, saj je distinkcijo natančno zaznal in jo uporabil sebi v prid, ko se je med drugim otepal pritiskov svojih dogmatskih partijskih kolegov. Očitno je vedel, da se je ruski konstruktivist Gabo želel odmakniti od utilitarnih, režimu služečih konstruktivistov in pri tem opozorjal na razliko med svojo in njihovo ustvarjalnostjo tako, da je svojo ustvarjalnost imenoval konstruktivna namesto konstruktivistična umetnost (gl. Lodder, 39–40). Pri tem je poudarjal, da mora umetnost sicer predstavljati novo dobo, a mora ob tem ohraniti »svojo absolutno neodvisnost« (isto, 40). Od tod tudi pri Gabovem bratu Pevsnerju potreba pa izrazu konstruktivnost. Tej spodbudi je sledil tudi Kosovel; uprl se je Partiji in njenim dogmatskim pritiskom in zahtevam, saj ni želel biti socialistični konstruktivist.

V zvezi z razlikovanjem med pojmoma konstruktivizem in konstruktivnost je treba omeniti še dogajanje na Bauhausu, kamor je Walter Gropius 1923 povabil Moholy-Nagyja, da bi ta ponovno uvedel prvotno obliko Tatlinovega konstruktivizma, ki ga je berlinska dada leta 1920 preveč popreproščeno izenačila s strojnostjo. Moholy-Nagy je imel poleg Gropiusa oporo še v bratih Pevsner, ki sta se ob odporu do politizacije svoje ustvarjalnosti zavzemala za sintezo časa, prostora in gibanja in zato zavrnila pojem konstruktivizem v imenu konstruktivnosti. Kosovel je v manifestu »Mehanikom« temu dogajanju pozorno sledil, postavil se je na Tatlinovo stališče in z uporabo pojma konstruktivnost tudi svoje početje opredelil kot neutilitarno in hkrati kot transparentno v duhu spoznanj tedanje moderne fizike in iz nje izhajajočega organskega konstruktivizma, ki mu je dejavno pripadal.

***

Če je doslej veljalo, da je iz Kosovelove uporabe pojma konstruktivnost izviralo »nekaj težav na pojmovni ravni« (M. Kos, 1997, 149), lahko iz povedanega sklepamo, da so bile te očitno povezane z nepoznavanjem ozadij in virov, ki jih je brez dvoma imel v rokah in jih temeljito preučil ter dosledno uporabljal. Poleg tega je svoje misli izražal zelo jasno, filozofsko lakonično in terminološko precizno.

V podporo temu si poglejmo še en primer iz Kosovelovih dnevnikov. Tu beremo: Ideja konstruktivnosti, ki se izraža v vsej Evropi, o konstruktivnosti novega človeka stopa v ospredje. In kakor se poglablja slikarstvo v predmet, da, celo v filozofijo predmeta (geometrija in fizika – konstruktivizem) tako se literatura obrača k novemu predmetu – človeku. (III, 657)

Najprej spet opazimo Kosovelovo ostro razmejitev in razlikovanje med konstruktivizmom in konstruktivnostjo. Ker vemo, da je ta misel iz aprila ali maja 1925, ko se je Kosovel po nastopu zenitističnega pesnika Poljanskega v Ljubljani v živo seznanil z zenitistično pesniško prakso in jo obsodil, tako kot je zavrnil tudi domnevno konstruktivistična Černigojeva in Delakova prizadevanja, lahko sklepamo, da je v tem trenutku znova obupoval nad Černigojevim še zmeraj kompozicijskim eksperimentiranjem, ki ni želelo ali zmoglo slediti filozofiji predmeta (geometrija in fizika – konstruktivizem) (III, 657) in s tem izenačiti arhitekturo in slikarstvo.

Kosovel je s tem konstruktivistični eksperiment očitno prepustil slikarstvu, literatura pa se je morala odvrniti od konstruktivizma in se približati ideji konstruktivnosti novega človeka, ki je bil njen novi predmet. Novi predmet, ki ni prihajal z Zahoda, tam se bo po porazu v novembrski revoluciji morebiti začel spet porajati, ampak z Vzhoda kot novo upanje zahodnega sveta, ki se mora uresničiti, sicer bo v plamenih zgorela bela Evropa (Ekstaza smrti, I/2, 307).

K temu novemu konstruktivnemu tipu literature je Kosovel upal zvabiti tudi svojo odlično prijateljico Fanico Obidovo, a je pri tem doživel dvojni neuspeh: zavrnila ga je na osebni in na politični ravni, saj se ni odločila ne zanj in ne za poezijo. Iz teh teženj so pri Kosovelu začeli nastajati socialno-revolucionarni Integrali, ki so bili morda veliko bolj primerni za deželo slamnatih streh: Slamnata streha spi (III, 714).

Kosovel se je v svojih opredelitvah in definicijah konstruktivizma zavzemal za sintezo vsebine in oblike, ta sinteza pa bo lahko rodila dela, ki bodo zrevoltirala svet, mu ponudila novo vsebinsko obliko (III, 658) kot estetični, etični, socialni, religiozni, revolucionarni, skratka življenjski problem (III, 650).

Zato se po Kosovelu ne bo več pojavila kot prej revolucionarna destruktivnost, marveč revolucionarna konstruktivnost v smislu etike kot največjega postulata človeške družbe. In z njo dela moderni človek. (III, 650) Seveda je Kosovel mislil na etično oziroma duhovno revolucijo in jo razumel v Tagorejevem smislu, da so težkoče, ki ovirajo fizično življenje, le sredstvo za novo višjo obliko duhovnega življenja (III, 651). In ta revolucija […] mora priti, […] popolna duhovna revolucija (III, 658; podč. S. K.). Gre torej za zanikanje krvave revolucije, ki je kot revolucija nesmisel, delo, delo, delo in edino delo je revolucija (III, 657).

Kosovelu je bilo po vsem povedanem jasno, da temeljna sprememba sveta ne bo prišla z novim družbenim redom, temveč samo s spreobrnjenjem posameznika, tega pa bo k novi zavesti najbolj spodbujala prav nova prostorska umetnost. Le novi človek bo lahko ustvaril novo umetnost. (III, 99; poud. S. K.).

Nemara na vsa vprašanja in zaplete ponuja odgovor prav zgoraj navedena Kosovelova izjava, da so v nekem trenutku člani partije zanj res postali kazen in povračilo, čeprav bi morali pomeniti odrešenje. Dodaten razlog lahko najdemo v dejstvu, da je Kosovel pripadal prvotni organizaciji TIGER in zato drugače razumel temeljna vprašanja revolucije. Vemo namreč, da je bil na strani nekrvave revolucije, belih barikad (Int. 151) in belega človečanstva, torej na strani nenasilne, gandijevske in tagorejevske duhovne revolucije. Tudi to je bilo v ostrem nasprotju z razumevanjem revolucije pri marksistih, zato jih je morala Kosovelova uporaba pojma konstruktivnost še dodatno vznejevoljiti.

Zelo pogosto si raziskovalci zastavljajo vprašanje, kaj bi se zgodilo s Kosovelom, če bi živel dlje, kot mu je bilo dano. Eden od mogočih odgovorov bi bil, da bi ga morda našli med tigrovci, ki so se ponovno formirali leta 1927 na Nanosu, leta 1938 pa pripravili atentat na Mussolinija v Kobaridu. Politična nota njegove poezije kaže tudi v to smer. V nasprotju s komunisti, ki so poznali in priznali samo krvave atentate, tigrovci načrtovanega uboja Mussolinija v Kobaridu 1938 niso izvedli, ker bi se lahko ob tem zgodil večji poboj žena in otrok. In s tem očitno sledili Kosovelovi obsodbi atentatov, saj lahko v dnevniških zapiskih preberemo vprašanje: So atentati pot do človečanstva? (III, 688) Kot je bilo za Kosovela obešenje atentatorjev, opisano v »Pesmi št. X«, nesprejemljivo nasilje nad človekom, je podobno razmišljal tudi o atentatih. Tako pa so očitno razmišljali že prvotni tigrovci: »Po […] podatkih se je leta 1924 ali morda 1925 na Prestranku zbralo okrog trideset ljudi iz Postojne, Št. Petra (Pivka) in okoliških vasi. […] Po analizi položaja je Vadnjal predlagal ilegalno organizirano akcijo, ker da je treba ›na silo odgovoriti s silo‹. Le del udeležencev je soglašal, drugi so se umaknili.« (Kacin Wohinz in Verginella, 23).

***

Se potemtakem zapisa o noči v čakalnici in komunistih kot kazni in povračilu nanašata na zagorski nastop? Za kakšno kazen in povračilo je potemtakem šlo partiji in marksistom? Je s temi besedami Kosovel preroško napovedal dogodke v ledeno mrzli železniški čakalnici v Zagorju? Ali pa je to misel zapisal že po zagorskem nastopu, ko mu je bilo jasno, kaj se mu je dogodilo? Je bil žrtvovan zaradi svoje nepokorščine marksistom, ker teoretično ni soglašal z njimi in ni mogel razumeti njihove ozkosrčnosti (III, 400)? Je bil to začetek spora na levici pri nas? Leva fronta se je očitno že takrat razdelila na partijsko dogmatsko in Kosovelovo pluralno, ki z obrazov ni želela izbrisati posebnih potez (III, 811). Tudi zato je ob njegovi smrti marksistom postalo jasno, da so izgubili »skrajno dobronamernega, a vendarle drugačnega sogovornika« (Grdina, 1167).

Tu je mogoče potegniti vzporednico, ki Kosovelu ni bila tuja. Če Kosovelovo razmerje do uradne Cerkve in svobode posameznika znotraj nje prenesemo na odnos med partijo in posameznikom, so tudi tu trčile skupaj stroga partijska disciplina, normativna poetika in pesniška svoboda – a ta se ni bila pripravljena ukloniti nikakršnim dogmatskim coklam (Int., 295). Po Kermaunerjevem mnenju je Kosovel razlikoval med »masovnim, kolektivnim, v katerem vlada bratstvo-teror, in človečanskim univerzalnim bratovstvom, ki dopušča svobodno posamezno osebo« (Kermauner, 209).

Če je Kermauner Kosovela razglasil za nekakšnega protestanta sredi katolištva, ki je sredi dvajsetih let doživljalo personalistične reformne poskuse – prav zaradi poudarjanja posameznika, kristjana kot avtonomne svobodne osebe (Kermauner, 241), saj je Kosovel razlikoval med masovnim, kolektivnim, vezanim na krvavo revolucijo, in človečanskim, ki dopušča svobodnega posameznika –, se mu je bilo lažje odločati, ko je bil sredi dvajsetih letih soočen z drugo veliko avtoritarno in h kolektivnosti stremečo organizacijo, s partijo. Njegov krščanski humanizem, zunaj institucionalne Cerkve, je poskušal tudi ob soočenju s partijo in partijci poiskati rešitev, ki bi bila v skladu z njegovim človečanskim nazorom.

V pismu gospodični Samsovi je Kosovel jasno izrazil svoje umetniško prepričanje, da je človek, ki se drži in oprijema konfesionalnega svetovnega nazora, velikokrat na korist svojemu svetovnemu nazoru […] neodkritosrčen. […] umetnine so rahlo navdihnjene z vonjem kadila po cerkvah. To pa ni zdrava atmosfera. (III, 563–564) K temu je Kosovel dodal, da mu je zato svobodomiselni svetovni nazor v umetnosti simpatičnejši. Če v gornji tekst namesto religioznega, konfesionalnega nazora vstavimo vonj po partijskem kadilu, dobimo podoben modus operandi, ki je zavezan dogmatskosti in ortodoksiji.

S tem se je Kosovel odločil izmakniti proletkultu in produktivizmu, kjer so se še naprej gibali njegovi partijski sodrugi. Je pa s tem v zvezi v tej ideološko zelo zapleteni situaciji začel načrtovati nekakšen kompromis, ko je zasnoval lastno Založbo Strelci in cikel socialno-revolucionarne poezije Integrali.

Se je Kosovel na pritisk Partije oprijel omenjene socialnorevolucionarne literature in njenih pragmatičnih ciljev, ki so bili daleč od umetniških, za kakršne se je v konstruktivnih konsih nenehno zavzemal? V zahtevah po proletarski poeziji in umetnosti je bil svet preveč preprosto, že kar shematično razdeljen na vladajoči razred in na zatirane, kjer je prvim veljal pogin, drugim pa klic k novemu bratstvu komunistične internacionale in k historičnemu materializmu. Le redki ustvarjalci so se tako kot Kosovel že sredi dvajsetih let uprli takšnemu popreproščenemu in shematičnemu naziranju. Naj omenim pripadnika češke avantgarde Františka Götza, ki je zavračal marksizem prav zaradi njegovega determinizma in prišel zaradi tega v oster spor s poetistom Karlom Teigejem.

Kosovel je svoja leva stališča pojasnil v predavanju »Umetnost in proletarec«, ki ga je imel tri mesece pred smrtjo, konec februarja 1926, v Zagorju. Po njegovem se mora sodobni umetnik vključiti v gibanje, ki se bori z razrednim bojem za brezrazredno družbo, kar bo prineslo novo, proletarsko, človečansko kulturo. Zato je proletarska kultura nujnost, brez katere proletariat svoje naloge ne more rešiti. (III, 29) Tu je treba upoštevati bistveno pripombo R. Kodriča, da se je v tem predavanju za zagorske knape Kosovel, vedoč, da jim socialno ne pripada, »skušal z vso obzirnostjo prilagoditi in […] ustreči […] nagovarjanju generacijskega in pesniškega vrstnika iz knapovske družine Mileta Klopčiča« (Kodrič, 2014, 219).

M. Kos s tem v zvezi tehtno pripominja, da »Kosovelova vizija ›proletarske revolucije‹ […] ni anacionalna v smislu ›svetovne revolucije‹ in z njo povezanega ›odmiranja narodov‹« (M. Kos, 1997, 151). Kos se pri tem sklicuje na dnevniški zapis iz leta 1924, kjer beremo: Potom socializma revolucije do svobode narodov (III, 624), saj je zanj narod nad državo, ker je narod organičen, naturen in upravičen, a država mehaničen, političen, gospodarski faktor (III, 659). Svojo naivno misel iz leta 1923, ko je zapisal, da proletarska umetnost ne eksistira kot politična umetnost, eksistira kot nov vrelec umetnosti pač (III, 483), bo Kosovel konec leta 1925 temeljito prevetril in po političnem razhodu s Fanico Obidovo celo demantiral.

Je treba tako razumeti Kosovelovo skrajno omahljivost, ko, že zelo bolan v letu 1926, Kreftu za objavo v Mladini nikakor ni hotel izročiti nekaterih svojih politično intoniranih pesmi, tako da mu jih je ta moral tako rekoč spuliti iz rok, npr. »Godbo pomladi« (Ikarjev sen, 225)? Morda je sam videl v njih preveč vsakdanje partijske ideološkosti. Že Seliškarjeva poezija ga ni prepričala, saj je takšne tekste imenoval literarni šund, rad pa je bral »pesmi starejših in mlajših delavcev in kmetov« v Delu, tržaškem komunističnem glasilu, ker so bile tako elementarno preproste, da so učinkovale z veliko sugestivno silo (III, 28).

Ko je Kosovel jeseni 1925 želel ustanoviti Zvezo proletarskih pisateljev SHS, se je v težnji po ohranitvi visoke umetniške kakovosti zgledoval pri sovjetskem RAPP-u, ki je želel uresničiti proletarsko, razredno umetnost, neodvisno od partijske politike in njenih pritiskov in zato blizu »živemu človeku« (L. Kreft, 1986, 107). To je bilo nujno, saj je Kosovelov prijatelj Vinko Košak še 1932 opozarjal v Ljubljanskem zvonu, da je proletarska umetnost postala sinonim za vse, kar je brez vsakršne umetniške vrednosti.

***

Naj se še enkrat vrnem k noči v čakalnici (Vsem 1, 293) na zagorski železniški postaji, saj se vprašanja, povezana s tem, kar grmadijo. Kaj je pomenilo za Kosovela biti nadčloveško sam po uspehu v Zagorju, ki ga je doživel s svojim nastopom, ko so mu rudarske žene stoje in s solzami v očeh aplavdirale? Kako v tej luči razumeti njegov zapis: Nimam prijateljev, kar je moje, je samota in misel. (Vsem 2, 27)? So mu prijatelji in sodelavci težko sledili in je pri poglavitnih projektih pogosto ostajal sam? Je želel na sebi preskusiti Jugovo ničejanstvo, ki je tedaj močno odmevalo med mladimi intelektualci na Slovenskem? Je želel na sebi preskusiti trdnost svoje volje, moči, etične drže in tako dokazati prijateljem, da ni mehkužen slabič, ki bi ga vrgla vsaka sapica? Se je osamil kot pripadnik jugovskih idej in ni sledil sodrugom v zakajeni in zakurjeni sobi nekje v bližini železniške postaje, saj je imel na univerzitetnih hodnikih z docentom Jugom pred sabo živ ničejanski zgled, da je mogoče živeti v skladu s svojo lastno filozofijo, pa naj bo ta še tako zahtevna in nad-človeška? Je tedaj naključje, če je Kosovel leta 1922 Obidovi pisal, da eni živijo, da živijo (III, 351), drugi pa očitno živijo polno in do konca zares?

M. Kos ugotavlja, da je Kosovel Nietzscheja omenjal že v gimnazijskih letih, v letu 1923 je vzneseno pisal o njegovi knjigi Tako je govoril Zaratustra, v dnevniških zapiskih iz decembra 1925 je omenjal prevrednotenje vseh vrednot itn. »Kosovel se sklicuje na Nietzscheja kot na nekakšno avtoriteto, če ne kar duhovnega učitelja.« (M. Kos, 2005, 83) Bere ga, kadar mu je najgrenkejše pri srcu, in zaničuje ljudi, ker se ne zaničujejo sami (III, 703).

Kosovel in Jug sta bila prepričana, »da si je življenje treba prislužiti in mu dati vrednost le s tveganjem in z velikimi dejanji. V tem je (bilo) dosti Nietzscheja.« (D. Jelinčič, 119) Kosovel je leta 1922 v čisto jugovsko-ničejanski dikciji pisal Obidovi, da pojdem kmalu v Ljubljano […] in bom tam zopet prebudil življenje. (Če je v meni ta moč). Doba je klavrna, bodimo vsaj mi življenja polni. (III, 361) Življenje in ničejansko-jugovska moč torej! Bartol je pozneje zapisal, da so bile Jugove misli dokument nove, prve svobodne generacije, mejnik, po katerem je postal duh našega naroda ekspanziven, pripravljen na boj in osvobojevalen. Kosovel je bil eden prvih svobodnih duhov, ki so Jugu sledili in njegovo delo nadgradili s svojo ustvarjalnostjo.

Žal se je tu začel nesrečni Srečkov padec, ki je sledil Jugovemu. Oba sta bila samotna plezalca. Oba sta hodila po robu med življenjem in smrtjo. In smrti obeh, Juga in Kosovela, sta postali legendarni in do neke mere vse do danes nepojasnjeni. Za oba je tudi značilno, da sta vrhunec doživela v zadnjih dveh letih svojega življenja. Jug je začel plezati leta 1922 in strahovito hitro napredoval, tako da je leta 1923 opravil že petindvajset vzponov, naslednje, zadnje leto, pa štiriindvajset. Plezal je od zmage do zmage in omahnil zaradi samotnega plezanja, ki ga sicer ni odobraval, v resnici pa razen Zorka Jelinčiča ni našel soplezalcev. Kosovel je sledil svoji poti in čas je njegove poraze spremenil v zmage. Zato se je treba strinjati s Pahorjevo ugotovitvijo, da je šlo pri posameznih interpretih Kosovela za pretirano »poudarjanje nekakšne predestinacije za smrt« (Pahor, 11). Kvečjemu za jugovsko prijateljevanje s smrtjo, kjer je smrt kot dober poljub na čelo, kot veselje (Int., 303).

Znano je, da je Klement Jug z alpinizmom krepil svoj osebni značaj in s svojim zgledom zavezal vse okrog sebe, še bolj pa s svojo smrtjo, ki najbrž ni bila samomor, le omahnil je iz stene. Kot velik alpinistični zgled, kot mlad filozof z velikopoteznimi načrti in hkrati kot zaveden Slovenec in etični reformator je s svojim delom in življenjem dokazoval, da mora narod, ki je številčno majhen, postati v svojem najglobljem bistvu velik.

Tudi Ikarov sen, kot je Kosovel naslovil svojo nikdar izdano pesniško zbirko, se je spremenil v Ikarov padec. »Smrt je (tudi) Kosovelu pomenila le teoretično prisotnost in oddaljeno retorično figuro, nerealno alfo in omego vsakega človeškega naprezanja, dokler ga ni opozorila, da se z njo ne gre šaliti. A tedaj je bilo že prepozno.« (D. Jelinčič, 2005, 36) Ikar-Kosovel je nehal sanjati, a je sanje v oporoki prepustil svojemu narodu.

Jugovo ničejanstvo se je tako v mnogočem pokrivalo s Kosovelovim življenjem. Bila sta si tudi značajsko neverjetno podobna, saj je Jug med prijatelji veljal za zmeraj razpoloženega, celo veselega človeka, ki pa se je v trenutku zresnil, ko je šlo za kakšno načelno vprašanje. Tu je bil nepopustljiv do sebe in do drugih. Naslov Kosovelovega sestavka – »Oblikovanje« – naravnost meri na jugovsko samodisciplino, na njegovo neuresničeno delo v štirih zvezkih z naslovom Etika, ko zapiše: Sem proti vsem, proti vsemu: v tem se izraža moja volja. Sem in nisem še: v tem se izraža ukaz: da moram. (Ikarjev sen, 148)

Tudi v Kosovelovih pismih je pogosto opaziti željo po samovzgajanju, po utrjevanju volje in podobno. V rokopisnem besedilu »5 cerkvenih zapovedi«, recimo, se peta glasi: Izpopolnjuj se. (Ikarjev sen, 135) V dnevniku je zapisal, da moč izmeriš ob uporu. Sila nastane moč, kadar zadene ob upor (III, 704). To bi se lahko nanašalo na dvoje: na politični položaj Slovencev pa tudi na njegovo samovzgajanje.

Večina tistih, ki je v tem času sodelovala s Kosovelom ali pa se je po njegovi smrti zgledovala po njem, se je v tridesetih letih, ob sporu na jugoslovanski književni levici, znala postaviti. Zato ne more biti res, da bi Kreft v začetku tridesetih let le sledil Krleži (gl. Flaker, 1982, 184). V resnici je bila na delu Kosovelova skušnja, saj se že sredi dvajsetih let ni bil pripravljen podrediti nikakršnim normam, četudi so imele socialistično ime. Šlo je le za obnovitev in izostritev stališč, ki jih je izbojeval že Kosovel. S tem smo se Slovenci že sredi dvajsetih let postavili ob bok vsem tistim, vse od francoskih nadrealistov do čeških poetistov, ki so v Evropi opozarjali na normativno naravo proletarske književne koncepcije.

V zvezi s Kosovelovo smrtjo, ki je ostala v marsičem nepojasnjena, bi se bilo zanimivo vprašati, zakaj nihče od takratnih Kosovelovih partijskih sodrugov nikoli pozneje ni poročal o dogodku v Zagorju, čeprav so nekateri pisali o vsem mogočem in se celo udeležili njegovega pogreba? Je to sodilo k partijski molčečnosti, saj si ga je partija lastila že pred smrtjo, še bolj pa po smrti. Kreftova in Grahorjeva udeležba na pogrebu to potrjuje, hkrati pa je bil z njune strani skoraj onemogočen pogrebni govor krščansko usmerjenemu Kosovelovemu kolegu Tozonu, kar je zgovorno samo po sebi.

***

Kosovela kot »inspiratorja zavesti in upora ter enega poglavitnih navdihovalcev generacije, ki se je pripravljala na spoprijem s črno diktaturo« (Pahor, 11), je spoznala in prepoznala že njegova generacija, ki je bila prepričana, da je edinole on dal »iz sebe semena, ki bi mogla kdaj iz njih še rasti naša bodočnost« (Mrzel, 179). Pahor je Kosovela kar direktno imenoval »pesnika tigrovskega upora«, ki je tudi sam čutil, da »temu uporu že načeluje« (Pahor, 12); spominja se, da so se ob Kosovelovi smrti »počutili izgubljeni«, izdaja njegovih pesmi leta 1927, torej leto dni po pesnikovi smrti, pa je pomenila »novo upanje«, čeprav je morala tihotapsko preko meja. V tej luči se nam prikaže kot »zagovornik nacionalne identitete in napovedovalec čudovitega spontanega upora, ki je iz bruhnil kmalu po njegovem odhodu«. Kosovelove pesmi in njihov duh, ugotavlja Pahor, »so bile namreč tista sila, ki je zbrala mlade upornike, Ferdinand Bidovec je bil, ko je padel, dvaindvajsetleten, kot Kosovel, ko nas je zapustil. To se pravi, da se je v Kosovelovem duhu po celi Primorski razpredel tajni odpor, ob katerem je zvesto stala naša pogumna duhovščina.« (Pahor, 10)

Da bi pojasnili stvari okrog tigrovskega upora fašizmu, povezane s Kosovelom, moram opozoriti na nekatera dejstva. Obstajali sta dve organizaciji, starejši TIGER in mlajši TIGR.

»28. 1. 1924 je bil namreč na sedežu časopisa Edinost v Trstu osnovan zarodek ilegalnega odporništva proti raznarodovanju z imenom TIGER iz začetnic: Trst, Istra, Gorica, Edinost, Reka. Organizacija je pod vplivom Orjune delovala predvsem ob meji, na Postojnskem, z zbiranjem vojaških in političnih informacij za potrebe jugoslovanske vojske.« (Kacin Wohinz in Verginella, 359) Podatke je pošiljala tajni vojaški službi v Veliki Britaniji in v zameno dobivala material za sabotaže.

Kosovel v pesmi »Borba« namiguje na nekatera dejstva, povezana z ustanovitvijo in načinom delovanja prvotne organizacije TIGER. Ti ali jaz – kdo bo omagal, / ti ali jaz – kdo bo odpal? Večje suženjstvo me je krivilo, / toda poglej: raven sem stal. / Ah ljudi se ne lovi na sladkor, / daj mi grenčice, da me učvrstiš! / […] Si mož – sovražnik? Ne s sladko vabo! / Pusti, naj se s teboj borim! / Smrt naju čaka tam med gorami/ […] Smrt je med nami, med nami, med nami, / njej veljaj – boj! (I/2, 227)

Borba je bilo namreč skrivno ime za prvotni TIGER, ki so mu pripadali Zelen, Jelinčič, Rejec, Kravanja, Černač in drugi. Delovali so v trojkah, se telesno urili v alpinizmu, prirejali študijske tedne v gorah, uporabljali tajno pisavo, ciklostilno razmnoževali gradivo, natisnili knjigo PRVI KORAKI, berilo za otroke za Miklavža, ustanovili glasilo Borba, okrog katerega se je zbralo tržaško jedro prvotne organizacije TIGER.

Edina možnost, ki je zatiranim Primorcem ostala, je bil upor, redefiniranje slovenskega narodnega značaja, prehod od ovčjega naroda k lajanju (Int., 181) vseh tistih, ki brez pravic se upiramo (Int., 179). V dnevniških zapiskih, datiranih z decembrom 1925, naletimo na pesem z naslovom »Oni, ki stopajo« – povsem eksplicitno govori o začetkih upora: Oni, ki stopajo preko src / z oblastnim korakom / in ki s peto razbijajo čeljust / nas ponižanih […] kraljujoči Neroni […] naj pazijo / pazijo / v tihem somraku srda se stiskajo pesti. (III, 758) Fanica Obidova je 11. junija 1922 pisala Kosovelu: »Kako bomo mi Slovenci pozdravljali iz svojega ranjenega srca Italijane? Balkan302 nas spominja, nam kliče v zavest njih podlost, žrtve v Istri, ›Narodni dom‹ pri s. Ivanu, v Barkovljah in še nešteto drugih stvari.« (Rojc, 193)

Iz povedanega lahko sklepamo, da je Kosovel poznal dogajanje v okvirih prvotne organizacije TIGER, da je tudi dejavno sodeloval pri tihotapljenju knjig, česar se spominja njegova sestra Anica, da se je strinjal z ideologijo tega prvotnega odporniškega gibanja in da je z njim tudi povezoval Orjuno, kot lahko preberemo v njegovih dnevniških zapiskih, in ji morda tudi sam pripadal. »V Orjuninem delovanju na ozemlju Italije, Julijske krajine in Zadra sta se kazala zgolj protiitalijanstvo in protifašizem. Ni torej naključje, če so mnogi ubežniki emigranti v Sloveniji in v Hrvaški stopili v njene vrste in opravljali akcije na italijanskem ozemlju.« (Kacin Wohinz in Verginella, 21) Orjuna je bila ustanovljena 23. marca leta 1921 v Splitu kot Organizacija jugoslovanskih nacionalistov, ki je imela v programu nacionalno državo, pa tudi osvoboditev narodov izpod tujega jarma.

V Sloveniji se je pojavila leta 1923 in, kot rečeno, so se ji zaradi iredentističnega programa pridružili mnogi primorski emigranti. Številni Kosovelovi zapleti v študentskem domu, kjer je nazadnje ostal brez postelje, so morda povezani tudi s tem, saj ga je policija zasledovala tudi ob njegovih javnih nastopih in jih celo prepovedala. V Ljubljani je bila Orjuna razpuščena 30. junija 1926 zaradi protiitalijanskih demonstracij, na državni ravni pa jo je ukinila diktatura kralja Aleksandra leta 1929.

Morda se na ta in podobne dogodke nanašajo Kosovelovi verzi: Kristus pridi med nas, teptane, / ki Tebe teptamo, ker jih ubijamo, / naše lastne krvnike. / Ali povej nam, kako, kako, / naj te pijavke pobijemo? […] Mučno strašne so moje sanje. / Kristus, odpusti strahoto dejanj. (Int., 185) Vsekakor gre za zelo konkretne stvari in dogodke, ki ne dopuščajo imanentne interpretacije.