Po duhu pravice

»Nobena doba še ni bila tako velika po svojih
vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih,
kakor je naša.«

In nobenemu pesniku še ni uspelo bolje v pojem zaobseči današnjega duha časa, kakor je to pred približno devetdesetimi leti uspelo Srečku Kosovelu. Tako kot je Nietzsche na koncu 19. stoletja preko svojih tekstov pripovedoval zgodovino neke prihodnosti, tako je tudi Kosovel na začetku 20. stoletja na nekaj podobnega opozarjal preko svoje poezije. Tako eden kot drugi sta nastopila kot znanilca nečesa prihajajočega, nekega momenta znotraj evropske kulture, na katerega napotujejo vse sile zgodovine; naznanila sta, da »Evropa stopa v grob« in da smo mi tisti, ki se bomo udeležili njenega pogreba, da smo mi tisti, ki jo bomo pokopali.

Kosovelove pesmi danes premorejo več resnice, kot so je premogle v času svojega nastanka. Prav te pesmi so napovedale, da prihaja »kriza vseh kriz«, da človek postaja »suženj mehanike«, da »politika umira«, da z njo umira tudi »sterilni parlamentarizem« in da »truden evropski človek« ves svet pošilja k vragu. Te iste pesmi, ki so izpostavile destrukcijo temeljev evropske kulture, se kljub temu niso nikoli odpovedale zaupanju v človeka. V njih je destrukcija mišljena vzporedno s konstrukcijo, uničevanje starega je razumljeno kot odpiranje prostora nečemu novemu, kot boj »proti Taylorjevemu sistemu«, kot »smrt tehnično mehaničnim problemom«. Kajti »ljudi se ne da zmehanizirati«, »v mehaniki ni kulture« in zato človek ne bo dopustil, da bi postal »suženj mehanike«.

#Pravica, knjižna zbirka Kosovelovih aforizmov in pesmi je knjiga, ki je v duh časa vpeta bolj kot katerakoli predhodna zbirka pesnikovih misli. Že sam naslov zbirke, ki hkrati nakazuje tudi osnovno strukturo, linijo, vsebino in tematiko Kosovelovih refleksij, nosi ime koncepta, po katerem danes kliče celotna Evropa in z njo tudi večina sveta. Pravica je nekaj, kar zadeva samo jedro današnje družbeno-politične problematike, je nekaj, kar je danes v krizi, je nekaj, v kar smo izgubili zaupanje, je nekaj gnilega, skorumpiranega, podrejenega igri za moč in oblast, a hkrati je tudi nekaj, kar je pripoznano kot edini izhod iz družbene krize, kot »edini svetilnik«, »edini pogoj človeškega življenja«, kot nekaj, česar mora biti več in kar mora biti strukturirano močneje, premišljeno bolje; paradoksno je pravica odgovor na krizo pravice, to pa zaradi tega, ker je protislovje vpisano v sam temelj njene strukture. Tega se Kosovel še kako zaveda in to tudi izpostavi kot osnovno gibalo družbenega boja, kot gonilo napredka, kot motiv in smernico v več pravice.

Na tej točki se izpostavi določen heglovski moment Kosovelove misli, neko heglovsko pripisovanje pomena konfliktom in bojem, ki po svoji strukturi prinašajo določen emancipacijski naboj in kot taki tvorijo samo jedro Heglovega koncepta duha. »Duh ne sme nikoli hlapčevati, mi mu moramo služiti in samo on je naš poveljnik. Rojeni smo, da nosimo bakle duha, da se okoli njega zbiramo, da poizkušamo zbrati okoli njega blodeče človeštvo,« zapiše Kosovel. In kaj je po Heglu zgodovinski duh drugega, če ne nekaj, čemur gre vselej za uresničitev ideje svobode; in kaj je po Heglu ideja svobode, če ne nekaj, kar je vselej postajajoče preko konflikta. In absolutna svoboda se po Heglu lahko formira zgolj preko pravice, samo v pravici se lahko razrešijo vsa protislovja in zavlada mir, tako pa smo spet pri osnovnem konceptu Kosovelovih refleksij.

Zbirka #Pravica je v današnjih časih še kako dobrodošla; je obvezno čtivo za vsakega družbeno angažiranega posameznika, je zbirka misli, ki napotujejo k premisleku, k izoblikovanju mnenj in stališč, je zbirka misli, ki nam da vedeti, da je Kosovel večen, vselej aktualen, da je pesnik in vizionar, ki presega slovenska tla in razmišlja globalno, da je pesnik, ki je umetnosti pripisal določeno vlogo in odgovornost, po kateri mora ta preseči zgolj estetsko polje in prestopiti v sfero politične sile.